tiinjaz februar

Besedilo: Barbara Jarc

Za otroke je nekaj najhujšega, če se njihovi starši prepirajo. Dom naj bi nam dajal varnost, družina naj bi bila naše zatočišče, in resnično grozno je, če se oče in mama divje prerekata. To lahko otroke navdaja s strahom, žalostjo, jezo, obupom, nemirom, negotovostjo … Še zlasti, če med starši letijo ostre besede in si grozijo z ločitvijo. V otrocih to najverjetneje vzbuja občutek, da se jim podira svet. In nekaj moramo že takoj razčistiti: za prepire med starši so odgovorni starši. Ne otroci. Tudi če se kdaj prepirajo zaradi otrok!

Razlika med drobnimi nesporazumi in resnim prepirom

Nesporazumi so del življenja. V vsakem odnosu se pojavijo: med prijatelji, med brati, med starši in otroki, med očetom in mamo … Ko je v odnosu več ljudi, pride do trenj, ker si vsak kaj predstavlja po svoje, vsak ima svoje želje … Vendar nesporazumi sami po sebi niso nič hudega. Če jih le znamo reševati konstruktivno. Torej da se mirno pogovorimo, si prisluhnemo in poiščemo kompromis – srednjo pot, s katero bomo vsaj približno zadovoljni vsi vpleteni. Ali da enkrat popusti eden, drugič pa drugi.

Nesporazumi so priložnost, da najdemo skupno pot ali da nekaj spremenimo na bolje.

Takšen nesporazum je, na primer, to, da si ti za kosilo želiš pico, mama zelenjavno lazanjo, očka pa golaž. Težko si boste skuhali vse troje hkrati. Preden boste prišli do rešitve (na primer, da boste šli v gostilno ali da boste te jedi pripravili ob različnih dneh), si boste ob takšnih nesporazumih morda izmenjali par hudih besed, grdo se boste gledali, zavijali boste z očmi, se ozmerjali, češ da drugi nimajo pojma o dobri hrani … V samem bistvu pa to vašega odnosa ne bo ogrozilo. Še vedno boste vedeli, da se imate radi – tudi če imate radi različne jedi. Da ste drug drugemu zavezniki. Da se podpirate.

Ko gre zares …

… pa tega občutka povezanosti ni več. Starši se takrat tudi spozabijo in se prepirajo vpričo otrok. Drug na drugega kričijo, si očitajo ali po več dni ne spregovorijo niti besede. Vzdušje doma je naelektreno in napeto. Tebe pa najbrž nekje na dnu duše navdaja groza in občutek imaš, da se ti podira svet.

Ja, vsak otrok si želi, da bi se njegova družina lepo razumela. Vsak otrok si želi, da bi se imeli radi.

Nisi ti kriv!

Vendar je to, kako starši rešujejo svoje konflikte, resnično njihova odgovornost, ne tvoja. Starši bi morali biti dovolj odrasli in zreli, da bi svoje nesporazume reševali čim manj boleče za svoje otroke – in da bi v svoje prepire otroke čim manj vpletali. A čeprav vsi delajo po svojih najboljših močeh, žal ni vedno tako.

Kadar se morata oče in mama pomeniti kaj perečega, je prav, da se pred otroki umakneta. Da to opravita kje drugje, vsaj v drugi sobi, ali takrat, ko greste otroci spat. In ne tako na glas, da ju lahko slišite. Res je grozno ves objokan prisluškovati ob vratih, medtem ko tvoji najdražji vpijejo drug na drugega.

Že mogoče, da si starši kdaj »skočijo v lase« zaradi nečesa, povezanega z otrokom (na primer z njegovo slabo oceno). A to še ne pomeni, da je otrok kriv za njihov prepir ali odgovoren za način, kako starši komunicirajo.

Ni prav, če starši od otroka pričakujejo, da bo namesto njih reševal njihove težave ali da bo izbiral stran.

Otrok kot razsodnik?!

Najhuje je, kadar starši otroka potiskajo v vlogo priče in razsodnika. Čeprav starši sami ne zmorejo nositi odgovornosti, pričakujejo, da jo otrok bo?! V takšnem primeru otroku na pleča nalagajo čisto prehudo breme.

Nekateri otroci se znajdejo v okoliščinah, ko se starši tako spozabijo, da se vpričo otroka obmetavajo s hudimi žaljivkami – ali celo s predmeti. Nekateri se drug drugega lotijo s pestmi. Nekateri se sploh ne znajo zadržati in odnehajo šele, ko mednje poseže objokan, razburjen in na smrt prestrašen (ali jezen) otrok ter jih roti, naj nehajo. Nekateri starši ne znajo nehati niti takrat.

Zgodi se, da eden od staršev poskuša otroka pridobiti na svojo stran. Da kritizira, »šimfa« čez drugega starša ali otroka celo ščuva, »šunta« proti njemu. To so hude stvari, ki lahko otroke zelo bremenijo, saj se tako nehote znajdejo v vrtincu obračunavanja med starši – za katerega sami (ponovno!) niso nič krivi.

Ni ti treba posegati med starše. Lahko se umakneš. Pravico imaš do miru in varnosti. In pravico imaš, da za pomoč prosiš še kakšno odraslo osebo.

Ločitev?

Če se starši prepirajo, še ne pomeni, da se bodo ločili. V življenju kdaj nastopijo krize in tudi minejo. Z veliko volje in strpnosti se da marsikaj rešiti (naj ponovno poudarimo, da to, ali se bodo starši razšli ali ne, spet ni odgovornost otrok!). A včasih pride tako daleč, da so razlike med starši nepremostljive. Včasih je najbolj mirna rešitev to, da se ločijo. In takrat je otrok morda postavljen pred dejstvo, da se mora odločiti, pri kom bo živel.

V takem primeru je prav, da iskreno poveš svoje želje. Da poveš, ob kom se bolje počutiš. Nujno pa ti morajo odrasli omogočiti varno vzdušje, v katerem boš to sploh lahko odkrito povedal.

Nikar ne ostani sam

Če si v stiski, ker se tvoji starši prepirajo, s tem nikar ne ostani sam. Povej, kako se počutiš! Po možnosti staršem ali vsaj enemu od njiju. Če ne sredi prepira, pa takrat, ko se umirita in ti laže prisluhneta. In če to ne zadošča, povej še kateremu odraslemu: stricu, babici, učitelju, svetovalni delavki … Če starši sami ne znajo rešiti konfliktov, najbrž potrebujejo pomoč.

Od nesporazuma k sporazumu

Kot smo že rekli, so starši odgovorni za način reševanja svojih nesporazumov. Na nesporazume pa se najbrž da pogledati še kako drugače. Ne tako, da zanje iščemo krivca in nanj kažemo s prstom, ampak da ugotovimo, kaj se dogaja – kaj kdo prispeva. Kaj koga razjezi? Kako se drugi na to odzove? Ali lahko eden ali drugi spremeni svoje vedenje in odzive? Če eden od njiju vedenja ne zna ali noče spremeniti, pa morda lahko vsaj drugi spremeni odziv – in mogoče tako nastane popolnoma nov vzorec vedenja, ki je veliko bolj zdrav.

Pomoč

Ljudje običajno ravnamo po svojih najboljših močeh. In včasih ne znamo bolje, tudi če bi hoteli. Kar pa še ne pomeni, da se ne moremo poboljšati. Starši, ki se veliko prepirajo, se ob pomoči strokovnjaka najbrž lahko naučijo bolj konstruktivno reševati konflikte. In če to velja za tvoje starše – bi se bili o tem pripravljeni pogovoriti s tabo?

Poiskati pomoč ni nikakršna sramota. V resnici je to, da se človek obrne po pomoč, ko jo potrebuje, znamenje zrelosti!

Morda bo pa to le prepričalo starše: Če imaš gnojno angino, greš k zdravniku po antibiotike. Če ne znaš angleščine, najameš inštruktorja. In če se ne znajdeš pri tem, kako rešiti težavo v odnosih, se pač obrneš na psihoterapevta. To ni priznanje poraza – temveč prvi korak na poti k boljšim odnosom. K bolj srečni družini. Srečno!

Objavljeno v Pilu, februar 2017