bralni dec

Pripravila: Katja Stergar v sodelovanju z Bralno značko

»Ti si oseba, ki ima od mojih znancev največjo srečo v življenju,« ji je rekel Alfie nekega dne, ko sta skupaj sedela na robu pločnika in žvečila izbor lakrice ter opazovala dostavljavca premoga, ki je prinesel vrečo h gospe Scutworth na številki petnajst. Obraz in roke dostavljavca premoga so bili povsem črni od saj, ampak si je očitno tik pred prihodom zavihal rokave, saj so bile njegove podlakti snežno bele.

»Zakaj pa to praviš?« je vprašala Kalena in pozorno lupila banano.

»Ker je tvoj oče poslovodja v prodajalni slaščic,« je odvrnil Alfie, kot da bi bila to najočitnejša stvar na svetu. »Nobene službe na svetu ni, ki bi bila boljša od te. Razen mogoče dela z mlekarskim vozom.«

Kalena je zmajala z glavo. »Veliko je služb, ki so boljše od te,« je rekla. »Jaz že ne bom vodila prodajalne slaščic, ko bom velika.«

»Kaj pa boš potem počela?« je vprašal Alfie in se namrščil.

»Predsednica vlade bom,« je rekla Kalena.

Alfie ni vedel, kaj naj odgovori na to, a zdelo se mu je, da zveni zelo vplivno. Ko je svojim staršem tisti večer ob čaju to povedal, sta oba planila v smeh.

 

Alfie in začetek

Ni najbolj preprosto, če se na tvoj rojstni dan začne vojna, zlasti, če se začne taka prava in dolgotrajna vojna. Vsak naslednji rojstni dan se namreč spomniš, da se je takrat vse začelo, in pravzaprav nikoli več ne moreš zares praznovati. Ker vojna niso svinčeni vojaki na preprogi pa plastične puške in kričanje, ko skupaj s prijatelji napadeš nasprotno skupino. Vojna je popolno nasprotje od praznovanja rojstnega dne. Zato k Alfiju na zabavo pride le malokdo, ampak tisti, ki pridejo, nekaj štejejo v njegovem življenju. Dokler je na zabavi Katalena, soseda in najboljša prijateljica, je zabava še vedno zabava.

Naslednji dan

… zabave ni več in oče iz mlekarja postane vojak. Mama pa joka, in babica joka, kmalu oče Georgie ni več osamljen, ampak so vojaki skorajda vsi moški. In četudi je Alfijev rojstni dan julija, do božiča vojne še ni konec. Ne do prvega, ne do drugega, ne do tretjega … zdi se, da se vojna nikoli več ne bo končala. In da svet nikoli več ne bo tak, kot je bil. Eno je, ko se tvoj oče odloči in sam odide med vojake, ko pa kamion odpelje Kataleno in njenega očeta, samo zato, ker nista Angleža, takrat je vsakomur jasno, da je svet zavil iz normalnih tirnic.

In prihodnji dnevi

Mama postane medicinska sestra, Alfie pa namesto v šolo večkrat na teden zaide na železniško postajo, kjer nekaj penijev zasluži s čiščenjem čevljev. Malo zato, ker v šoli ni več pravih učiteljev in pri pouku padajo nepotrebne batine, nekaj pa zato, ker mamina plača ne zadošča povsem za preživetje. V vojni namreč vse postane drago, pa še vsega se ne dobi. A ne glede na vojno hočejo moški imeti čiste čevlje. Tistih nekaj minut pa navadno poklepetajo z Alfijem, tako da je včasih bolj na tekočem z novicami, kot če bi bral časopis. Sicer ga prebira, a le zato, da mu kamen pade s srca, ko med številkami mrtvih vojakov ne najde številke svojega očeta.

Georgie

Očeta ni. Večina jih kdaj pride na obisk, večina piše pisma, Georgie pa ne, že dolgo ne. In Alfijeva vprašanja vedno znova naletijo na zid – mamin odgovor, da je oče na skrivni vladni misiji, pa je vedno manj zadovoljiv. Ali bo Alfie kdaj ugotovil, kje je oče? Ali je še živ? To je tisto, česar Alfie ne more prebrati v časopisu. V življenju do rešitev ugank pogosto pridemo po naključju. Alfiju skrivnost pomaga odkriti veter. Potem pa je treba le še zbrati pogum in zgodba se lahko začne odvijati.

Objavljeno v Pilu, december 2017