intervju november

Besedilo: Jana Zirkelbach

Dan ima žal le 24 ur

Faca, hudo simpatičen tip, ste rekli. In zelo se strinjam! A Gojc seveda ni samo to. Je multitalentiran primerek. Igralec, glasbenik, režiser, pisec pesmi, voditelj, direktor, knjižničar, učitelj, lesar in tabornik. Vse to in še kaj. Ste vedeli? No, če niste, si preberite, kaj je Gojc za Pil povedal o sebi. Žal samo nekaj, ker je premalo prostora za vse, kar počne …

 Gojc, pilovci te poznajo predvsem po vlogah, ki si jih imel v zadnjem času. Nastopaš v priljubljenem filmu Košarkar naj bo, ki se prav zdaj vrti v kinematografih. Si pa tudi žirant v oddaji Znan obraz ima svoj glas. Kje te bomo lahko videli v prihodnje? Imaš že kaj v načrtu?

Ja, moje življenje je nekako planirano do leta 2019. V tem šolskem letu bom sodeloval še v dveh novih predstavah, ki nastajata v Mariboru in na Ptuju. Veselim se sodelovanja z režiserjem Samom M. Strelcem in v čast mi je, da bom tudi na odrskih deskah zaigral z Vladom Novakom v predstavi Njofra. Ob tem pa bom igral v šestih predstavah iz prejšnjih let. Med njimi je tudi Mamma mia! Nadaljujemo snemanje Čarokuhinje, igrane kuharske oddaje, do konca leta Znan obraz ima svoj glas …

 Tvoja igralska kariera je že zelo dolga. Katere vloge so ti bile najbolj pisane na kožo? Kje si najbolj užival?

Nič ni pisano na kožo, za vsako uprizoritev se je treba potruditi in izumiti nov lik. Kadar igralcu to uspe zelo dobro, rečejo: »To ti je bilo pisano na kožo!« Morda je na kožo pisano takrat, ko ima avtor ob pisanju prav tebe v mislih. To se ne zgodi pogosto! Na primer, Moliere zagotovo ni imel mene v mislih, ko je pisal Tartuffa.

 V življenju si počel marsikaj. Igral, režiral, pisal songe, muziko, pel v bendih. Kakšni so bili tvoji prvi nastopi. Kje si začel?

V domači garaži sva začela z mojim mladostnim prijateljem Jurkijem vaditi na kitaro, ki mi jo je poklonil moj sosed, pisatelj Ignac Koprivec, in kartonske škatle od pralnega praška, ki so nadomeščale bobne. Ustanovila sva skupino Odpad. In tako se je začelo …

Nenavadna je bila tudi tvoja življenjska pot. Tvoja prva izobrazba je bila lesarski tehnik. Kako to?

Moj oče je bil praktičen človek. Rekel mi je: »Sine, najprej končaj srednjo šolo, ki ti bo dala poklic, če boš priden, boš lahko šel študirat tudi na fakulteto, zaradi mene.« In tako se je zgodilo!

Kasneje te je zaneslo v pedagoško smer. Imam prav, da si še pred akademijo končal knjižničarstvo? In tudi učil v osnovni šoli?

Res je. Diplomiral sem na pedagoški akademiji in postal učitelj slovenskega jezika in knjižničar! Zelo lepa in atraktivna poklica! Učil sem eno leto na osnovni šoli Ketteja in Murna v Ljubljani.

Kako si se potem odločil za igralstvo?

Za igralsko akademijo sta me prepričala prijatelja, ker sta poznala moje delo z glasbeno skupino SRP. To sta bila Branko Završan in Damjana Černe, takrat študenta akademije, danes priznana igralca. Pa sem šel delat sprejemne izpite, čeprav sem imel veliko pomislekov zaradi moje disleksije!

Tvoja druga velika ljubezen je glasba. Starejši bralci Pila se te bodo spomnili iz oddaje Muzika je to. Imaš v načrtu tudi kakšen glasbeni projekt?

Glasba je moja sopotnica že vse življenje in načrti so konstantno prisotni. Žal ima dan le 24 ur!

Zanimivo je, da si dislektik, pa si se odločil najprej za besedo, potem pa še za igro. Ni to malo v nasprotju s tvojo težavo? Povej nam malo o tej težavi. Ni malo otrok, ki se prav tako spopadajo s tem.

Ja! Velika dilema je bila že ob misli na študij slovenskega jezika, kaj šele igre na akademiji. A čutil sem potrebo, da si dokažem, da nisem lenuh, kot so me nekateri sodili, da nisem bebec, kot sem si kdaj sam očital. In začela se je borba s samim seboj, s črkami in besedami in obrestovalo se je. Tovrstne težave imajo tudi nekatere prednosti. Morda o disleksiji kdaj drugič! PIL nima dovolj strani, da bi popisal vsa moja razmišljanja in izkušnje …

Pa presedlajva na najstniški čas. Kakšen je bil Gojc v najstniških časih? Kaj je počel?

Bil sem in v duši sem še zagret tabornik. Ljubim naravo, njeno spokojnost in moč, njeno tišino in drget. To je prva in najpomembnejša aktivnost mojih najstniških let. Ne le zato, ker je moj ati eden od ustanoviteljev organizacije, ampak zaradi spoznanja, da smo ljudje del božanske čudežne stvaritve, na kar žal vedno bolj pozabljamo!

Si ušpičil tudi kakšno oslarijo, ko si bil pilovskih let?

Prenekatero! Nisem bil problematičen otrok, živ pa zelo! Radoveden in ne pretirano pogumen. Tako bom rekel: previdno zvedav!

Pa šola? Kakšni so tvoji spomini? Kaj si imel v šoli najraje?

Matematiko! Slovenščine nisem maral! Pa tehnični pouk! Pa rokomet. Čeprav sem bil prešibke konstitucije za ta izjemno grob šport! Sicer pa sem imel najraje glavni odmor!

Nastopaš predvsem v komičnih vlogah. Tudi tvoji komentarji v oddajah in intervjuji so predvsem zabavni. No, tudi sama se te spomnim kot nekoga, ki je znal spraviti vso družbo v smeh. Si že kot otrok rad zabaval sošolce?

Z očetom sva pri tabornikih ob tabornih ognjih uprizarjala skeče o dobrem vojaku Švejku. Tega se živo spomnim. Ker nisem bil v nobenem recitatorskem krožku, v nobeni gledališki skupini, štejem te nastope za moje prve korake na igralsko pot.

Tvoja velika ljubezen ob že naštetih je Kras. Čeprav si Ljubljančan, si povsem posvojil Kras. Kako to?

Nisem Ljubljančan, sem slovenski križanec. Po noni Kraševec, po nonotu Notranjec, po mamini strani Štajerec, res pa je, da sem rojen v Ljubljani. No, na mali, skoraj kmetiji za Bežigradom, kjer je danes res Ljubljana, namreč Zupančičeva jama. Daljnega leta 1959 so bile tam le njive!!

Ob vseh naštetih ljubeznih tvojega življenja ne moremo mimo tvoje žene Zvonke, hčera, vnukinj in vnukov. Je kakšen recept za tako dolgo in zvesto ljubezen? Ga nam izdaš?

Tolerantnost (bržčas najpomembnejša vrlina v življenju) in vzajemno spoštovanje. Pravo skupno življenje se lahko začne, ko zaljubljenost preide v ljubezen, torej ko partnerja sprejmeta tudi napake drug drugega. Če te niso prevelika ovira, torej ni razloga, da odnos ne bi trajal.

Za konec pa se ustaviva še pri Pilu, ki letos praznuje že 70 let. Pil je bil v najinih časih Pionirski list. Tvoja mama je bila dolgoletna urednica Pionirskega lista. Povej, kakšni so tvoji mladostni spomini na Pil!

Ja, mami Marta je bila pilovka od samega začetka izhajanja (takrat Pionirskega lista). Če me spomin ne vara, je bil tvoj oče pobudnik, da se je Pil rodil in je bil tudi eden njegovih prvih urednikov. Nasproti moje mami je sedela še ena zagreta pilovka Vida Kovačič, soproga imenitnega pisatelja Lojzeta Kovačiča in mama Janija Kovačiča, priznanega glasbenika in profesorja filozofije. Pa Vladka, Darja, Božo, fotograf Mare in še vrsta drugih, ki se jih živo spominjam. Pisarne na Nazorjevi so bile kot vagoni vlaka, kjer so se drenjali ustvarjalci Pila, založeni med kupi papirja. Večkrat sem obiskal uredništvo in mami me je peljala na »šunknžemljo« v najimenitnejšo delikateso v Ljubljani nasproti hotela Union … Spominov je za cel roman!

Objavljeno v Pilu, november 2017