tacke_december

Besedilo: Marina Dermastia

Pečinar je pol metra dolg in štiri kilograme težak sesalec. Čeprav na prvi pogled spominja na velikega morskega prašička, pa v nasprotju z njim v resnici ni glodavec. Zelo presenetljivo – pečinar je najbližji sorodnik slonov in morskih krav. Razširjeni so povsod v podsaharski Afriki, vendar jih najdemo tudi v Severni Afriki in na Bližnjem vzhodu.

Kot pove že njegovo ime, si pečinar zgradi svoje bivališče  v najrazličnejših skalah s primernimi luknjami. Živijo v kolonijah,  ki jih sestavljajo odrasli samec, odrasle samice in njihovi potomci. Samec varuje svojo skupino in njeno ozemlje tudi označi.

Skrb za telesno temperaturo

Pečinarji večino časa počivajo, in to na različne načine. V svojih brlogih so pogosto nagrmadeni drug na drugem, vendar pa ni lepšega kot ležati na osončeni skali. Dolgotrajni počitek je povezan z lastnostjo, da pečinarji zelo slabo uravnavajo svojo telesno temperaturo. Zaradi tega ostajajo v brlogih, dokler sonce ni visoko na nebu, in brlogov sploh ne zapustijo v hladnih, deževnih dneh.

Ne gre brez bakterij

Glavna hrana pečinarjev so različne rastline, vendar pa si včasih privoščijo tudi mesni obrok v obliki žuželk. Želodec pečinarja vsebuje bakterije, ki mu pomagajo razgraditi zaužite rastline. Skotijo se brez želodčnih bakterij. Da jih dobijo, se morajo hraniti z iztrebki odraslih.

Pečinarji si hrano iščejo v bližini bivališča. Hranijo se v skupini, v kateri vedno eden prevzame vlogo stražarja. Če opazi nevarnost, s posebnim alarmnim klicem opozori preostale, da se poskrijejo v luknje.

Pečinarji zelo dolgo zdržijo brez vode, saj jim zadostuje že voda, ki jo dobijo iz hrane.

Tako kot sloni imajo tudi pečinarji oklom podobne zobe in nohte

Predniki pečinarjev so bili različnih velikosti – od majhnih kot miši do velikih kot konji. In iz teh prednikov so se na eni strani razvili današnji pečinarji, na drugi pa sloni in morske krave. Tako kot pri slonih se oklom  podobni zobje pečinarjev razvijejo iz sekalcev in ne iz podočnikov kot pri drugih živalih z okli.

Enako kot sloni imajo pečinarji na konicah prstov ploske nohte in ne krempljev. Na enem od prstov pa je noht zelo dolg in ga pečinar uporablja za negovanje kožuha in praskanje.

Dišavne žleze pomagajo pri sporazumevanju in označevanju ozemlja

Pečinar ima na hrbtu dišavne žleze, ki jih obdajajo črne, rumene in oranžne dlake. Žleze so najvidnejše pri glavnem samcu, vonj izločkov pa se še okrepi med parjenjem. Z izločki dišavnih žlez pečinar označi tudi »domače« skale.

Pečinarji so izjemni pevci

Pečinarji proizvajajo vsaj 20 različnih zvokov, od žvrgolenja, kruljenja, godrnjanja, zavijanja, prhanja, ščebetanja, vreščanja, renčanja do žvižganja. Samci pojejo celo zelo zapletene in več minut dolge pesmi, prav tako kot ptiči. Znanstveniki so ugotovili, da pri sestavljanju vseh teh različnih zvokov v pesem ni naključij. Vedno jih sestavljajo v določenem redu. Še več, ugotovili so, da pečinarji z različnih območij pojejo različne pesmi v krajevnih narečjih.

Objavljeno v Pilu, december 2017