justi_januar

Vikend po praznovanju novega leta smo se zbrali pri meni: poštar Geza, vnukinja Anja, sosedov Mihec, ki jih ima zdaj že 17, sosed Milivoj, moja sestra, ki je prišla na obisk iz Amerike. Nismo mogli skriti, da je bilo praznovanje prihoda leta 2018 večdnevno in naporno. Ob metinem čaju sem modro predlagala, da bi morda odslej novo leto praznovali malo krajše in malo manj burno, našim letom primerneje. Pa je Geza skočil, kot bi ga vzmet iz fotelja zbodla v tisti del hrbta, ki je izgubil častno ime. Ne, je dejal, imam nasprotni predlog. Dajmo praznovat vsa nova leta! Kako vsa, je zaskrbljeno rekla moja starejša sestra. Pa saj to, 1. januarja, ni edino novo leto, je dejal Geza. Praznujmo še vsa druga. Dobro, letos smo zamudili budistično novo leto, ki je bilo 2. januarja, lahko pa ga praznujemo naslednje leto, ko bo 23. januarja.  Ampak čez en teden bo pravoslavno novo leto. Gremo nekajkrat spat in potem spet naredimo dober žur 16. februarja, ko bo kitajsko novo leto v znamenju psa. Malce se spočijemo in že imamo 18. marca hindujsko novo leto. S pripadniki zoroastrizma, religije starodavne Perzije, bomo novo leto praznovali 21. marca. Priznam, vse bolj debelo smo ga gledali, a ni odnehal.  Potem je novo leto po koledarju ljudstva Majev – s 24. na 25. julij.  Znova se zberemo  12. septembra in proslavimo prihod islamskega novega leta, deset dni pozneje, 22. septembra, pa še judovsko novo leto … Potem je le opazil, da ga gledamo s čedalje bolj odprtimi očmi in usti in da ugibamo, ali se mu vendarle ni zmešalo od proslavljanja pred nekaj dnevi, in je malce razočarano zavzdihnil, sedel nazaj na fotelj in zamrmral: »Dobro, dobro, pozabite. A vseeno mislim, da predlog niti ni tako napačen.«  Tale naš Geza je pa res model, a ne?

Justi

 

Hojla!!!!

Imam ogromne probleme:

  1. Lani se nam je v razredu pridružil nov sošolec. Majhen je, debel in čuden. No … nekaj časa nisem vedela tega … na kratko … kreten je. Videla sem, da rad igra Pokémon. Pristopila sem k njemu in ga povprašala po pokemonih. Nekaj časa sva se pogovarjala, potem sem šla nazaj k svojim prijateljem. Moj prijatelj Vid je vprašal: »Uuuu, a si v njega???« V to so se vključile vse moje prijateljice. Celo moja BFF. Nekega dne, pri tehniki, je Vid povedal ta novemu, da sem v njega. Oba sem z vso silo kresnila po hrbtu. Pred celim razredom sem rekla: »ON JE KRETEN IN NISEM V NJEGA! KAKO BI SE VI POČUTILI, ČE BI VAS TAKOLE ZAJEBAVALA (oprosti za grdo besedo lol ;-;)!« Moja BFF me je dregnila in rekla: »Sej si v njega! KR priznaj!« To se še kar ponavlja in SPRAVLJA ME OB ŽIVCE!
  2. Med počitnicami sva z bratom zlagala stvari iz pomivalnega stroja. Prijela sem posodo, ki je sicer sestavljena iz dveh delov. Brat me je spotaknil. Padla sem in spustila posodo. S posodo ni bilo nič, z mano tudi ne. Moj oči pa je prirohnel kot tornado k meni in me tako močno kresnil, da sem izgubila zavest za 5 minut. Kaj naj naredim, da neha s tem?
  3. Imam IBF (internet best friend). Ime ji je Lucy in je zelo prijazna! Pogovarjava se večino prek Snapchata. Ampak če moja mami izve, da se dopisujem z njo, bi me z vso verjetnostjo obglavila. Kako naj skrivam, da ne bi ugotovila?

Prosim, odgovori! PIŠEM TI ŽE 5-tič!!!!!!!!!!!!

P.S. Šnofiju in Pepci pošiljam priboljške in poljube!

 Rosie, 12 let

Ojla, Rosie!

Šnofi in Pepca se zahvaljujeta za virtualne priboljške in ta prave poljube. No, ja, da niso bili čisto virtualni, torej namišljeni internetni priboljški, sem malce zablefirala in prinesla nekaj pravih in rekla, da so tvoji. A ja, pa z malce zamude, ker prej nista utegnila, ti voščita vse najboljše v novem letu in želita malo bolj razumevajoče in malo manj otročje sošolce. Draga Rosie, oprosti, ker imam glede tega novega sošolca precej drugačno mnenje. Ne samo zato, ker ne maram, da kogarkoli, kadarkoli, kdorkoli imenuje – kreten. Lahko je drugačen, čudaški, poseben, samosvoj, tečen, zoprn, domišljav, vsekakor pa ni kreten. Ne poznam ga dovolj, da bi o njem karkoli sodila, toda, brez zamere, meni se bolj čudni zdijo tvoji sošolci z BFF na čelu.  Daj še ti malo uporabi svoje male sive celice. Tvoji sošolci in BFF so na podlagi enega tvojega kratkega pogovora z novim sošolcem o Pokemonu veleumno in bistroumno »ugotovili«, da si »ti v njega«!!!??? Počakaj in postoj malo! Pa kdo je zdaj tukaj malo čez les? Ta sošolec, ki je, kot vidim iz tvojega pisma,  zgolj malo čuden, ali tvoji prijatelji in sošolci, ki ne slišijo in ne razumejo, ko jim poveš, da s »ta novim« nimaš nič, da nisi vanj in da govorijo neumnosti. Zdaj jim ti, da bi se ubranila pred njihovimi neumnostmi, vedno znova razlagaš, da je on zate zgolj novi sošolec, in ga imenuješ kreten, čeprav ti v resnici ni nič naredil.  Meni se zdi to sila krivično, in če je kdo lahko v vašem razredu prizadet, je to prav on. Ne vem, kako bi jih prepričala, da so krivični, ker se mi zdi, da si te zabave, zafrkavanja na tvoj in njegov račun, ne bodo zlahka pustili vzeti. Ampak jaz bi vso to zgodbo postavila kot vprašanje na razredni uri, pred učiteljico. Pa naj potem jasno povedo, ali se bodo takrat upali, in seveda, zakaj si žrtev, pravzaprav, zakaj sta oba žrtvi  izmišljotin, in ali res mislijo, da je to, kar počnejo, prijateljstvo in tovarištvo, ki naj bi vladalo v nekem razredu. Zdiš se mi kar odločna in pogumna punca, ki ji takšen pristop ne bi delal večjih težav, drugače kot sošolci in BFF, za katere imam občutek, da bodo poskušali skriti rep med noge in bodo nekaj jecljali, momljali in se malo sprenevedali. Dajva, narediva to. Potem pa, prosim, takoj eno pisemce, kako se je najina skrivnostna akcija iztekla. Mislim, da bo to strašno zanimalo tudi bralce našega kotička. Me pa boli, najbrž ne tako močno, kot je bolelo tebe, a vseeno, očetov krivični udarec za nekaj, kar se je zgodilo, a ni imelo nobenih posledic. Pa tudi, če bi se tista vražja skleda razbila! Je to vredno udarca? Niti v sanjah, niti pod razno.  Poštar Geza se je kar nekaj časa praskal za ušesom, ko sem mu povedala to tvojo neprijetno prigodo, potem pa kar malo žalostno zamrmral, da nekoč še hlapcev na kmetiji niso tepli, če niso naredili škode, da pa oče hčer udari za prazen nič … Dobro, lahko mu, sicer s težavo, tokrat pogledamo skozi prste – slab dan, težave v službi, slabo počutje, toda ti si zapisala »kaj naj naredim, da neha s tem« ??? Si se morda zatipkala, mogoče si hotela povedati nekaj drugega, ampak tako, kot je, pomeni, da je tega fizičnega nasilja veliko, da ne gre za en sam grd pripetljaj. Če je to drugo, potem gre za nasilje v družini, to pa terja malo drugačen pristop: pogovor z mamo, pogovor z učiteljico, pogovor s psihologinjo oziroma svetovalko na šoli.  Nasilje nad otroki je prepovedano z zakonom in ga ne opravičuje  niti skleda, ki pade. Daj, razmisli še enkrat o tem dogodku ali o teh dogodkih in mi še enkrat piši, da bomo bolje vedeli, pri čem smo, in da bomo pravilno ukrepali. Mogoče se samo nismo dobro razumeli in se bova vsaj dobro nasmejali moji strašno pretirani skrbi. To s Snapchatom pa tudi mene malce bega. Ali si se ti pri prijavi malce zlagala glede svoje starosti?  Kajti kolikor vem, je Snapchat  namenjen starejšim od 13 let, mlajši pa imajo na voljo Snapkidz. Sicer s Snapchatom jaz nimam nobenih težav, kajti tam lahko trajanje tistega, kar pošiljaš naokrog, sama omejiš tudi na manj kot 10 sekund in potem izgine. Kaj naj ti rečem? Neprevidna in nespametna  uporaba vseh teh družabnih omrežij je marsikomu prinesla kakšno neprespano noč in morje solza. Zato skrb tvoje mame ni čisto brez podlage. Zato je bolje, da se o uporabi teh tehnologij, tudi Snapchata, ki je malo bolj varen,  pogovorita z mamo. Ne bi bilo napačno, če  ji pokažeš, kako deluje. Pojdita skupaj na  Safe.si vodič: Varnost in zasebnost v aplikaciji Snapchat. Preberita, poučita se, pa te mami »ne bo obglavila«, ampak bo vesela, da ji hči zaupa, da je pripravljena z njo nekaj deliti, ne pa skrivati.  To pa ni majhna stvar, verjemi mi.

 

Živijo Justi …

Si res dobra tetka in odpraviš veliko težav. Rada bi, da bi mi pomagala še pri mojih.

  1. Moj oči se je začel do mene obnašati zelo drugače. Vedno me okrivi za stvari … daje mi naloge, mojima bratoma pa sploh ne. Tudi do mame je drugačen … Ne vem, kaj naj …
  2. Zaljubila sem se v nadomestnega trenerja … Želim si da bi nas on treniral … Kaj naj storim …? Rada bi, da me vidi kot dobro plesalko in dobrega človeka … Želim si, da bi se več pogovarjala … To bi bilo vse. Res si želim, da mi pomagaš, ker si teh težav ne morem razlagati … Upam, da mi pomagaš, pa pozdravi Pepco in Šnofija … poljubčki …

 Zaljubljenavtrenerja, 12 let

Ojla, Zaljubljenavtrenerja!

No, pa poglejva, kaj se da narediti pri tvojih težavah. A ja, da ne pozabim, Pepca in Šnofi vračata koš pozdravov in toplo priporočata, da se v tem letnem času vendarle toplo oblečeš, še posebej po treningu, Velja? Torej, to z očijem spet spominja na nekakšno novodobno Pepelko, le da  je vlogo hudobne mačehe prevzel oče, dve važni, zoprni, napihnjeni in privilegirani Pepelkini polsestri pa naj bi bila v tvoji zgodbi tvoja brata.  Lahko da sta čisto O. K., ne vem, ju ne poznam, nič mi nisi napisala. Vsekakor bi ti lahko stopila v bran in ti pomagala. Ne boš verjela, a tudi takšni bratje obstajajo, a so resnici na ljubo res bolj redki. Njuno razmišljanje je naslednje: Zakaj bi si zapravila ugoden in udoben položaj, ko jima ni treba prav veliko, če sploh kaj, postoriti. Saj je tam  Pepelka, pardon, sestra, pa naj pometa, pomiva, lika, pa še v šoli naj bo dobra! Vseeno se  poskusi  z njima pogovoriti, da ti vsaj občasno pomagata, mogoče pa le nista tako kamnitega srca. Sosed Milivoj, ki je iz velike družine, je ravno pred nekaj dnevi razlagal, kako mu je eden od bratov zelo pomagal, drugega pa ni prav nič brigalo, ali zmore naloženo delo na kmetiji, sestra pa mu je kakšno malenkost pomagala, čim pa je bilo treba malo bolj garati, je rekla: »Ne, hvala, to pa kar sam naredi.« Vsekakor pa moraš z mamo reči kakšno na to temo. Če sem prav razumela, tudi njej zadnje čase v odnosih z očetom oziroma z možem ne cvetijo rožice. Mama mogoče ve kaj več, zakaj je oče spremenil obnašanje, kaj je vaš družinski problem in kako ti lahko pomaga. Če ne veva, kaj je zadaj, potem tudi ne moreva pametno ukrepati. Torej: ne odlašaj, vprašaj mamo, potem pa bova videli. Da si se zaljubila v nadomestnega plesnega trenerja, pa res ni nič nenavadnega, posebnega. To, denimo, niti ni najhujše. Moja sestra se je v osmem razredu zaljubila v profesorja matematike. Mlad, ravnokar je prišel s fakultete, visok, z globokim glasom. In kaj se je zgodilo? Sestra, ki itak ni bila ravno matematični genij (ocene 2 do 3), je nenadoma začela dobivati cveke. Mladi profesor sploh ni opazil njenega zabodenega pogleda med uro matematike, sploh ni opazil, da moja sestra, ko ga gleda pred tablo v oči, niti ne razume vprašanj, kaj šele, da bi reševala naloge. Nič niso pomagale inštrukcije. Ona ga je samo gledala in vzdihovala. Še sreča, da je po treh mesecih šel na drugo šolo, sicer bi moja sestrica še danes sedela tam v šolski klopi in zabodeno  gledala proti tabli kot mlad teliček vime. Torej nauk je naslednji. To se dogaja, a ti si pametna punca in veš, da zaradi razlike v letih in tvoje mladosti iz te moke pač ne more in ne sme biti kruha.  Predvsem pa bi se lahko zgodilo, če bi poskusila kaj več, kot ga zgolj občudovati na daleč, in si zaželela več stikov z njim, da bi trener imel težave. Ne razumi me napak. Mimogrede bi namreč nekdo lahko vajin daljši pogovor, ki bi potekal ločeno od drugih soplesalk, ali skupen odhod s treninga in skupno pot do doma  ocenil kot neprimerno druženje in bi mu lahko kdo očital, da se preveč druži z mladoletnicami. Da je prestopil nizek prag med treningom in zasebnim, pa čeprav bi se na dolgo pogovarjala o plesni točki. Ti pa mu seveda ne želiš, da bi imel težave. Ni namreč malo primerov, ko so odrasli, trenerji denimo, zlorabili mladoletne osebe, zato včasih zvonimo, tudi če potem ni toče. A bolje je to, kot da se zgodi kaj hudo neprijetnega. Ne skrbi. Minilo te bo, tako kot je mojo sestro, pa tudi mene, ki mi je bil strašno všeč učitelj bobnov v glasbeni šoli, ki me sicer ni učil, saj sem igrala flavto, pa še to samo pol leta. Jaz bi igrala bobne, pa sta bila oče in mama strašno proti. Le zakaj?

 

Hoj!

Jaz res več ne vem, kaj naj naredim … Čisto sem obupana … Moja bivša BFF me je pustila … Skupaj sva celo bili na morju, pa sva se kdaj skregali … Ko pa se je začelo novo šolsko leto, pa sem jo tako pogrešala … Druži se z dvema prijateljicama, ki je pa prej govorila tako grdo o njima … Želim si, da bi spet bili BFF, pa ne vem kako … Prej ko sva bili še BFF, sem se družila z eno drugo prijateljico, ki pa je zelo spremenila moje vedenje … Zdaj sem že drugačna in stara jaz, ampak … Napisala sem ji že 3 pesmi, ker namreč sama pojem in igram pesmi, ampak to ji ni dovolj …očitno …Vem, da boste napisali, naj jo pustim, ampak sem jo že poskusila odmisliti in ne gre, pa zraven tega, kot sem že omenila, se druži z 2 prijateljicama, ki pa sta zelo čudni, in ena je tako važna in skoz hoče biti v središču pozornosti, a moja bivša BFF pa tega nima rada in zdaj skozi tičijo skupaj … Zelo drugačen karakter so … In mi je grozno pri srcu, kot da bi me nekdo 1000x zabodel v srce, jaz pa si želim samo 1 stvar – da bi spet bili BFF! HVALA VAM ZA VSE, KAR BOSTE NAPISALI!

 Želja samo ena, 12 let

Čavči, Želja samo ena!

Hm, nisem ravno prepričana, da si se želela podpisati kot »Želja samo ena«, ampak navsezadnje, zakaj pa ne. Tvoje ime pa res pove vse. Rada bi nazaj svojo najboljšo prijateljico. Pismo se sicer res začne dramatično kot v kakšnem hudem ameriškem filmu; zapustila me je (!) oziroma mož je zapustil ženo s tremi mladoletnimi otroki, zdaj so na cesti, brez dohodkov, z enim kovčkom v roki, zima se bliža … K sreči tvoja zgodba ni tako tragična in dramatična. Razumem pa te. Tudi sama sem v življenju ostala brez nekaj prijateljev – bodisi so se naše poti razšle, ker smo z leti ugotovili, da smo se tako spremenili, da je bolje, če gremo vsak svojo pot, kot da se gledamo kot pes in mačka, bodisi so nekateri umrli. V prvem primeru ni bilo prijetno, a se je dalo preživeti, tisti drugi, nepričakovani, najmanj zaželeni odhodi pa so bili pravi udarci, od katerih se res težko pobereš. Ne bom ravno do zadnje besede podpisala teorijo poštarja Geze, ki pravi, da so prijatelji kot avtobusi. Kakšen ti uide, a vedno znova pride novi, le da je v primeru, ko ti pobegne tisti zadnji večerni, na novega treba počakati nekoliko dlje, do jutra. Ljudje, predvsem prijatelji, vendarle niso avtobusi, ker v nas vzbujajo in puščajo drugačna čustva. Avtobus je čisto v redu, ker te pelje in ti ni treba daleč peš, a tja prideš tudi s kolesom. Prijatelj? E, to je druga zgodba. V nas vzbuja topla, prijetna čustva, občutek, da nas potrebuje, da nas ima rad, da lahko z njim delimo vse, kar čutimo. Ste to poskušali narediti z avtobusom? Niste?  Niti ne poskusite. Ne gre. A pojdiva nazaj k tvoji zdaj še bivši BFF. Imam občutek, da si bila ti proti koncu najboljša prijateljica, na pa tudi ona, le da ti tega nisi opazila. Kakšna najboljša prijateljica pa je to, če gre stran brez pojasnila, brez želje po pogovoru, v katerem bi povedala, ali jo in kaj jo moti v vajinem prijateljstvu. V tej zgodbi manjka njeno prijateljstvo. Mislim, tisto pravo prijateljstvo. In potem se gre družit z drugima dvema, o katerih prej ni imela ravno najboljšega mnenja. Čudno, zares čudno. Zato pa predlagam, da obrneš ploščo. Nehaj jo klicati in ji namenjati pesmi, nehaj jo objokovati in stokati za njo, ker ji jaz na tvojem mestu kratko malo ne bi zaupala, da je lahko znova BF, takšna, kot je bila, ko sta bili kot rit in srajca. Mogoče bo le spoznala, da sta tisti dve zgolj slab nadomestek zate. Tvoji pozivi, da bi bili znova skupaj, pa so zgolj hrana za njen napuh, češ, glej jo, saj še dihati ne more brez mene. To pa ni res, kajne? Ti si dovolj močna, da greš pogumno čez to in da se ne pustiš tlačiti in poniževati. Verjemi mi, da boš prebolela in iz te zgodbe prišla močnejša, ponosnejša, pametnejša, samozavestnejša. To pa tudi ni malo, kajne?

Objavljeno v Pilu, januar 2018