bralni_oktober

Pripravila: Katja Stergar v sodelovanju z Bralno značko

Samia in Junior

Meni zgodba o Samii ne gre iz glave. Morda si jo je zapomnil tudi kdo med vami, saj sem vam ne dolgo tega predstavila knjigo z njeno zgodbo – Nikoli ne reci, da te je strah (Mladinska knjiga, 2016). Dejstva se niso spremenila, ampak zgodba se v stripu bere in vidi drugače. In pri pomembnih zgodbah je to, da jih lahko použijemo v različnih oblikah, odlično. Kako je že z dejstvi?! Samia je mlada Somalka, ki je svoje življenje pripravljena večkrat tvegati, zato da lahko teče. Za Samio je tek oblika preživetja, oblika boja, oblika dokazovanja. Ko Samia teče, spreminja samo sebe, svojo bližnjo okolico in tudi svet. V Mogadišu namreč divjajo spopadi, islamske milice napadajo vsakogar, ki izstopa. In mlado dekle, ki teče, je težko spregledati.

Tudi Indijanca Juniorja se hitro opazi, ker ima nekoliko večjo glavo (vzdevka Orbita in Globus sicer nista najbolj primerna, ampak situacijo pa dobro ponazorita) pa grda očala z močno dioptrijo in ker včasih pade po tleh zaradi epilepsije. Pravzaprav je izredno dobra tarča za maltretiranje. In v indijanskem rezervatu je to priljubljen šport. Rezultat pa je vedno znan že vnaprej. Ima pa Junior tudi lastnost, ki se ne opazi takoj, je namreč izjemno inteligenten. Saj njegova sestra je tudi, ampak Junior je kljub neštetim batinam še bolj.

Jaz hočem ven iz …

Tako Samia kot Junior vesta, kaj si želita. Oba se zavedata, da morata za doseganje svojih ciljev sprejeti določene žrtve. Samia najprej nastopi na olimpijskih igrah v Pekingu, nato pa se odloči, da bo najprej zapustila Somalijo, nato Etiopijo in skušala po begunskih poteh priti do obljubljene Evrope – da bo lahko trenirala.

Junior pa je prvi Indijanec, ki se odloči, da bo srednjo šolo obiskoval na »belski« šoli zunaj rezervata, saj v rezervatu ni ne ustreznih učbenikov ne učiteljev. Junior je tako izobčenec v rezervatu – ker mora biti nor, da se prostovoljno začne družiti z belci, hkrati pa je izobčenec v novi šoli, tam so do tega trenutka Indijanca videli le kot šolsko maskoto. Izgubi najboljšega (in edinega) prijatelja, lačen in pogosto premražen ob pomanjkanju denarja tudi celotno več kot desetkilometrsko pot v šolo in iz nje prepešači. Zakaj? Da bi prišel do znanja.

Vztrajnost in osredotočenost …

… sta lastnosti, skupni obema. Oba bi se lahko utopila v povprečju – Samia bi bila obdana s kupom otrok in v krogu družine životarila v vojni, Junior pa bi lahko ostal le še en Indijanec, še en, ki se bo na koncu zapil. Če obeh življenjske razmere ne bi pripravile na pomanjkanje, potem bi bila manjša borca in morda o spremembah ne bi niti razmišljala. Udobje lahko človeka poleni. Udobje lahko človeka otopi. Udobje nas v marsičem oblikuje. Zato se je treba ozreti okoli sebe in se vprašati, ali sem kdaj res osredotočen in vztrajen? In kaj je tisto nekaj, za kar bi bil tudi sam pripravljen tvegati. Samia in Junior pa sta nam lahko za zgled.

Objavljeno v Pilu, oktober 2017