tiinjaz november

Besedilo: Barbara Jarc

Mogoče ti je to kaj znano – v nekem trenutku se s prijateljem hihitata kot nora, že čez pet minut pa brez pravega razloga postaneš do konca potrt/a in se ti vse skupaj zdi brezveze. Takšno nihanje razpoloženja je lahko v puberteti kar pogosto. In tako kot se puberteta pri enih pozna bolj, pri drugih manj ter ene doleti prej, druge kasneje, se tudi nihanje razpoloženja pri mladostnikih kaže različno. Nihanje razpoloženja pa zna biti zelo naporno. Kaj lahko narediš, da to laže prestaneš?

Hormoni

Glavni krivec za nihanje razpoloženja v puberteti so hormoni. V tem obdobju se telo kar naenkrat prebudi in začne odraščati, podaljšajo se ti dlani, roke in noge, fantje dobite globlji glas, dekleta menstruacijo, oboji postajate poraščeni … Vse to je posledica hormonskih sprememb. Le komu to ne bi bilo naporno! Kako naj veš, kdo točno si, če se ti pa telo ves čas spreminja? Hormoni vplivajo tudi na razpoloženje. Recimo, da v enem trenutku poklapano vlečeš noge za sabo in v ničemer ne vidiš smisla, v naslednjem trenutku pa bi se od besa kar razpočil/a.

Neprijetna čustva, kot sta žalost ali jeza, so že sama po sebi naporna, preskakovanje med njimi pa še toliko bolj.

Naporno veselje?

A štren ne mešajo samo neprijetna čustva. Čeprav se nam veselje zdi prijetno, je lahko njegova skrajna oblika, evforija, prav tako naporna. Tudi to najbrž poznaš – ko s prijateljem »padeta noter« in se vama vse zdi za crknit smešno, jokata od smeha in se ne smeta niti pogledati, da ne bi ponovno bruhnila v krohot. Tudi takšno veselje lahko izčrpa.

V navalu razposajenosti te lahko popade tudi kakšna ideja, ki se ti v danem trenutku zdi genialna – pozneje pa jo obžaluješ. Recimo, da se s simpatijo sicer samo pozdravljata, tebe pa zagrabi, da bi ji v obraz povedal/a, da ima lepe oči. Rečeno – storjeno, simpatija presenečeno zeva, ti se pa čez pol ure v kotu tepeš po glavi, kaj ti je bilo tega treba.

Kaj lahko narediš?

  • Na raven hormonov sicer ne moreš vplivati, a mogoče ti je lahko v olajšanje že zavest, da si nihanja razpoloženja nisi izbral/a sam/a, ampak spada k odraščanju. Tako kot se to dogaja tebi, se tudi drugim. In tako kot je večina ljudi prilezla iz pubertete, boš tudi ti.
  • Vsega je enkrat konec. Še tako hud naval jeze se počasi umiri, še tako strašna bolečina sčasoma izzveni. In ja, na žalost minejo tudi prijetna čustva, čeprav bi raje videli, da ne bi. Ko se boš torej utapljal/a v neprijetnih občutkih, si lahko pomagaš z mislijo, da bo minilo, samo zdržati moraš do takrat. Res bo prej ali slej prešlo!
  • Zaleže, če poskušaš misli preusmeriti na kaj prijetnejšega, recimo s sproščanjem, ali pa če jezo razkadiš z gibanjem.
  • Zelo dobro je na težave pogledati s humorjem (če je to le mogoče) in se nasmejati sam/a sebi.
  • Prijatelji so zelo dragoceno zdravilo. Že samo njihova družba te lahko pomiri, še bolj zdravilen pa je pogovor o tem, kar te tare.

Pogovor na recept

Ko o nečem govorimo, se nam slika o tem zbistri. Lahko se nam utrnejo nove ideje, kaj nas je spravilo v neprijeten položaj, kako še lahko na težavo pogledamo – in kako naj se iz nje izkopljemo. Zelo pomaga tudi občutek, da v težavah nismo sami.

Pomoč odraslih

Nočemo reči, da so odrasli zakon v smislu, da postavljajo pravila, ampak da se je z njimi mogoče zelo dobro pogovarjati. Čeprav ste si s starši kdaj na različnih bregovih, ti vseeno lahko dobro svetujejo, ker te poznajo od malega. Tudi drugi odrasli – sosedje, tete, dedek – so krasni, ker zaradi veliko izkušenj lahko svetujejo kaj pametnega in so ti v oporo.

Brez izgovorov!

Vseeno ne priporočamo, da imaš hormone za izgovor v slogu: »Zaradi nihanja hormonov sem tečen in tak bom ostal, dokler mi bo pasalo.« Tudi možgane in vedenje lahko natreniramo. Večkrat ko se potrudimo in se primerno odzovemo, bolj bodo možgani to obvladali. Tako kot naši košarkarji, evropski prvaki, ki kljub zmagi še vedno trenirajo.

Ko te popade sveta jeza, se ne znesi nad drugimi (ali nad sabo), ampak se poskusi za hip ustaviti. Razmisli, kaj se ti je zgodilo, da se tako počutiš, in kaj primernega lahko narediš, da ti bo bolje – potem pa to naredi.

Čustva – nebodijihtreba?

Vsa čustva, tudi jeza, sram in žalost, ki načeloma veljajo za neprijetna, imajo svoje mesto. Jezo lahko konstruktivno uporabimo za to, da se postavimo zase. Žalostni smo, ko izgubimo nekoga (ali nekaj), ki nam veliko pomeni – in žalost nam pomaga, da se od njega poslovimo. Sram nas je, kadar se nam nekaj v zvezi z nami ne zdi primerno.

Duševna bolečina je po svoje podobna telesni – ko nas boli, vemo, da je nekaj narobe in da moramo ukrepati, da se pozdravimo. Čustva so torej lahko kažipot do rešitve.

Poišči pomoč pravočasno!

Čeprav je v puberteti čustvovanje bolj intenzivno, čustva vseeno od nekod izvirajo – in imajo lahko še kako upravičen vzrok. Vsak, ki ga doleti nekaj hudega, trpi.

Če ti neprijetna čustva preprečujejo, da bi se imel/a dobro, in te ovirajo pri delu (za šolo), je morda dobro, da se obrneš na strokovnjaka. To je znamenje poguma!

Objavljeno v Pilu, november 2017