bralni_januar

Pripravila: Katja Stergar v sodelovanju z Bralno značko

 

»Em … saj to ti hočem sporočiti,« sem začela, »da ne pridem.«

»Kako to misliš, ne prideš? Kaj je narobe?«

Po svojih najboljših močeh sem mu pojasnila vso kolobocijo o svojih starših v zaporu, kako sem na vlaku za Florido in da mi je vse skupaj spolzelo iz rok. Nisem hotela preveč zatežiti, kot da se mi vse skupaj zdi še kar zabavno, predvsem zato, da na temnem vlaku, polnem otopelih neznancev, ne bi planila v jok.

Spet je zaječal. Zvenelo je, kot da kaj obrača.

»Vse bo v redu,« je rekel naslednji trenutek. »Saj je Sam prevzel, kajne?«

»No, če misliš to, da ju ne bo spravil iz zapora, potem je. Niti zaskrbljen ni videti.«

»Verjetno gre samo za kak majhen krajevni zapor,« je odvrnil. »Nič hudega ne bo. In če Sama ne skrbi, bo vse v redu. Žal mi je, da se je to zgodilo. Se vidiva torej čez dan ali dva.«

»Ampak danes je božični večer,« sem nadaljevala. Glas se mi je zgostil in pogoltnila sem solze. Počakal je trenutek.

»Vem, da ti je težko, Lee,« je rekel po premoru, »ampak vse bo v redu. Se pač zgodi.«

Razumem, da me je hotel pomiriti in potolažiti. Se pač zgodi? To nikakor ni nekaj, kar se pač zgodi. Zgodi se pač, da se ti pokvari avto ali dobiš trebušno gripo ali kupiš božične lučke z napako, zato zaradi kratkega stika zgori grm. To sem mu tudi povedala in Noah je zavzdihnil, saj je spoznal, da imam prav. Znova je zaječal.

 

Noah in Lee

Tole zveni skoraj pravljično. Božični večer, tvoji starši pristanejo v zaporu, pa čeprav zaradi bedne stvari, kot je pretep v trgovini z božičnimi okraski, tvoj sanjski fant pa reče: »Se pač zgodi.« Hmmmm … mene bi imelo, da bi ga najmanj brcnila v koleno, pa da mu šunka, zaradi katere ječi, pade na tla. Najmanj. Ker s puncami je pač tako, da si rade predstavljamo romantiko in nežnost in še vse, kar sodi zraven. In »se pač zgodi« je daleč od tega. Ampak če imaš sanjskega fanta, mu tudi to oprostiš, ker se v tem trenutku ne more razdajati zate, ampak se razdaja za družino. Hja … no. Ne ravno odpustiš. Greš v snežni metež in na vlak brez objema, brez poljuba in si nekoliko grenkobna. Lahko si melanholično ranljiva do konca svojih dni, lahko pa, ko vlak obstane, skočiš z vlaka in se prepustiš trenutnemu nagibu. Waffle House brez navijačic, Waffle House z navijačicami in prijeten tip, ki te povabi k sebi domov. Sledi ali srce parajoča ljubezenska zgodba ali triler. Kdo bi vedel. 😉

JP, Duke in Tobin

Še vedno je isti večer, snega je ogromno in JP, Duke in Tobin uživajo v gledanju Jamesov Bondov. Klasičen božični večer. Pravzaprav je večer lahko tak, ker so zaradi snega pretrgane povezave in Tobinovih staršev ni. Tobinova mama sicer nonstop klicari, ampak se da preživeti. In lahko bi bil tak miren večer, če ne bi telefon ponovno zazvonil. Waffle House je poln navijačic in Keun obljublja, da bo zabava za vse. Ok, Duke navijačice sicer ne zanimajo, ampak kaj ko fantje itak nikoli ne opazijo, da ona pravzaprav ni fant. In obet pustolovščine v snegu z najboljšima prijateljema, itak. Stvari seveda niso tako preproste. Ker je sneg. Ker niso edini povabljeni na zabavo. In ker je Duke pravzaprav čisto prava punca.

Addie in Jeb

O romantičnih puncah sem vam že vse povedala. Še huje kot brezbrižen fant na božični večer je bivši fant, ki je bivši povsem po tvoji krivdi. In to celo najboljši možen fant na svetu. Addie sploh ne vidi drugega kot nesrečno sebe. Kot bi si na glavo poveznila črno plastično vrečko in si predstavljala, da je to ves svet. Pa še najboljši prijateljici nista več sočutni. In stranke v Starbucksu naslednje jutro tudi ne. Kot bi se vsi zarotili proti njej. Ona pa bi rada samo Jeba nazaj. Morda pa ima kdo celo prav in bi se dalo pokukati iz črne vrečke in na primer napraviti obljubljeno uslugo prijateljici. Ali pa res poslušati eno izmed strank? Bi potem svet postal malo bolj rožnat?

Objavljeno v Pilu, januar 2018