justi november

Pogledam skozi okno in najraje bi zlezla nazaj pod toplo odejo: belosiva, vlažna, lepljiva koprena je ogrnila mesto, dreves čez cesto ni videti, da so na pločniku ljudje, se da samo slutiti; jesenska megla, ki oktobra in novembra grozi, da nas bo zadušila, porinila v »depro«, iz katere  ne bo mogoče izplavati. Skuham si močno dvojno kavo, se zavijem v odejo, sedem na balkon in besno gledam v neskončno sivino. Potem pa, čez kakšno uro, kot bi nekdo z velikim, mehkim čopičem začel odstranjevati plast za plastjo sivobele tančice, od nekod najprej sramežljivo, potem vse pogumneje meglo prebijejo sončni žarki, nato pa se zgodi eksplozija odtenkov rdeče, rumene, rjave in zelene, v katere so odeti gozdovi na obronkih bližnjih hribov nasproti mojega balkona. Vse se lesketa in preliva v soju zlato rumenih žarkov, dan je vse bolj topel, vrabčki in siničke se zapodijo med bloki in po parku,  ulice napolni smeh otrok, ki se vračajo iz šole. Pomislim – tako kot v življenju; najprej sivo, duhamorno, otožno, potem pa pride sonce, dan napolnijo čudovite barve, vse je lepo in prijazno, življenje je vendarle čudovito.

Vaša jesenska Justi

 

Živjo!

Vsi govorijo, kako si najboljša tetka, zato sem se odločil, da ti pišem.

Imam kar nekaj problemov, jih bom naštel kar lepo po vrsti. 1. Imam zelo velike težave s tem, da bi z nekom za dolgo časa navezal stik. Ne, da ga ne bi mogel, samo po nekaj časa kar ne zdržim v bližini najboljšega prijatelja/prijateljice ne glede na to, kako je prijazen zabaven etc. 2. Že zelo dolgo časa sem zaljubljen v neko punco. Čeprav je to lani izvedela, se letos pretvarjam, da sem v njeno prijateljico, da sem lahko dokaj normalno v njeni bližini. Ne vem, kako naj ji priznam, da sem v resnici vanjo, čeprav vem, da nimam nobene možnosti pri njej. 3. Vsa leta do sedaj sem bil v šoli odličnjak, a letos se kar ne morem več tako lahko učiti, če pa se učim dlje časa, postanem zelo živčen. Kaj naj naredim? Hvala že vnaprej.

 Matevž, 13 in pol

Ojla, Matevž! Sama sicer ne mislim, da sem najboljša tetka, verjetno pa se mnogim zdim takšna, ker je po eni strani včasih lažje zaupati težave nekomu, ki ni iz tvojega ožjega sorodstvenega ali prijateljskega kroga, po drugi pa si jaz lahko privoščim »luksuz«, da si v tem norem času vzamem dovolj časa za skupni daljši premislek o tem, kako bi morda kakšni težavi lahko bili skupaj kos. Brez vas in vašega razmišljanja, vašega odpiranja mavrice mladostniških težav bi bila tudi moja pamet kratkega dosega. Samo skupaj smo nekaj. No, in tu pridemo do glavne točke tega mojega nekoliko drugačnega in daljšega uvoda. Očitno si najstnik, ki je nekoliko drugačen od vrstnikov, nekdo, ki od drugih hoče in pričakuje nekaj več, in ker tega na daljši rok ne dobiš, se čez čas naveličaš. Pošteno, fer, bi rekel poštar Geza, ki zase vedno pravi, da ga zanimajo ljudje, ki lahko ponudijo več, bolje, drugačno. A potem se takoj postavi drugo vprašanje, ki ga prav tako pogosto omenja Geza: »Ali jaz ponujam drugim več in bolje, sem bolj zanimiv, zabaven in prijateljski, da lahko to isto zahtevam od drugih?« Skratka, ali smo preveč kritični do drugih, če se jih hitro naveličamo in ne zdržimo prav dolgo v njihovi družbi? Ne vem, po pravici povedano. Vem, da brez drugih tudi sami nismo popolni in celi. Poglej, to da sem jaz nekakšna super tetka, nisi ugotovil sam, denimo s prebiranjem našega kotička, vaših pisem in mojih razmišljanj ob njih, ampak so ti to drugi povedali in zato si se odločil, da mi pišeš in da malce poklepetava. Torej, potrebujemo drug drugega, tudi zaradi takšnih stvari. Kdaj pa ta naša povezanost in navezanost postane trajna, torej takšna, kakršne ti ne moreš doseči, vsaj doslej ti ni uspelo, je pa že drugo vprašanje. Mogoče preprosto  še nisi našel nekoga, ki bi bil res tako poseben, izjemen, drugačen, navdihujoč, da bi bilo druženje z njim trajno in popolno. Mogoče imaš res visoka merila, ampak pri tem je treba vedno igrati pošteno in potem tudi sam sebe pogledati, ali ti ponujaš drugim kaj posebnega. Priznam, ni tako preprosto najti in potem imeti prijatelja, ki izstopa od drugih vrstnikov. Imela sem prijateljico, ki je bila pametna, duhovita, razgledana,  navezana name, veliko časa sva preživeli skupaj, a sem  po več kot letu druženja prekinila prijateljstvo. Ugotovila sem, da je ob vseh njenih izjemnih lastnostih v resnici mene potrebovala samo za pozorno poslušanje. Videla je samo sebe.  Dolgo časa sem potrebovala, da sem ugotovila, da jo jaz, moji problemi, moji pogledi sploh niso zanimali. Prva naloga je, da odkrito pogledaš, kakšen si sam in kaj te pri drugih moti, druga pa, da se nehaš pretvarjati, da si zaljubljen v neko drugo. Varaš sebe, varaš tisto dekle. Čemu le? Kot bi jaz hodila s poštarjem Gezo gledat balinarsko prvenstvo Šiške in se pretvarjala, da je to nekaj najlepšega v mojem življenju, samo zato, da bi obdržala Gezo za prijatelja. Mogoče  nimaš priložnosti, da bi bil s tisto, ki ti je všeč, ampak ali misliš, da imaš več možnosti, če zaigraš pred njo in drugimi, da ti je všeč neka druga? Bojim se, da te bodo hitro prečitali. To zmorejo samo najboljši glumači. Moja sestra, tista, ki živi v Ameriki, je bila v gimnaziji  fantastična igralka, a sem v dveh minutah, potem ko je sedla k mizi, da poje kosilo,  ugotovila, da je v šoli dobila cvek. Pa je bila odličnjakinja. Tako kot ti. In je imela tudi slabe čase, ko bi raje šla peš in bosa okrog Bohinjskega jezera, kot pa da bi se učila. In tudi jaz sem včasih lahko ob odprtem učbeniku dneve in dneve gledala skozi okno. Pa ko bi vsaj kaj videla. Niti tega nisem opazila, da sem že tri mesece na isti strani učbenika in da se je vmes zamenjal letni čas. Ampak bo šlo, boš videl. Poskusi se učiti malo drugače, ob drugih urah, na drugem kraju, na glas, z več postanki. Enoličnost in ponavljanje enega in istega nas res včasih poženeta v obup in najraje kar vse skupaj vržemo iz rok.

 

Živjo!

Imam nekaj problemov, na katere bi ti bila zelo hvaležna, če bi odgovorila. Vem, da imaš veliko pisem, zato niti ne pričakujem odgovora, a treba je vsaj poskusit. Pri tebi mi je zelo všeč, kako probaš vsak problem narediti manj grozen. 🙂 No, pa začnimo:

  1. Torej jaz sm 7. r in čisto nikoli še nisem imela fanta, se s kom poljubljala, ali bila v koga zaljubljena … Večina najstnic se joka zaradi njihove nesrečne ljubezni, jaz pa se jokam, ker se mi zdi, da je z mano nekaj narobe glede na to, da še nisem bila zaljubljena 2. V našem razredu je neki fant in ko ga pogledam, si vedno predstavljam njegove ustnice na mojih in podobne stvari. Pri tem fantu imam veliko možnosti, ampak jaz preprosto ne vem, ali si sploh želim biti njegova punca. Sploh ne vem, ali sem zaljubljena vanj. Če bi me vprašal, ali bi bila njegova punca, bi verjetno rekla ja, ampak globoko v sebi vem, da bi bil ja napačen odgovor. Res da si želim njegov jezik v svojih ustih, njegovo roko okoli mojega pasu … Ampak da bi bila njegova punca?! To pa ne.
  2. Tudi če bi glede na vse postala njegova punca, se pojavi nov problem. Ta fant je zabaven in smešen, a večino časa govori o »saj veš čem«. To mi ni všeč, a sem se tega navadila in vem, da ko me pogleda, mu najprej padejo v oči moje prsi in moja rit (to mi gre na splošno na živce pri fantih. Samo to jim je pomembno. Veliko fantov me gleda u rit in nekateri jo celo pohvalijo. Nihče pa ne pohvali mojega smisla za humor, moje prijaznosti …). Vem, da se temu fantu zdim tudi zabavna, ampak če bi bila grda (kar se sama sebi zdim, a vsi ostali mislijo da sem zelo lepa), vem, da pri njem ne bi imela nič možnosti.
  3. Rekla sem, da mi gre pri fantih na živce to, ko pri puncah opazijo samo prsi in rit, ampak ko pohvalijo mojo rit, sem hkrati vesela in hkrati bi jih ubila. Zelo rada se oblačim v pajkice, kar pritegne še več pogledov.
  4. Mogoče se ti zdi, da sem po vsem, kar sem napisala, razumna punca, ampak jaz sem grozna oseba. V 1., 2., 3., 4. in delno 5. r sem bila v razredu najmanj priljubljena, ker sem bila ukazovalna, neprijetna, nesramna … Moje prijateljice so me sovražile, a to so mi povedale šele zdaj, ko sem se spremenila. Sem popolnoma drug človek. Vedno nasmejana, urejena, imam kar dober smisel za humor, smešna, zeloo popularna, ampak nisem se še čisto spremenila. Še vedno sem do nekaterih grozna. Do tistih, ki mi grejo na živce. In ker sem popularna, ko rečem, da je nekdo debil, je debil. Konec.
  5. Ali je normalno, da se mi kakšne punce zdijo lepe, pa čeprav z njimi ne bi imela nič. Recimo – gre kakšna po cesti mimo mene in si mislim: vav, kako je lepa. Ko bi bila jaz taka …
  6. Ali je še prezgodaj, da razmišljam o tem, kako bi se z nekom poljubljala (ni določen fant), kako bi me objemal, se me dotikal.. Meni se zdi prezgodaj, da o tem veliko sanjarim. O svojem sanjskem fantu:) 🙂 🙂

 Nessi, 12 let

Hej, Nessi!

Tista je pa res dobra; da poskušam narediti vsak problem manj grozen. Pa saj v resnici so naši problemi največkrat zares manj grozni, kot se nam zdijo. Ampak, da ne bo pomote. Tudi meni se moji problemi zdijo veliko bolj grozni, kot so, ampak jaz imam za razliko od vas, ki imate mene, poštarja Gezo, ki je svetovni prvak v spreminjanju  problemov v manj grozne, kot so dejansko. Se je kar nekajkrat zgodilo, da je Geza prišel, ko se mi je iz ušes že pošteno kadilo, ker se mi je problem zdel nerešljiv, pa je rekel »Justi, ne ga no lomit, saj zadeva je pa ja čisto simpl« in je grozno stvar prevedel v skorajda smešno in jaz bi mu hvaležna takoj šla speč 12 palačink z marelično marmelado. Tako nekako se bomo lotili tudi tvojih težav, pa mi ni treba pošiljati nobenih palačink. Kakšnega pisemca, da sem ti vsaj malo  pomagala, bom čisto vesela. Dajmo od lažjega k težjemu, tako, za ogrevanje. Čisto normalno je, da se ti kakšne punce zdijo lepe. Pa saj lepota ni vedno povezana s seksualnostjo oziroma spolnostjo. Lepo je pač lepo, občudovanja vredno in želja, da smo lepi, je povsem normalna. Če bi me pred dvajsetimi leti vprašala, ali je pri dvanajstih prezgodaj sanjariti o tem, da te fant poljubi ali boža, bi verjetno rekla, da je malce prezgodaj. Toda, priznam, spolno dozorevanje mladine me je prehitelo in nekoliko povozilo, in tudi priznam, da najstniki spolno, v mislih in v praksi, odrastejo, dozorijo prej kot nekoč, kar pa seveda ne pomeni, da ne veljajo stara pravila – pamet v glavo in kondom v žep. Dojenčkov še vedno ne nosijo štorklje, ne nastanejo z računalniškimi igricami, ampak nastanejo s spolnim odnosom. Jasno?  No, zdaj gremo k malce težjim vprašanjem, čeprav se mi tista tvoja sprememba od »najbolj groznega bitja na svetu« v prvih petih razredih v »zabavno in dobrodušno osebo, ki jo imajo radi«  bolj zabavna kot problematična. Ni pa prav nič zabavna tvoja grda navada, da zlorabljaš svojo priljubljenost in tiste, ki ti gredo na živce, razglasiš za »debile« in potem vsi to potrdijo. Ustavi se malo, kaj hitro naredimo veliko napako, če ljudi tako grdo popredalčkamo in jim damo grde nalepke. Iz tvojega pisma lahko razberem, da si dokaj razumska in razgledana in ni nobene potrebe, da ljudi ozmerjaš za debile zgolj zato, ker si le nekoliko naglega temperamenta. Štej do dvajset, preden nekoga ozmerjaš. Saj najbrž ni tvoj življenjski cilj, da narediš nekomu veliko krivico? In zdaj smo še pri »ta težkih« problemih. Pravzaprav si se znašla v eni sami zmedi. Fant ti je všeč, pa misliš, da nimaš možnosti, sebi se ne zdiš kaj prida privlačna, drugim se zdiš prav lepa, če bi te vprašal, bi rekla da, čeprav ti gre na živce, da rad govori o »tistih stvareh«, tako kot večina vajinih vrstnikov, ki jim »tiste stvari« nenehno hodijo po glavi, a hkrati priznaš, da si želiš njegovo roko okrog pasu in jezik v tvojih ustih in da ti po drugi strani vendarle ugaja, da opazijo lepe dele ženskega telesa, in jih z načinom obnašanja celo poudarjaš. Malce smo dvolični v tej celi zgodbi, kajne? Ampak, glej. Pa poglejmo vse skupaj še z bolj vesele plati. Pa saj ni čudno, da si pri dvanajstih nekoliko zmedena in nekoliko izgubljena in nekoliko nebogljena. Ljudje so pri tridesetih včasih zmedeni in izgubljeni, pa ne bi bila najstnica. Samo brez panike, lepo prosim. Vse se bo umirilo in ustalilo in potem se boš s huronskim smehom spominjala obdobja, ko so hormoni povsem zamenjali možgane in so se želje, sramežljivost, bojevitost, odraščanje, želja po ohranjanju brezbrižnega otroštva in čustva nenehno tepli med seboj. Naj ti razkrijem eno veliko skrivnost. Ko boš odrasla, si boš zaželela, da bi se namesto  z novimi težavami znova ukvarjala s temi, ki se ti zdaj zdijo strahotne, grozne, nemogoče, nerešljive. Zato kar uživaj v tem, kar ti zdaj greni življenje, in se neskončno zabavaj.

 

Oj! Si najboljša teta v vesolju 🙂

Pišem ti prvič in upam, da bo moje pismo objavljeno. In sicer imam en zapleten problem. Včasih sem bila v razredu B. In potem smo se skregale s sošolkami, one so me pa začele ignorirati, me zmerjati, goljufati in celo tepsti. Sem povedala učiteljici in zdaj sem v razredu A, kjer imam prijateljice. Ampak punce iz B. razreda mi hočejo eno mojo prijateljico dobesedno vzeti. Govorijo ji neresnice o meni, ji govorijo, naj pride v njihov razred ipd. Pa še z njo so zelo prijazne. Prijateljica mi je rekla, da ne ve, komu bi verjela. Sem jo že opozorila, da so to laži, ampak še vedno se mi zdi, da se ne more odločiti. Res ne vem, kaj naj naredim, ker je nočem izgubiti. Še eno vprašanje: kako imeti s (skoraj) celim razredom dobre odnose? Ker se res trudim, da bi bila »faca« razreda, pa vseeno imam samo 3 prijateljice. Pa ne, da to ni dovolj. Samo rada bi, da ne bi izpadla kot največja piflarka v osončju.

Jaz sem hodila k verouku v eno cerkev, zdaj pa s sestrično hodim v drugo cerkev (prepisala sem se). No, skratka tam so res poštene in super punce, s katerimi bi rada postala prijateljica. Kako se naj dobro izkažem??? Poleg tega, ali bi jih lahko povabila na rojstni dan, ki je oktobra, čeprav se ne poznamo niti še en mesec? Ali bi izpadla čudno?

 Ananas,  11, skoraj 12 let

Čavči, Ananas!

Ljubezni in prijateljstva se ne kupuje, mi je znala reči moja teta Marjeta, sicer profesorica latinščine in stare grščine, ko sva kakšno vroče poletno popoldne preživljali na njenem senčnatem vrtu ob limonadi in nevezanem kramljanju, ki pa mi je včasih dalo več kot ves semester kakšnega predmeta na fakulteti. Tega sem se spomnila, ko sem brala konec tvojega pisma, v katerem me sprašuješ, ali bi na rojstni dan povabila vse punce, s katerimi hodiš k verouku, čeprav jih še ne poznaš dobro. Oktober je že mimo, rojstni dan tudi,  rahlo smo zamudili, a moj nasvet je uporaben še za kakšno drugo priložnost. Poglej, če bi jih rada spoznala, ni nič narobe, da jih povabiš. Če pa bi se jim rada prikupila in jim s povabilom na rojstni dan pokazala, kako si »dobra, prijazna, širokosrčna in radodarna«, potem se mi takšen način ne zdi pravšnji. Meni to diši po poceni zbiranju točk in me spominja na nedavne kandidate za predsednika države, ki so marsikaj počeli, tudi bedaka iz sebe delali, da bi bili všečni vsem. In zato se mi tvoja tiha želja, da bi imela dobre odnose s skoraj celim razredom, zdi malce mimo. Zakaj le? Da bi se ti bolje počutila, ker bi te vsi imeli radi? Ne, to tako pač ne gre. Pravzaprav se mi zdi, da je nekaj narobe, če te imajo prav vsi radi. Jaz tega ne bi marala. Da bi me vsi v bloku občudovali? Saj bi mi bilo nerodno. Ljudje smo namreč tako različni, da bi takšna vsesplošna ljubezen pravzaprav pomenila, da se drugim prilagajamo in podrejamo, torej izgubljamo velik del lastne identitete zato, da bi bili vsem všeč. Vedno sem zagovarjala, da je bolje imeti samo nekaj prijateljev, zato pa se tem posvetiti v celoti. Če jih je preveč, potem je lahko prijateljstvo precej površno. Lahko na rojstni dan povabiš tudi ves razred in boš morda »faca«, a ne zato, ker bi te spoštovali, ker si takšna, kakršna si, ampak ker je pri tebi dober žur.  Poštar Geza je v svojem slogu ob filozofskem navdihu, ki ga občasno »napade«, dejal: »Z vsemi spoštljivo, z vsemi prijazno, a samo z nekaterimi v bazen z morskim psom!« Hotel je povedati, da je v življenju treba imeti samo nekaj ljudi, ki jim neizmerno zaupaš, ki ti bodo stali ob strani v vsakem primeru in ti njim tudi. In nič drugače ni s tvojo novo prijateljico iz novega razreda. Če misli še nekaj časa mencati in premišljevati, ali naj verjame tebi, ki si se ji odprla v celoti in do konca, ker bi jo rada imela za pravo prijateljico, ali tistim opravljivkam iz B. razreda, bi se ji jaz na tvojem mestu zahvalila za prijateljstvo. Vem, da bo hudo, ampak verjemi mi, da ti bo še veliko huje, če te bo »izdala« oziroma ti ne bo stala ob strani, kar naj bi prijateljice počele, v morda še bolj kritičnem trenutku, takrat, ko bi jo verjetno še bolj potrebovala, da te podpre. Ni se treba spreti z njo, a ji odkrito povej, da sta lahko znanki, kajti tisto, kar ti potrebuješ, je pravo, iskreno in trdno prijateljstvo, in prav takšno tudi ponujaš.

Objavljeno v Pilu, november 2017