tiinjaz_maj

Besedilo: Urška Kaloper

 

Predstavljajte si, da se v sobi znajdejo zajček, motika, iPod, allstarka in časopis od prejšnje sobote. Nekaj časa se previdno ogledujejo, potem pa se allstarka, ki je najdrznejša, postavi na sredino sobe in reče: »Moda je zakon.«

Preostali predmeti v sobi se spogledajo. Allstarka, ki je do tedaj zadrževala dih, zadovoljno ugotovi, da jo zajček gleda z veeelikimi očmi, motika pa si nekaj popravlja držalo in se nelagodno ziba sem in tja. Pri tem v parketu za sabo pušča grde luknje.

iPod se nagne k allstarki. »Bejbi, ti si carica, moda je ful dabest,« zapoje in allstarko lopne po opetniku. Allstarka zadovoljno zavzdihne in iPod se počuti kul.

V tistem časopis od prejšnje sobote zdolgočaseno zavije z očmi in se zlekne v kot sobe; njemu je vseeno, itak je od prejšnje sobote in se mu zdi vsakršen poskus približevanja drugim vnaprej izgubljen.

Allstarka, močno opogumljena, ker ima ob sebi iPod in na sebi zajčkove veeelike oči, strumno reče: »Vsi bi morali biti po zadnji modi.« Hoče dodati še: tako kot jaz, a ji besede zadnji hip zastanejo v grlu. Spomni se, kako je še hip nazaj prestrašeno gledala po sobi in se poskušala umestiti v okolje. Tega, da je razmišljala, da je zajček hitrejši, motika prodornejša, iPod glasnejši in časopis bolj razgledan od nje, seveda ne bi priznala, tudi če bi ji vezalke drugo za drugo boleče vlekli skozi luknjice. Vsa vznesena si obljubi, da ne bo nikoli več samo navadna superga; da si utrdi položaj, pa ponovi: »Tudi vi morate biti v trendu.«

Res je odtlej allstarka glavna v razredu, pardon, v sobi. Vsak dan si osveži barvo, da iPod kar stoka od občudovanja in malo tudi nevoščljivosti (česar seveda ne bi priznal niti pod grožnjo odvzema spominske kartice). Zajček si krasi ušesa po njenih navodilih in allstarka ga tu in tam celo malo pohvali, ker ji je všeč, kako vneto to potem razlaga drugim in pri tem uporablja besede, kot so »ona je modna boginja«. Pa tudi motika se trudi, da bi jo sprejeli v modni krog, a kaj, ko ji ne pristaja prav nič, kar si nadene; zato koplje globlje in globlje, za sabo pa pušča vse večje luknje. Le časopis še naprej mirno leži v kotu in se dela, da ničesar ne opazi in nikogar ne potrebuje. Ko allstarka kdaj zavpije, da je čisto neumno biti pameten, pa si preprosto pokrije ušesa. »Avša zoprna, samo tacaš po drugih,« si misli in modro molči. Zaveda se, da bi bilo v tistem razredu, pardon, tisti sobi lahko drugače le, če bi se vsi uprli allstarki in rekli: »Veš kaj, čisto lepa superga si, ampak tudi mi smo fajn. Zajček bi lahko za vse tekel po opravkih, motika bi nam kopala poti do drugih sob, iPod bi nam pel, da nam ne bi bilo dolgčas, časopis pa bi nas obveščal, kaj se je zgodilo, in nas navdihoval. Tako pa samo ždimo v tejle sobi in se trudimo, da bi ti bili všeč, pri čemer nihče ni pretirano srečen (niti allstarka ne, ker jo je ves čas strah, da jo bo kdo izpodrinil) niti pretirano uspešen (niti allstarka ne, ker nima kam napredovati). Kakšna potrata energije!«

Vrednote delajo red

Ljudje se že od začetka človeštva združujemo v skupine, ker zaradi zakonov narave prav nihče ne more preživeti sam. Že za to, da se rod nadaljuje, sta potrebna dva – potem pa si moramo, bolj ko je družba zapletena in razvita, vse bolj deliti tudi delo in pristojnosti. V vsaki družbi se najdejo ljudje, ki so kot zajček, motika, iPod, allstarka in časopis od prejšnje sobote – pa tudi ljudje, ki po svojih značajskih lastnostih spominjajo recimo na vrečo za smeti, odpirač za pločevinke, nogometno žogo ali košaro s sadjem in še marsikaj. Večja ko je družba, pestrejša je. In normalno je, da se mora nekako uskladiti in povezati, sicer bi vsak delal po svoje in bi nastal cel kaos. Vreče za smeti bi na primer požirale vse po vrsti, odpirači za pločevinke bi odpirali tudi ozimnico za leto 2025, nogometna žoga bi razbila vsa okna v soseski, sadje v košari pa bi zgnilo. Zato se v vsaki družbi najde kdo, ki je po značaju kot allstarka.

Nekdo stopi na čelo skupine in – čeprav sam po sebi ni prav nič pomembnejši kot drugi člani družbe, temveč je samo drznejši ali glasnejši ali kaj podobnega – prevzame vodstvo in določi merila, po katerih bo družba delovala.

Bolj »naravna« ko se zdijo, lažje jih člani družbe sprejmejo, čeprav dejansko nobena vrednota oziroma merilo ni dano od narave, temveč smo si vse izbrali sami.

Odloča vodja

Naša allstarka se je na primer odločila, da je temeljna vrednota njihove družbe modnost. Lahko pa bi bile tudi delavnost, pridnost, iznajdljivost, bogaboječnost ali kaj podobnega, pri čemer bi vodja vedno izbral tiste, v katerih bi se čutil močnega. Zakaj? Ker bi mu bile domače. In zato, ker bi bil tako manj negotov. Kajti kdo se počuti večji car: tisti, ki mu vse pritrjuje, da je car, in lahko vse uči, kako naj mu bodo bolj podobni, da bodo (kakor) carji tudi oni (s tem jih ves čas postavlja v podrejen položaj), ali tisti, ki štrli iz množice in mu vsi pravijo, da je čudak?

Praktična pomoč

Hja, boste rekli, toda kaj vse to pomaga vam, ki vam sošolci govorijo, da niste dovolj dobri zanje, da ne spadate v njihovo družbo in da bi sploh morali biti drugačni, da bi zaslužili spoštovanje.

Morda ne prav veliko, če si zares želite spadati mednje in se trudite, da bi jim bili podobni, še zlasti, če ste zares zelo drugačni in imate zelo drugačne vrednote. Pa tudi sicer boste težko dosegli njihovo priznanje, ker so v resnici tisti, ki najbolj sodijo druge, najbolj negotovi in si bodo najbolj prizadevali dokazati, da so boljši od drugih in da vse bolje vedo.

Toda če lahko sprejmete, da ste, kar ste, in če lahko ugotovite, v kaj zares verjamete, kaj si zares želite in kaj vas zares opredeljuje, potem težave v resnici ni, če veste, da v vsaki družbi, kar je tudi razred ali skupina prijateljev, šteje prav vsak član in da pestrost skupino bogati in ne slabi.

(Kaj bi na primer allstarkini skupini pomagale modne vezalke, če bi bilo treba posaditi krompir?) To pomeni, da so vaše lastnosti in talenti enako pomembni kot lastnosti in talenti koga drugega (recimo nekoga, ki visoko ceni videz, modno frizuro ali kaj podobnega), tudi če trenutno še ne vidite njihove prave koristi in se zdi, da imajo drugi več privržencev; vrednote se iz okolja v okolje in iz časa v čas spreminjajo, najmočnejši pa so vedno tisti, ki si upajo biti, kar so, in svoje prednosti razvijajo ter čakajo priložnost, da se bodo izkazali. (Predstavljajte si, da bi zajček nekoč zamenjal sobo in bi se nenadoma znašel v skupini z gepardom in ferrarijem, on pa ne bi znal več teči, ker je namesto tekaških tehnik raje vadil lakiranje krempljev!)

Mnenjskim vodjem dajemo moč prav s tem, da jim dopuščamo, da njihovo mnenje šteje; več ljudi jih podpira, močnejši so. Če pa bi se nenadoma vsi odločili, da v družbi največ šteje spoštovanje različnosti, bi … Hm, bi to šlo?

Objavljeno v Pilu, maj 2017