justi_februar

Februar je res postal en čuden mesec, je filozofsko zastavil naše četrtkovo srečanje na čaju ob petih in 23 minut. Lahko bi bil po angleško »tea at five« (čaj ob petih), a je sosed Milivoj dejal, da mi nismo Angleži in bomo pili čaj »po slovensko«. Zakaj ravno ob 17.23 in kaj je v tem slovenskega, ga pravzaprav nismo spraševali, smo pač to vzeli kot nekakšno  nacionalno posebnost. Ko je videl naše začudene poglede, je misel razvijal dalje. Poglejte ven. Sivo, mlačno vreme, ne tič ne miš, ne veš, ali je to zima ali pomlad. Snega ni, v Ameriki pa se ven ne vidijo iz njega. Pomlad, čas ljubezni, se  začne šele marca, pa imamo v februarju valentinovo, dan zaljubljenih, pa mačke za našim blokom se ženijo, videl sem že nekaj trobentic in samo čakam, da še gregorjevo, ko se ptički ženijo, prestavijo z 12. marca na februar. Nekoč smo februarja zmrzovali kot Eskimi, sneg smo kidali kot zmešani, zdaj pa je skoraj državni praznik, če lahko pred blokom stanovalci skupaj vihtimo lopate in pijemo čajček z rumom, no ja, eni bolj rum s čajčkom. Sploh pa je to mesec, ki se ne more niti  odločiti, ali ima 28 ali 29 dni. Globoko smo se zamislili ob teh besedah, pa se je poštarju Gezi razlezel širok nasmeh čez obraz:  »Ampak ena stvar se pa ni spremenila! Vsak februar pridejo zimske počitnice! Mislim, da je to en res lep mesec!«

Vaša februarska Justi

 

Hej!

 Ne bom ovinkarila, ampak bom prišla ravno k bistvu. Zelo velikokrat, dnevno sem nesrečna. Včasih sem normalno, ampak kar naenkrat me obda ta občutek žalosti in ničvrednosti, da bi se kar zjokala. Včasih pa sploh nimam solz in tega občutka ne znam opisati, kako se počutim … Imam veliko ljudi, ki mi stojijo ob strani, ampak me noben ne razume. Vsi hočejo, da sem srečna, in če kdaj rečem, da nisem, dobim odgovor: »Poglej, pa saj ti gre vse lepo v življenju, prav nič ti ne manjka«, ali pa če me kdaj kdo vpraša, zakaj se tako počutim in kaj je narobe, še sama ne vem. Dostikrat imam tudi temne misli o samomoru, ampak ga ne bi dejansko naredila. Brala sem, da je to nekakšna motnja, da razmišljaš o tem, ampak dejansko ne narediš nič, da se uresniči … ter da je razlika med tem, da to hočeš dejansko narediti, ali pa da samo razmišljaš o tem. Res ne vem, kako naj se sploh počutim. Kot nekakšna praznina sem. Ne vem? A veš ti? :/

Nevemveč, 14 LET

Hej, Nevemveč!

Tudi jaz ne bom nič ovinkarila. Tako, kar naravnost bom povedala, pa naj bo, kar bo. So dnevi in obdobja, ko tudi jaz ne vem, kaj bi s seboj. Prejšnji mesec, ko so se okrog našega bloka vlekli sivi, mokri, težki dnevi kot sluzasti polži v rosno junijsko jutro skozi mojo solato, me je zagrabila takšna tesnoba, da sem komaj dihala. Vnukinja Anja je rekla, da sem kot zombi (tako sem se tudi počutila), poštar Geza je rekel, da ga tri dni ne bo k meni in naj pokličem, ko in če sploh pridem k sebi, mesar na koncu ulice je tako zabodeno gledal v moj sivi obraz, da mi je pozabil zaračunati dva zrezka, jaz pa sem se počutila tako izgubljena in žalostna, da sem ta dva zrezka potem pozabila na klopci v parku. En sam kup nesreče, ti povem. Pridejo takšni dnevi, takšna obdobja tudi nam odraslim, ki smo marsikaj preživeli in doživeli in poznamo življenje, kaj šele, če si najstnica, če jih imaš 14 in šele začneš iskati sebe in svoj prostor na tem svetu. Dobro, ravno zaradi teh življenjskih izkušenj sem vedela, da je to eden tistih »nižkov« (na drugi strani imamo »viške«), ki se nam vsake toliko časa zgodijo in gredo. Vi, ki ste na prehodu iz otroštva v svet odraslih, ki ste »ne tu, ne tam« in vam povrhu vsega delajo »štalo« pubertetniški hormoni, nerazumevajoči starši in nepredvidljivi prijatelji, se seveda z grozo srečujete s strahovi, prazninami, negotovostjo in brezizhodnostjo, saj se vam zdi, da bo odslej vaše življenje takšno, da v njem ne bo več ne sonca ne smeha. Pa to ne drži. Saj če bi se malce  potrudila, bi celo sama ugotovila, da so tudi lepši dnevi. Morda jih ni toliko, kolikor bi si jih zaslužili in bi bili potrebni, da porinejo nekam na rob te sive in strahu polne dneve, ampak so in tega ne gre pozabiti. Morda res zveni nekam neumestno, če ti nekdo v trenutku »brezupa« doda malo soli na rano z izjavo: »Pa kaj jamraš, poglej okrog sebe, koliko večjih nesrečnikov, in to z razlogom, rine skozi življenje, ti pa stokaš!« Kajti, ko se nad človeka zgrnejo temni oblaki, potem res ne vidi drugih. Ampak so drugi ljudje ravno tako s svojimi težavami, hujšimi od naših, morda celo nerešljivimi, mi, ki imamo samo »neprijetno obdobje«, obdobje, ko imamo več vprašanj kot odgovorov, pa moramo samo potrpežljivo, brez ihte in prehitrih sklepov, počakati, da sonce znova posije. Lahko pa, in to je še najbolje, zadevo malce pospešimo in si postavimo življenjske cilje, naloge, izzive, ki nas bodo predramili, vrgli s tečajev, premaknili, da jih dosežemo, da jih presežemo. »Napisala bom roman, starki v sosednji ulici, ki živi čisto sama, bom vsak drugi dan dve uri delala družbo, da ji bo starost vendarle vsaj malo lepša, sošolki bom pomagala, da dobi petko pri  matematiki, do konca leta bom splezala na pet slovenskih dvatisočakov, v šolskem časopisu bom objavila dve fotografiji …« In potem greš. In to tudi narediš. Ali pa kaj drugega. Saj je vseeno. Živiš, ustvarjaš, se tega veseliš, veselje deliš z drugimi in potem nenadoma ugotoviš, da strahu ni več, da so leta tavanja in samoizpraševanja ter strahu mimo, izginila so, da je zunaj sonce in da je tam ena teta Justi, vedno pripravljena, da ti prisluhne. Tudi, ko ti gre dobro.

 

Draga tetka Justi!

Ne vem, kaj naj sploh napišem o tebi, saj se tako ali tako že vsi zavedamo, da si super oseba, ki ji človek res lahko zaupa … Bom kar naravnost napisala. Imam tri probleme in sicer:

  1. Imam sošolca, ki je zelo mahnjen na spolnost in nas je parkrat že otipaval. Ne vem, kako naj reagiram, po navadi samo stopim stran in to ignoriram.
  2. Imam že slabe izkušnje s pedofili in se bojim že vsakega starejšega moškega. Kako naj to popravim? Vem, da sta vztrajnost in pogum ključ do vseh vrat, ampak tule pa bi res potrebovala kakšen nasvet.
  3. Vsi mi govorijo, da sem preveč prijazna in se preveč podrejam vsem. Prigovarjajo me, naj se spremenim. Ampak se zares ne morem, sploh pa me nič ne stane, če pomagam ljudem okoli sebe. Mi ti svetuješ, da ostanem enaka, ali se utrdim v karakterju in se v kritičnih trenutkih postavim zase? Prosim, pomagaj mi in stokrat oprosti zaradi predolgega pisma.

Pozdravčki!

Strange zombie, 9 let

Čavči, Strange zombie!

Pa saj ne boš huda, če začnem od zadaj.  Saj verjamem, da največkrat na prvo mesto postavite tisto, kar vas najbolj teži, ampak meni se to, da pomagaš drugim, da jim prisluhneš in se jim prilagodiš, četudi je morda to zate tudi slabo, zdi naravnost fantastično. Pa takšnih ni več, ljubica; ti si takšna, poštar Geza, Justi, pa morda še nekaj tisoč ljudi, prostovoljcev, potem pa so že tisti, ki vendarle najprej poskrbijo zase. Nič narobe, čisto človeško, predvsem, če so zase poskrbeli, ne da bi pri tem prizadeli ali oškodovali druge ljudi. Ampak brez takšnih, kot si ti, bi bil ta svet sila pust, enoličen, zaseben, zaprt vase, po pravici povedano, zame težko prebavljiv. Jaz ti svetujem, da ostaneš takšna, kot si. Poglej, če ti kdo streže po tvojih temeljnih pravicah, ti ne pusti povedati, kaj misliš, ti ne dovoli in omogoči, da poskrbiš za svoje osnovne potrebe, potem vstani in se postavi zase. Tu ni dileme, ni pardona, lepo prosim. Boš se opekla v življenju, tu si ne delajva utvar, kajti vedno se najdejo takšni, ki zlorabijo tujo dobroto. Ampak to ni nič v primerjavi s čudovitim občutkom, ko ugotoviš, da si nekomu pomagal, ga osrečil, mu naredil življenje lepše, znosno, življenja vredno. Tisto, da se postaviš zase, pa velja, denimo, ravno za primer številka ena v tvojem pismu.  Mladenič iz razreda  naj raziskuje spolnost s pomočjo knjig, spleta, filmov, naj se o tem pogovarja s starši, šolsko psihologinjo, tebe in sošolke pa naj pusti pri miru. Mislim, da lepa beseda in prošnja ne bosta zalegli in bo treba stopiti do razredničarke, ki naj poskrbi, v sodelovanju z njegovimi starši, da se to nikoli več ne zgodi. Če se ne naučijo v mladosti, da NE pomeni NE in da morajo držati prstke k sebi, potem ko odrastejo, delajo še večje svinjarije. Takšne, kot jih zdaj razkrivajo v ZDA, kjer so politiki in pomembni možje iz filmske industrije, igralci, producenti leta zlorabljali svoj položaj, da so prisilili mlada dekleta, željna služb v politiki ali vlog v filmih, v spolne odnose, jih otipavali, ponižali in zavrgli. Tiste, ki so se uprle, so lahko iskale službo samo kot natakarice. Zdaj je sicer vse prišlo na dan, ženske so spregovorile, a malo pozno zanje. So ranjene in prizadete. Zato pa je njihovo pogumno razkritje lahko v poduk mlajšim, da nikoli ne pristanejo na kaj takšnega. Zato pravim, takoj k razredničarki. To ni špecanje, to je preprečevanje, da se njegovo obnašanje ne spremeni v še kaj hujšega.  Morda tudi v tisto, kar si, kot praviš v problemu številka dve, tudi sama doživela – pedofilijo. Nisi o tem pisala bolj podrobno, a vsekakor ti svetujem, da se o tej izkušnji pogovoriš z nekom odraslim – s starši, psihologom, učiteljico, ki ji zaupaš, jo imaš rada, z nekom na SOS telefonih. Najhujše je to tiščati v sebi. To je travma, to je črv, ki te bo znotraj razjedal. Samo pogovor ti bo omogočil, da se znebiš strahu in nelagodja, sicer bosta vse življenje tičala nekje globoko v tebi, se občasno se vrnila, da bi ti najedala živce in dušo in življenje spreminjala v moro. Zakaj bi nosila to breme? Z veseljem ga ob pomoči odraslega, mame, tete, psihologa, prijatelja odloži nekje ob življenjski poti in tam pozabi.  Za vedno.

 

Živijo, Justi!

Pišem ti, če sem natančna, osmič in res rabim pomoč, ker se na nikogar ne morem več zanesti.

  1. Imam aspergerjev sindrom. Nič me ne moti, vendar problem je v tem, da sem včasih res zelo nesramna. Na primer enkrat sem mojega sošolca »potunkala« pred celim razredom(nebom omenjala teme) in izpadla sem res nesramno. Tako zanič se počutim, ko se mi zgodi kaj takega, da najprej pomislim, da bi se obesila. Vem, da to ni prav, vendar le zaradi te male napake me bo cel razred nekaj dni grdo gledal. Kako naj to popravim oz. se mu opravičim in na splošno kaj naj naredim, da se bom lepše obnašala??
  2. Drugače imam zelo veliko prijateljev. Z vsemi se med odmori pogovarjam in po pouku dobivam v lokalih ipd. Ampak se mi zdi nekaj zelo čudno. Npr. nobena me nikoli ne povabi na rojstnodnevno zabavo in pri športni vzgoji, ko zbiramo ekipe, vedno ostanem zadnja. Zdi se mi, kot da bi mi na vsake toliko razkrile, kaj si v resnici mislijo o meni. Kaj naj naredim, jim lahko še zaupam?
  3. Moja družina je dobesedno nora na potovanja. Bila sem že v Ameriki, na Tajskem … Prav tako je obsedena s smučanjem, ampak če jaz po pravici povem, sploh nerada smučam ali potujem. Raje sem doma s knjigami in učbeniki. Dobro, mogoče pretiravam, kajti sem se že navadila prilagoditve. Vendar igra je v tem, da moja starša vedno želita potovati in smučati med prazniki. Lani in predlani me ni bilo doma niti za božič niti za novo leto in niti za pusta. Rada sem doma, še posebej med prazniki, ker se ne počutim dobro v tujini za domači praznik. Že milijonkrat sem se osebno na samem pogovorila s starši, ampak onadva vedno isto: »Dokler boš pod mojo streho živela, se nama boš vedno prilagodila.« Letos nas tudi ni bilo doma za božič in novo leto, ampak jaz tega ne maram. Kako naj družino prepričam, naj smo vsaj 1 leto doma za vse praznike?
  4. Imam težave pri učenju, še posebej pri težkih predmetih (fizika, biologija…).Prebrala sem že bilijon nasvetov za učenje, pa nič ne pomaga! Za enkrat so moje ocene le 4 in 5, ampak bojim se, da to kmalu ne bo več res! Imaš ti kakšno idejo?

Neskončno ti bom hvaležna, če to pismo objaviš,saj sem ti že tolikokrat pisala in sem že čisto obupana.

Res ti ogromna hvala za odgovor in btw. si najboljša teta v vesolju:)

Obupana, 13 let

Živijo, Obupana!

Kot bi rekel poštar Geza, vse se enkrat zgodi prvič in vse ima tudi svojo dobro plat. In semkaj sodi tudi tvoje pismo. Prav hvaležna sem ti zanj. Pripravilo me je do tega, da sem se o aspergerjevem sindromu, o katerem sem sicer nekaj že vedela, še bolje podučila in to priporočam tudi drugim. Predvsem tvojim sošolcem in učiteljem, če tega še niso naredili. Če pa so, se mi zdi, da zelo površno, sicer ti ne bi prišla v neprijetno situacijo. Dobro, si pač potunkala svojega sošolca, in vedno obstaja nevarnost, da se  zaradi te tvoje hibe kaj podobnega  še kdaj ponovi, a če bi razredničarka in učitelji o tem problemu poklepetali s teboj in sošolci, če bi pojasnili, da ti tega ne narediš namenoma, sem prepričana, da bi večina to tudi razumela in ne bi bilo nobenih grdih pogledov, zamer in obsojanj. Tisti, ki imajo aspergerjev sindrom, pač imajo nekaj težav v komunikaciji in odnosu z ljudmi okrog sebe. Delno se to da obvladovati, včasih pač ne, in če vemo, za kaj gre, potem tudi razumemo tiste, ki imajo ta sindrom. Pika, konec zgodbe, ni treba nič kaj dosti filozofirati. Tako kot če nekdo prikoraka na avtobus z berglami, je jasno, da mu odstopimo sedež. Če ima nekdo aspergerjev sindrom, z razumevanjem sprejmemo njegovo včasih malo nenavadno ali nelogično obnašanje. In edino, kar je potrebno, je, da se o tem odkrito pogovorimo. V pomanjkanju odkritosti in pogovorov vidim našo največjo težavo. Zakaj, denimo, poštar Geza in jaz nimava težav? Ker se čisto o vsem pogovoriva odkrito. Ni skrivnosti, ni ovinkarjenja. In če bi si učitelji na šoli vzeli nekaj časa in v sproščenem pogovoru razložili, kaj te muči, verjemi, da bi te veliko več vabili k sebi na kakšne zabave in te brez težav vzeli v svojo ekipo. To se mi zdi res grozno, da razredničarka ni s celim razredom preštudirala, za kakšno bolezen gre in kako se je treba obnašati. Jaz sem potrebovala pol ure in vse mi je bilo kristalno jasno. Tudi tvoji sošolci ne bi imeli večjih težav, le malo bolj resno bi se bilo treba lotiti problema. Ampak, draga moja, kot pravi arabski pregovor, če ne gre gora k Mohamedu, naj gre Mohamed h gori, ali drugače – ti pocukaj razredničarko za rokav, povej ji, kaj te muči, in predlagaj razredni  klepet na temo aspergerjevega sindroma.  Ljudje smo pač takšni – tistega, česar ne vemo in ne razumemo, se najbolj bojimo in to zavračamo. Ko bodo sošolci podrobneje, na sproščen način, zvedeli več, bo težav vsaj pol manj. Prepričana sem. Imam pa občutek, da bi tvoji starši potrebovali tudi en resnejši pogovor. Ena negativnih značilnosti tega sindroma je, da imajo takšni ljudje težave s prilagajanjem in potovanja sodijo prav med tiste življenjske aktivnosti, ki terjajo veliko prilagajanj. Zato te razumem, ko praviš, da bi bila rada več doma, ker to je tebi znano in varno okolje, v katerem se dobro počutiš, saj v nasprotju s potovanji,  ne terja od tebe stalnega in hitrega prilagajanja. Če si se že ti navadila na spremembe in se jim prilagajaš, potem bi bilo lepo, da se tudi starši nekoliko prilagodijo tebi. Sicer pa, še leto, dve in boš dovolj stara, da boš lahko tudi sama ostala doma, če bi ti potovanja zares začela presedati in vnašati več nemira, kot ga lahko preneseš. A ne glede nato. Še vedno poskušaj prepričati starše, da potovalni tempo vendarle nekoliko prilagodijo tudi tvoji bolezni.  A ja, mimogrede, tvoje ocene so odlične. Pogrešam kakšno trojko! Hecam se, trojke bodo že prišle. Ampak to doslej je super. Pri učenju morda samo en nasvet. Delaj sproti. Ko prideš domov, takoj obnovi novo gradivo, takoj nekajkrat preberi, da se ti zasidra v spomin. Ne bo ti vzelo veliko časa, zna pa precej pomagati. Poskusi in sporoči, kako gre.

Objavljeno v Pilu, februar 2018