justi februar

Oni dan sva s poštarjem Gezo sedela na mojem balkonu, srebala čaj, se martinčkala  na februarskem sončku in občudovala, kako sva lepo skidala sneg pred blokom, pa je Geza rekel: »A veš, Justi, katera stvar mi je bila kot šolarju najlepša takoj za poletnimi  počitnicami?« Seveda nisem vedela, pa je zavihal brk, se nasmehnil in dejal: »Ja, zimske počitnice, seveda!« Mislim, da se vsi strinjate s poštarjem Gezo in vas sploh nimam namena prepričevati, da so poletne počitnice res najlepši del šole, da pa so ure »mate« in »slove« in zgodovine druga najlepša stvar v šolskem letu. Zato kar uživajte v snežnih radostih, v toplem čaju, branju ob topli peči, druženju z njo ali z njim, potepanjih kamorkoli in lenarjenju kar tako.  Pazite se poledice, ne dirjajte preveč s smučkami, čez cesto pojdite tam, kjer je zebra in ko gori zelena luč, in imejte se radi. Midva z Gezo pokličeva še soseda Milivoja in gremo na tradicionalno tekmovanje, kdo bo naredil večjega snežaka v naši ulici.

Vaša Justi

Draga Justi! Prosim, pomagaj mi! Vem, da si najboljša teta na svetu in rešiš vse probleme. 1. Zelo si želim iti na nek koncert, ampak sta starša v dvomih, da bom naredila kaj neumnega (ne vem, kaj točno!) ali kaj podobnega, želim si celo vip karto za koncert, ampak lahko o tem samo sanjam. 2. Imam eno mlajšo sestrico, ki dobi vse, kar hoče, jaz pa tudi ne čokolade za 25 centov! 3. Imam najboljšo prijateljico, ampak mislim, da me le izkorišča in se mi laže v obraz. Za mojim hrbtom govori vse grdo o meni, do mene pa je vsa prijazna in sladka. Enkrat sem se postavila zase in ji povedala, da vem, kaj se dogaja za mojim hrbtom, ampak ona je vse zanikala in mimogrede sem imela dokaze, da govori za mojim hrbtom. Šlo je tako daleč, da smo prišle do pedagoginje in imele temeljit pogovor in seveda sem bila na koncu kriva jaz. 4. Imam simpatijo, ampak ne vem ali sem mu všeč, ker mi enkrat pošlje sms, ki kaže, da sem mu všeč, drugič pa je obratno.  V živo se malo pogovarja z mano, včasih se pogovarjava, ampak to ni pogosto. Skupaj hodiva na isto interesno dejavnost in tam se pogovarjava v živo, drugače pa se bolj po telefonu in ne vem, če sem mu sploh všeč. Vse moje prijateljice pravijo, da sem mu všeč, ampak ne vem, ali naj jim verjamem, ali mi samo tako rečejo, ker sem pač njihova prijateljica. Po telefonu mi simpatija pošlje smse z smeškoti, ki mežikajo in vse to, ampak nisem 100%, ali se sploh zanima zame. Ne upam si narediti prvega koraka, zato samo čakam in upam…. prosim, pomagaj mi nujno! Upam, da objaviš to v Pilu, ker rabim nujno pomoč!

Light,   14 let

 

Ojla, draga  Light!

Naj ti nekaj zaupam. Tudi jaz v vsem svojem življenju, pa mi lahko verjameš, da je kar nekaj let za menoj, nisem dobila ene same VIP-vstopnice. Dobro, nekaj podarjenih za rojstni dan je bilo, dobri sedeži, nič ne rečem, ampak da bi kdaj sedela med posebnimi povabljenci, to pa ne. In če verjameš ali ne, zaradi tega sploh ne spim slabše in nimam občutka, da bi bila kaj slabša od tistih v VIP-ložah. Sem pa prepričana, da boš kdaj dobila za darilo kakšno vstopnico in to bo najbolj VIP-vstopnica, ker je nisi dobila zato, ker nekoga poznaš, ampak zato, ker te ima nekdo rad. Kaj pa veš, mogoče bodo  to ravno starši, ki se zdaj upirajo, da bi šla sama na koncert. Dobro, denimo, da imamo malo razumevanja za njihovo bojazen, ampak vsaj toliko odkrita naj bosta in ti povesta, česa ju je strah: alkohola, mamil, da boš šla s prvim mladeničem, ki ti je všeč, da te bodo poteptali …? Nič ne rečem, tudi takšne stvari se znajo zgoditi na koncertu, ampak vse to je mogoče tudi povsod drugod. Zato je v resnici najbolj pomembno vprašanje, ali ti zaupata in kdaj ti bosta zaupala, da si dovolj odgovorna, da ne boš zabredla v težave. Zakaj bi se to zgodilo na koncertu, ne pa na kakšnem rojstnem dnevu sošolke ali šolskem izletu ali …? Tudi to je vprašanje, na katero lahko odgovorita. Mogoče pa jima lahko predlagaš, da greste prvič skupaj na koncert. Že vidim, kako se kremžiš, onadva pa tudi. Ampak v starih časih so mame in spletične, rekli so jim »gardedame«, na plesih vedno sedele ob strani in budno spremljale, kaj počnejo dekliči in kdo se smuka okrog njih. Če hočeta posnemati starše iz 19. stoletja, pa naj jima bo. Tebi bo malce nerodno, ampak ne vprašaj, kako bo šele njima. Prav zanima me, kako bo potekal ta vaš pogovor, in če ti ne bo težko, mi piši. Tole s  tvojo  najboljšo prijateljico pa je tudi zanimivo.  A preden se tem težavam malce bolj posvetiva, naj ti zaupam eno vprašanje, ki me muči že leta. Zakaj jih, ko govorite o težavah s prijateljicami, kljub temu, da počnejo vse, kar ne sodi v prijateljstvo, še vedno vztrajno imenujete – najboljše prijateljice? Poglej, nisem bila na pogovoru, ki ste ga imeli pri pedagoginji, nisi mi podrobneje opisala, kako je potekal,  zato ne vem, na temelju česa je ugotovila, da si v tem najprijateljstvu ti tista, ki ga kvari,  in ne vem, kaj je kdo povedal. Ne vem, ali si dobro premislila svoje obnašanje in početje in pošteno ugotovila, da si morda tudi ti kdaj naredila kakšno napako. Potem bi se lažje  odločila, kako naprej. A če te bodo črvi dvoma o njenem poštenem odnosu še naprej grizljali, v tem prijateljstvu ne vidim možnosti, da bi obstal tisti presežnik – naj. Saj veš, kaj si želimo od najboljših prijateljev – da jim zaupamo, da nam pomagajo, da so iskreni, da so požrtvovalni. Ko tega ni, in če se tega s pogovorom ne da zagotoviti, potem je čas, da se odpravimo na dolgo pot iskanja novih najprijateljev. Si pa lahko skrajšaš čas ugotavljanja, ali si tistemu mladeniču, ki se s teboj gre nekakšno toplo-hladno igro, res všeč ali ne. Bodi malo bolj jasna in direktna. Lahko ga v smehu mimogrede vprašaš, ali res držijo namigovanja, da si mu všeč, in mu lahko tako mimogrede omeniš, da ti je lepo v njegovi družbi. Glej, po mojih izkušnjah nekaj že mora biti na tem, če ti nekdo  pošilja smejčke in se ne obrne stran, ko sta skupaj na interesnih dejavnostih. Saj tudi sama vidiš, da je lažje kazati simpatijo na takšne posredne načine kot priti z jasno besedo na dan. Če bosta čakala drug na drugega, kdo bo naredil prvi korak, bosta morda dočakala penzijo, pa še vedno ne bosta vedela, kaj je kdo zares čutil. Jaz prav zaradi te zadržanosti in strahu, da bi naredila prvi korak,  še danes ne vem, ali je bil Jure v tretjem razredu osnovne šole zaljubljen vame ali ne.

Hej, naj, naj tetka našega obstoja!!

Verjetno (upam), da veš da si naj, naj, naj tetka v vesolju. Imam zelo velik problem. V razredu so me vsi izločili. Sošolke se mi maščujejo, ker je eden sošolec v mene, ampak jaz ne v njega. Pa take. Zelo me je strah, da me bodo fizično (psihično so me že) napadli. Res sem obupana. Sem v sedmem razredu in me že vseh sedem let preganja to, da me noben v razredu ne mara. Vmes sem celo zamenjala šolo, pa se to še kar naprej dogaja. Je z mano kaj narobe? Spravljajo se na mojo družino (na šolo na katero hodim učijo tudi moja mami, dedi in babi). Bila sem že na veliko pogovorih s psihologinjo, z družino, z razredničarko, pa nič ne pomaga. Spravljajo se na mojo družino in to me vedno znova prizadene. Kaj naj storim, saj si res želim, da bi me sprejeli. Oprosti za ta roman. Upam, da mi pomagaš, saj res ne vem, kaj naj storim, sem že čisto obupana.

PS: Pozdravi vse tvoje sosede. Skuhaš pa jim lahko tudi jabolčni zavitek in jih osrečiš.

Obupanka,  12 let

Draga  Obupanka! Nič hudega, da si mi poslala »roman«. Romane strašno rada berem, še posebej, če so zanimivi, tako kot je ta tvoj. Res je vse skupaj malo čudaško. Da se s kom ne ujameš v razredu, ni nič nenavadnega. Da se z mnogimi v razredu ne razumeš, je tudi kar pogost pojav.  Po pravici povedano, tudi sama sem zaradi svojega malce razposajenega obnašanja in divje nakodranih rdečih neubogljivih las  v razredu težko našla sorodno dušo.  Ampak da pa se prav z vsemi ne bi razumela, tega problema pa res nisem imela. Tudi pri tebi se mi zdi, da si malce po svoje, kot temu milo rečemo, Geza bi dodal, da si nekaj posebnega, in te zato eni ne razumejo, drugi se te malce bojijo, tretji ti morda celo zavidajo, ker bi bili radi tudi sami takšni, a se ne upajo biti. In potem ostane še nekaj sošolcev, ki morda tebi »ne ležijo«, in nekaj takšnih, ki se hitro podredijo tako imenovanemu črednemu nagonu in potegnejo z večino, čeprav vedo, da to ni prav. Težko pa verjamem, da je za vse te težave zdaj krivo to, da si nekemu sošolcu všeč, ti pa se za to ne zmeniš in ti vsi po vrsti očitajo, da si »brezsrčna ledena kraljica«. Najbrž tudi to, da na šoli učijo mama, dedek in babica, ni pri vseh razlog, da te ne marajo. Nekaj zavisti in verjetno prepričanja, da imaš zaradi njih poseben položaj, boljše ocene in da ti je veliko lažje drgniti šolske klopi kot drugim, bi v tej zgodbi prav tako lahko imelo neko vlogo, a spet ne pri vseh. Moja mama je tudi učila na šoli, ki sem jo obiskovala, pa sem se nekaterim celo smilila, ker so rekli, Justi, ti pa res ne smeš prav ničesar ušpičiti, saj bo mama za to zvedela, še preden bo konec pouka.  Pomanjkljivost tvojega pisma – romana pa je, da mi nisi nič napisala, kako je bilo pri razredničarki in psihologinji, o čem ste se pogovarjali, do česa ste prišli in kaj na te tvoje težave pravi mama. Pa ja niste samo sedeli in gledali v zrak ter čakali, da tista ura pogovora čim prej mine? Si ti tako naporna ali so drugi tako nemogoči? Imaš ti morda visoka merila za to, s kom bi se in s kom se ne bi družila? Se nosiš visokostno  ali pa si preveč ponižna in  se ne postaviš zase? Če bi več vedela o tebi, bi mi bilo veliko lažje namigniti, kaj bi morda lahko sama naredila. A tudi sama o sebi moraš imeti povsem razjasnjene poglede. Kakšna si, kaj hočeš, kaj te moti, kaj lahko preneseš v obnašanju sošolcev in česa ne. In ozreti se moraš naokoli. Kje pa namreč piše, da moraš sorodne duše najti prav v svojem razredu.  Lepo sicer to je, ni pa nujno. Moja vnukinja Anja se je veliko bolje razumela in veliko več družila s sošolci iz paralelke. Saj ne, da bi bilo kaj narobe z onimi iz razreda, a v paralelki so bili veliko bolj povezani,  polni idej, ki so jih tudi uresničili (izleti, gledališke igre, skupni obisk kina in razprava o filmu), in to je tisto, kar je Anja pogrešala v svojem razredu.  Sploh pa se veliko stvari spremeni, ko enkrat zapustiš osnovno šolo in odideš na srednjo. No, tam sicer na veliko razsaja puberteta, čudno stanje uma in telesa, za katero ni pravega zdravila, ampak odnosi med sošolci se oblikujejo na nekih povsem novih osnovah in prepričana sem, da boš, če ne že prej, tam našla skupino vrstnikov, kakršno danes pogrešaš v osnovni šoli. Samo nikar ne obupaj. Bodi takšna kot poštar Geza. Tri dni mi je popravljal električni grelnik v kopalnici, dvakrat ga je malce oplazila elektrika, dvakrat je padel s stola (brez hujših posledic), trikrat se je urezal, petkrat odločno zavrnil možnost, da grem raje kupit nov grelnik, in na koncu  je zmagal.  Nauka te zgodbe ti najbrž ni treba posebej razlagati.

Hojla,

Zelo rada preberem tvojo rubriko in menim, da si najboljša tetka v vesolju. Pisala sem ti že večkrat, a zaenkrat nisem dobila tvojega odgovora, moj problem pa je iz dneva v dan večji. Imaš veliko dela z najstniškimi problemi in to zelo spoštujem. No, moj problem je ta, da obožujem pevce, ki so stari med 13 in 16 let. Imam svojega najljubšega pevca, ki mi je zelo všeč. A nisem le ena tistih, ki rečejo, da jim je všeč, ker je lep. Zdi se mi, no prepričana sem, da imam do njega neka čustva. Že davno sem vedela, da med nama tako ali tako nič ne bo, ker živi v Ameriki in ne vem, zakaj bi med štirimi milijardami žensk izbral ravno mene. Verjetno bom šla na njegov koncert, ki je kar precej daleč. Prosim povej, kako naj se spopadem s svojo težavo in kako naj ta čustva zavržem in ga prebolim.

Res bi rada odgovor, ker sem že čisto na koncu. Prosim in hvala za tvoj odgovor.

IloveMarcusGunnarsen,  13 let

Draga Gunnarsenova oboževalka!

Pa kam bi, ljuba duša, prišli, če ne bi sanjali tudi o stvareh, za katere smo skoraj prepričani, da so neuresničljive in nedosegljive. In navsezadnje, kdo sem jaz, da ti bom rekla, ah, draga moja, kar pozabi na Marcusa. Pa naj ti to malce ponazorim. Mladenič Miha Nardoni iz Škofje Loke si je srčno želel priti na Triglav. Ja, in kaj je to takšnega, boš rekla. Najbrž res ne bi bilo, če Miha ne bi bil brez obeh nog in ene roke. Še ene neuresničljive sanje, boš rekla. Pa ni res! Miha je ob pomoči prijateljev prišel na Triglav. Priznam, nekatere želje so res neuresničljive. Da bi, denimo, dobila avtogram pisateljice slovitih kriminalk Agathe Christie. Ker je pač že zdavnaj pokojna. Druge, pa najsi so videti misija nemogoče, pa morda postanejo stvarnost. Poglejva moj primer. Saj veš, če bereš naš kotiček, da imam v prvem nadstropju sosedo, ki več kot dvajset let živi od tega, da me opravlja po hodnikih bloka, očita marsikaj (da imam v hladilniku zmrznjene ptičke, ki jih lovim na balkonu, je ena najbolj zabavnih zgodbic), jaz pa vseeno sanjam in ne bom obupala, da lepega dne sedeva v bližnjo slaščičarno, pojeva tortico, spijeva kavico in prijazno kot dve stari prijateljici klepetava, dokler naju zvečer lastnik ne vrže ven. Ne vem, če to ni še manj uresničljivo od možnosti, da lepega dne na vlaku srečaš lepega Gunnarsena, od tod dalje pa… no ja, pustimo se presenetiti.

Objavljeno v Pilu, februar 2017