bralni marec

Pripravila: Katja Stergar v sodelovanju z Bralno značko

 

Žiga X Gombač: NK Svoboda

Založba Miš, 2016

 

Uf, kako je bila dobra današnja nogometna tekma!

Anej je kar dober igralec. Hiter, njegove podaje pa so zelo natančne. Kot da bi že kdaj igrala skupaj. Resno. Ima dober pregled nad igro, dobro preigrava in še bolje podaja. Še dobro, da sva bila v isti ekipi, ker bi ga bilo po mojem težko držati.

Proti koncu tekme je prišel tudi njegov oče.

Ko smo se po tekmi menili, sta rekla, da je Anejev oče tudi trener ekipe, v kateri igra Anej. Posrečena kombinacija.

Nato ju je zanimala moja zgodba. Povedal sem jima, kaj počnem na tem otoku, sam in daleč od doma. Povedal sem jima tako, kot zapisujem vrstice v ta zvezek. In ta zvezek sem jima tudi pokazal. Čeprav je napisan v mojem jeziku in pisavi.

Sem jima ga pokazal prehitro? Mogoče.

Mogoče tudi ne. Resnično mislim, da jima lahko zaupam. Oče mi je po moško stisnil roko in me objel, ker sem pomagal njegovemu sinu. Roko mi je stisnil tudi Anej. Ob tem mi je zaupal, da dnevnik v zvezek piše tudi sam. Resno? Še en fant, ki takole zapisuje svoje misli. Po mojem sva edina na svetu.

Ko smo se ohladili, mi je Anejev oče izročil svoj telefon in rekel, naj pokličem domov. Svojih nisem dobil, a poslal sem jim sporočilo, da sem okej. Da sem tu. Da sem še vedno na poti in da je vse okej.

Čeprav ni. Čeprav je daleč od tega, da bi bilo okej. Čeprav me razjeda, da niso z menoj. Da sem sam samcat.

 

Beseda leta 2016

V različnih svetovnih državah vsako leto izbirajo besedo, ki najbolj zaznamuje določeno leto. V Sloveniji smo lani za takšno besedo izglasovali besedo begunec. Tudi v Pilu smo že govorili o beguncih, ampak takrat še ne o tistih, ki so iz vojnih žarišč, zlasti Sirije, prebežali na varno in prečkali tudi Slovenijo. Ker eno stvar moramo imeti v mislih vsi – ko nastopi vojna, si ljudje želijo preživeti. Če imajo srečo, potem bombe ne zadenejo njihove hiše, če imajo srečo, jih ostrostrelci zgrešijo, če imajo srečo, imajo dostop do vode in hrane, če imajo srečo, preživijo tudi njihovi najbližji, če imajo srečo, lahko odidejo iz vojnega območja in skušajo nekje drugje živeti naprej. Malokdo z veseljem zapusti svoj dom, svoje ljube, pa četudi je doma nevarno, pa četudi naj bi bilo drugje bolj varno. Begunci niso ljudje, ki na pot odidejo, da bi videli svet in si ogledali znamenitosti, ne odidejo na pot, ker bi radi nakupovali v boljših trgovinah ali ker bi se sredi zime radi kopali v tropskem morju. Begunci so ljudje, ki se trudijo preživeti.

 

Najbolj priljubljen šport na svetu

Ne glede na to, kje na svetu smo, ljudje poznajo in igrajo nogomet. Nogomet lahko igra vsak. Vse, kar za igro potrebujemo, pa je nekaj, kar brcamo, in nekoga, ki brca. Če ni žoge, se brca kaj drugega, če ni soigralcev, človek pač brca sam. Nekateri nogomet igrajo za velike denarce, milijoni podrobno spremljajo njihove poteze, drugi brcajo le iz lastnega veselja. Težko bi našli človeka, ki ne pozna vsaj osnovnih pravil ali ki pravil ne bi zmogel prilagoditi razmeram. Za nogomet pravijo, da je najpomembnejša postranska stvar na svetu. A za številne je kar najpomembnejša, saj ji podredijo vse svoje življenje. Obsedeno trenirajo, izboljšujejo svoje znanje in hočejo zmagovati. Ti ljudje se po navadi pozabijo ozreti okoli sebe – tako je pač z vsemi, ki se osredotočijo le na eno stvar.

Anej

V Anejevi družini je nogomet zelo pomembna stvar – morda je pomembnejši le še denar. In ko Anejevo moštvo, ki ga trenira njegov oče, financira pa njegov oblastni ded, v finalu izgubi, se družinski odnosi povsem skrhajo. Na plan udarijo stare zamere, mama in oče se samo še prepirata, in da bi se zadeve umirile, odpotujejo v Grčijo na počitnice. Dobra hrana, lep hotel, namakanje v hotelu in opazovanje sončnih zahodov na umaknjenih plažah. Tak je načrt – a ljudje (ali usoda) vse skupaj odpeljejo drugače.

Sabi

Tudi za Sabija je nogomet izjemno pomemben, njegov trener je celo oče njegove punce, prelepe Nur, za katero ne ve, kje je in ali je sploh še živa. Pravzaprav je nogomet bil pomemben, zdaj pa je pomembno zlasti to, kako preživeti in živ priti v Evropo. Pot iz Sirije je brutalna – prav zato to ni knjiga za najmlajše pilovce – in Sabija misel na mamo, očeta, sestro, na Nur drži pokonci, ko pretepen leži v ulici ali ko ga oropajo. Na človečnost misli tudi takrat, ko iz morja na čoln potegne izčrpanega Aneja. Nogomet je samo sreča in naključje. Najpomembnejše je življenje.

Objavljeno v Pilu, marec 2017