intervju_januar

Besedilo: Jana Zirkelbach

Voranc Boh je za mnoge novo ime na ekranih. No, za tiste, ki niso gledali odličnega slovenskega filma Razredni sovražnik, kjer je igral glavno vlogo. Pilovci se ga najbrž ne spomnite, ker je tega že nekaj časa, ko so ga predvajali v kinematografih in na televiziji. Voranc je bil takrat še najstnik, ki se je odločil za študij igre, zdaj pa je že aktiven v veliko gledališčih in na drugih odrih. In vsak dan ga lahko občudujemo v nadaljevanki Reka ljubezni, kjer igra mladega mizarja Blaža.

Voranc, najprej hvala, ker si kljub natrpanemu urniku našel čas za pilovce. Kaj trenutno počneš poleg snemanja Reke ljubezni?

Trenutno sem zaposlen v Lutkovnem gledališču Ljubljana, kjer igram v štirih predstavah, v Mestnem gledališču ljubljanskem igram v muzikalu Rent, in ko najdem kaj časa, grem na vaje za bend.

Kako lahko sploh uskladiš vse svoje obveznosti?

Drugi jih namesto mene. 😀 Jaz samo pošljem svoje obveznosti vsem, s katerimi sodelujem, da uredimo stvari, ki se prekrivajo. Zame je v bistvu najpomembnejše, da imam urnik, ker si vsega ne morem zapomniti.

Pilovci te najbolj poznajo po nastopanju v Reki ljubezni. Kako si dobil vlogo simpatičnega Blaža?

Bil sem povabljen na avdicijo in imel srečo, da sem se  ujel z ekipo, ki jo je režiser sestavljal za nadaljevanko.

Ti je Blaž kaj podoben?

Vedno manj. Na začetku sva si bila bolj podobna, ker še ni bilo dovolj napisanega materiala, na katerega bi se lahko oprl. Zdaj se je zgodilo že kar nekaj stvari in cela serija se počasi razvija v svoj organizem. Zato lahko Blaž končno začne biti sam svoj.

V nasprotju z Blažem imaš ti srečo v ljubezni. Kje si spoznal svoje dekle?

Spoznala sva se pri projektu … ob delu.

Zaposlen si že v Lutkovnem gledališču, študija pa še nisi končal. Ni to malo preveč naporno?

Diplomiral sem septembra, tako sem zdaj dipl. dramski igralec. 😀 Je naporno, ja … Če hočem biti zaposlen za daljše obdobje, moram končati magisterij. Trenutno ne vem, kje bom našel čas še za to. Ampak  »šta se mora, nije teško«.

Tudi doma so tvoji bolj umetniške duše. Oče igra in ustvarja glasbo, tudi mama igra klavir. Si tudi ti kaj glasbenika?

Jaz sem tudi malo glasbenika, ja. Igram bas in kitaro in na splošno rad pišem, poslušam, igram glasbo. Vse zvrsti, skoraj vse zvrsti.

Rad tudi potuješ. Veliko sveta si že videl kot otrok. Imaš v popotniškem načrtu kaj novega?

Zaenkrat ne. Razen morja in smučanja, čeprav sem razmišljal o Kitajski. Ampak to je še daleč.

Če se vrneva v šolske dni – kakšen učenec je bil Voranc?

Priden in ubogljiv. Mislim, da je to najboljši opis. Se pa svojih šolskih dni spomnim bolj po prijateljstvu kot učenju. 🙂 (Prijateljstvo s sošolci, da ne bo pomote. :D)

Kateri predmeti so ti bili najbolj všeč in katerih nisi maral?

Nisem maral matematike, čeprav se je v srednji šoli to spremenilo. Oboževal sem likovno vzgojo, zgodovino in angleščino. A ja, in športno vzgojo.

Si kot najstnik ušpičil kakšno neumnost?

Premalo. Več neumnosti ušpičiš kot otrok, manj jih kot odrasel. 😀

Kako si se razumel s starši? Ste imeli kakšne težke trenutke?

Ne, moje otroštvo je bilo super. Sploh sta me mama in oče neprestano podpirala pri mojih željah in bila sta zelo ljubeča.

In kakšne so bile prve ljubezni?

Naivne in otroške, v šoli je ljubezen lepa, ker ti ni treba razmišljati o ničemer drugem.

Se morda spomniš Pila? Če se, kaj si najraje prebral?

Najbolj se spomnim plakatov iz Pila, ker sem jih imel nalimane po celi sobi. 😀

Kaj bi sporočil vsem tistim, ki jih zanima igralski poklic?

Da si izbirajo težek poklic in da nikoli ne smejo pozabiti na igro – kot igranje v otroških letih, z igračami in prijatelji. To je najpomembnejše.

Objavljeno v Pilu, januar 2018