tacke_januar

Besedilo: Marina Dermastia

Saj veste, da nekatere živali svoje temno obarvano krzno pozimi zamenjajo za belega. Morda se vam zdi, da poznate tudi odgovor na vprašanje, zakaj spreminjajo barvo kožuha. Na primer: da se lažje skrijejo v snegu. Vendar pa je naš planet tako zanimiv prav zato, ker ni nič tako preprosto, kot se zdi na prvi pogled, in tudi odgovor na naše vprašanje ni izjema. V resnici ni prav veliko živali, ki bi pozimi spreminjale barvo kožuha. Če bi bilo skrivanje pred plenilci edini razlog za spremembo, bi pričakovali, da bi bila prilagoditev menjave barve kožuha ali perja, npr. pri belki, pogostejša. In kaj se zgodi belim živalim, če ni snega. Brez snega se je v beli preobleki precej težje skriti, kajne?

Bel kožuh naj bi bil toplejši

Za zdaj ne vemo zagotovo, kakšna je glavna prednost menjave barve kožuha. Nekateri znanstveniki domnevajo, da bela barva kožuha živalim zagotavlja dodatno toploto. V belih dlakah ni delcev barvila in so tako kot nekakšne cevke. Če prazne cevke napolni zrak, ta deluje kot dober toplotni izolator. Podobno lahko vidite pri ptičih, ko v hladnem vremenu našopirijo svoje perje. Ujeti zrak v zračnih žepih tik ob telesu jim pomaga zadržati toploto.

Bel kožuh pa je tudi debelejši; nekaterim živalim v severnih tundrah zrastejo pozimi tudi dodatne dlake na tacah. Zanimivo pa je, da arktične živali barvo kožuha zamenjajo praktično čez noč.

Če sem rjav, se ne ločim od poletnih tal, če pa sem bel, sem tudi manj viden v snegu

Ko se temperature nižajo in se približuje zima, kar nekaj živali polarnega severa zamenja svoje rjave, sive, črne in rdeče kožuhe, ki so podobni zelenorjavemu rastlinstvu in tlom, za bele. Zelo verjetno je ta menjava kožuha zelo dobra kamuflaža za plenilce, pa tudi za plen, da ne postane takoj lahka tarča.

Arktična lisica je neverjetno dobro prilagojena izjemnim arktičnim razmeram

Dom arktične lisice je ledena arktična pokrajina, ki je negostoljubna še za drevesa. V njej preživi, tudi kadar se temperature spustijo na -60 °C. Najpomembnejše prilagoditve arktične lisice na ledeno podnebje so gost, bleščeče bel kožuh, kratki uhlji in kratek gobček ter zimske dlake tudi na podplatih. Te uporablja kot krplje, s katerimi se lažje pomika po zasneženi pokrajini.

Živi v brlogu; kadar pa jo zunaj njega preseneti snežni vihar, si za zavetje skoplje  snežni tunel.

Poleti se arktične lisice hranijo z glodavci, ptiči, ribami in celo rastlinjem. Pozimi hodijo po snegu in prisluškujejo s svojimi izjemno občutljivimi ušesi. Plen zaznajo celo pod snegom, čeprav ga ne vidijo. Ko se prepričajo, da je pod njimi, ga ali takoj izkopljejo ali pa skočijo na mesto, kjer se žival skriva, in se skupaj s snegom pogreznejo nanjo. Kadar jim hrane pozimi primanjkuje, jim bel kamuflažni kožuh omogoča, da neopaženo sledijo glavnemu tamkajšnjemu plenilcu severnemu medvedu in pojedo ostanke njegovega ulova.

Arktični zajec je prebivalec severnoameriške tundre

V neprijazni, zamrznjeni tundri arktičnega zajca varujejo prilagoditve, kot so kratka ušesa ter debel, bel kožuh. Je zelo hiter in teče s hitrostjo tudi do 65 km/h. Čeprav so včasih samotarji, pa jih lahko najdemo tudi v skupinah, kjer je več deset, več sto ali celo več tisoč posameznikov. V nasprotju z drugimi sesalci se skupine v času parjenja razbijejo. Samci si označijo svoja ozemlja, imajo pa lahko več kot eno samico. Samice povržejo spomladi ali zgodaj poleti dva do osem mladičev. Ti zelo hitro zrastejo in so jeseni že povsem podobni staršem.

Pozimi se hranijo z lesnimi rastlinami, mahovi in lišaji, ki jih izkopavajo izpod snega. Poleti jedo tudi jagode, liste, korenine in lubje dreves.

Za zimsko modo ni nujno potovati daleč na sever

Tudi pri nas živi velika podlasica, ki pozimi zamenja rjav kožuh na hrbtu in bel na trebuhu za popolnoma belega. Zimski obliki živali rečemo tudi hermelin in njegovo krzno je bilo včasih izjemno cenjeno med plemstvom. Še danes imajo člani lordske zbornice v Veliki Britaniji svečana oblačila obrobljena s hermelinovim krznom. Taka je tudi moceta  – kratko slovesno ogrinjalo papeža, kardinalov in škofov.

Objavljeno v Pilu, januar 2018