tiinjaz dec

Besedilo: Jana Zirkelbach

Jeza, bes, eksplozija neprijetnih čustev. Vsi to poznamo, mladi, stari, otroci, celo dojenčki. Jeza je eno od čustev, ki so nam dana in jih imamo za to, da jih uporabljamo. Tudi jeza je lahko koristna, če je na pravem mestu in ob pravem času in v zmernih količinah. Le pomislite, kako bi bilo, če nikoli ne bi bili jezni in se tako na primer nikoli ne bi postavili zase. Jeza nas tudi spodbudi, da se z vso vnemo lotimo težave, ki nam je prekrižala pot.

 Kdaj jeza škodi?

A z jezo je tako, da je koristna samo takrat, ko jo še lahko kontroliramo, in škodljiva, ko nas ima popolnoma v krempljih. Takrat počenemo reči, ki so lahko škodljive za nas in za druge, govorimo besede, ki so žaljive, se skregamo, tudi če se v resnici nočemo, in še marsikaj, za kar nam je kasneje žal.

Jezni pubertetniki

Ni ga človeka, ki kdaj ne bi nekontrolirano izbruhnil. V obdobju odraščanja so takšni izbruhi še posebej pogosti. Zakaj? Tako kot za marsikatere spremembe v puberteti so tudi za nekontrolirano jezo precej krivi hormoni. Poleg hormonov in spreminjanja telesa se prebujajo čustva, prebuja se tudi spolnost, telo in glava sta polna zmedenih, novih občutkov, novih dogajanj, zavedanja lastne moči, odgovornosti, samostojnega odločanja. Svet je poln notranjih vprašanj, razpotij, zmede in nereda. Nov red se vzpostavlja počasi in prehod v odraslost je naporna reč. In čustva se menjajo tako, kot smo o tem pisali zadnjič. Enkrat si žalosten, drugič vesel … Tudi z jezo je tako, da nas preseneti in je nimamo več v svojih rokah.

Kako zajezimo jezo?

Tudi tu velja pregovor, da se vse da, če se hoče. Jezo je mogoče kontrolirati, le naučiti se moramo, kako. In če jo želimo vsaj malo zajeziti, jo moramo razumeti. Le kako, boste vprašali. Težko, pa vendar se da. Ko vas nekaj močno zjezi, vas zjezi zato, ker se počutite nemočne, ker ne razumete, zakaj se je nekaj zgodilo, ker se vam je zgodila krivica, ker ne morete nečesa spremeniti … Tako je to na splošno. Konkretno pa se morate poglobiti v vsak posamezen primer, zgodbo, dejanje, ki je sprožilo izbruh jeze. In ga poskusiti razumeti. Razrešiti. In potem ukrepati. Se pogovoriti, nekaj storiti, odvisno od situacije. Izkušnje nas počasi naučijo, da je še najboljše, če dvakrat vdihnemo, preden vzkipimo, in tako lažje premislimo, kaj lahko naredimo, da bo jeza manjša.

 Pomembno je, da se spori in težave sproti razrešijo, da se ne nakopičijo. In da imamo koga, ki nam pomaga našo jezo razumeti. Treba je razumeti, zakaj nas je nekaj razjezilo, in treba je reševati vzroke.

Na pomoč!

Kajti jeza je običajno posledica drugih čustev, ki se skrivajo za njo. Nujno je, da se obrnemo na nekoga, ki zna poslušati, ki nas zna pomiriti in nam pokazati pot k rešitvi. To so lahko starši, razredničarka, kakšna tetka Justi, če jo imamo, ali pa dobri prijatelji. Pogovor je tisti, ki nam bo pomagal. Najhujše je, če drugi našo jezo ignorirajo. Kar povejte staršem, da to ni prav in da je tako bes še večji. Ko smo jezni, potrebujemo sprejetost, varnost, razumevanje in trdno oporo. Le tako se bomo naučili, kako ravnati s tem neprijetnim čustvom. Le tako se bomo naučili kontrole. In v zmedenem obdobju, ki se mu reče dozorevanje, vse to še kako potrebujemo.

Kako lahko sami preprečimo izbruh jeze?

Na primer – imamo osebo, ki nas zelo jezi. V mislih lahko vadimo, kako bomo tej osebi mirno povedali, kar mislimo. Jeza se bo tako počasi sproščala že v naših mislih.

Najslabše je namreč, če jezo tlačimo v sebi in v sebi trpimo. Če jo potiskamo nekam stran, se bo samo kopičila in nekega dne bo prišel trenutek, ko bo počilo in izbruhnilo.

Zato je nikar ne tlačite v sebi. Pustite, da počasi pronica navzven, približno tako kot pri loncu na paro. Tako »loncu« ne bo odneslo pokrovke in ne bo eksplozije. Če nas prijemlje bes in čutimo, da se bliža eksplozija, poskusimo preusmeriti pozornost. Lahko z glasbo, ogledom priljubljene nadaljevanke, ampak še vedno velja, da moramo razumeti, kaj se nam dogaja in zakaj. Če bes prihaja na površje tako, da bi najrajši kaj razbili, uničili, ne samo koga besedno prizadeli, se umaknimo na samo, stisnimo pesti, če ne gre drugače, brcajmo v vrečo ali blazino, da naval mine. Tudi gibanje pomaga, na primer tek ali metanje žoge …

Če nič ne pomaga

In kaj, če vse našteto ne pomaga? Če so izbruhi jeze in besa povsem nekontrolirani in nam jih tudi ob pomoči bližnjih ne uspe zajeziti ali pa se takšni izbruhi preveč pogosto dogajajo? Takrat je treba poiskati pomoč strokovnjaka. Še posebej, če izbruhi na videz niso povezani z nobenim konkretnim razlogom in če jih ne moremo razumeti.

Vse se da, če se hoče

Jeza je zapletena reč, pa čeprav se zdi na videz zelo preprosta. Vsi tudi nismo enako podvrženi jezi. Saj veste, nekateri so zelo vzkipljivi, drugi pa so vedno kul … Različni smo in različno tudi čustvujemo. Kar seveda ne pomeni, da so nekateri boljši kot drugi. Samo drugačni, ne slabši, ne boljši. Le da tisti, ki zmorejo odločno in brez žaljenja ali besnih izbruhov povedati, kaj mislijo in kaj bi radi, potegnejo daljši konec, drugi pa krajšega. Če reagiramo z besom, lahko bitko že zaradi tega izgubimo, tudi če imamo prav. Tako je to z jezo. Težka reč je to, a dobra novica je, da z izkušnjami in leti izgublja svojo moč in da se jo lahko naučimo brzdati. In kaj naj potem odgovorimo Lari? Samokontrola? Seveda, le voljo in moč je treba vzeti v svoje roke. Pa srečno!

Objavljeno v Pilu, december 2017