tiinjaz_februar

Besedilo: Slavica Sračnik

Ljubček in ljubica, to je lepi par … Oh, kako je zoprno, ko vpijejo za tabo take stvari! Zelo težko je biti najstnik. Če samo koga malo narobe pogledaš, te zafrkavajo do onemoglosti. Vsako prijateljstvo zamenjajo za zaljubljenost, po drugi strani pa je mejo med prijateljstvom in zaljubljenostjo včasih neznansko težko preseči. Ves čas moraš biti previden, da ne bi kdo česa narobe razumel, ker bi te vrstniki utopili v posmehu. Pogledi in dotiki so skrbno odmerjeni in skoraj nemogoče je ugotoviti, kateri med njimi so iskreni.

V najstniških letih je s čustvi običajno velik križ. Po eni strani jih uravnavajo družbena pravila, ki nam zapovedujejo, kako naj bi se vedli do drugih ljudi glede na starost, spol, veroizpoved in podobno, po drugi pa se v puberteti v telesu dogajajo velike hormonske spremembe (ki si jih lahko predstavljamo kot nekaj takega, kot če bi v nas vsak dan izbruhnil vulkan). Med posledicami prvega sta preizkušanje meja in ugotavljanje razlike med »prav« in »narobe«. Posledice hormonskega kaosa pa so med drugim spolno prebujanje, velika nihanja razpoloženja in sploh ena sama čustvena zmeda. Prav zaradi tega začnemo ločevati med ljudmi, ki so samo prijatelji, in ljudmi, ki bi lahko bili nekaj več. Zaradi tega danes nekoga ljubimo, jutri pa sovražimo. Zaradi tega smo enkrat strašno občutljivi, čez hip pa čisto otopeli. In zaradi tega je pravzaprav težko potuhtati, kaj je v resnici res.

Iskanje

Večina najstnikov tako ves čas preizkuša – radi bi se znašli v vsem tem kaosu in zmedi in zlasti radi bi ugotovili, kdo v resnici so. V čem so drugačni od staršev in v čem so jim podobni? Kako želijo živeti? Kakšno glasbo radi poslušajo? Kakšen slog oblačenja jim je všeč? Za kaj so nadarjeni? Kateri poklic jih bo osrečeval? Ob kakšnih fantih ali puncah začutijo metuljčke v trebuhu? In v kateri spol se sploh lahko zaljubijo?

Vse to – in še marsikaj – so vprašanja, na katera si nekateri odgovarjajo en mesec, drugi eno leto in tretji celo več let – običajno pa do konca pubertete vsi nekako vsaj približno vemo, v katero smer nas nese. Če torej kdo med vsem tem divjanjem hormonov preizkuša tudi spolno usmerjenost, ni to nič nenavadnega in predvsem nič, zaradi česar bi moralo kogarkoli kaj skrbeti (seveda pod pogojem, da pri tem nikogar ne nadleguje in v nič ne sili). Obenem velja, da tudi če je komu v puberteti kdaj všeč kdo istega spola, še ne pomeni, da je zagotovo homoseksualen.

Vse je v redu

Toda če se na koncu vendarle izkaže, da nas privlačijo ljudje istega spola (torej smo homoseksualni)  – ali celo, da sta nam enako všeč oba spola (temu rečemo biseksualnost), ni s tem nič narobe. Kar nekaj ljudi je homoseksualnih ali biseksualnih, in to vseh starosti, narodnosti, poklicev ipd. Med njimi so bogati in revni, izobraženi in neizobraženi, zvezdniki in povsem običajni ljudje, kar pomeni, da spolna usmerjenost sama po sebi nikakor ne vpliva na to, kako uspešni bomo v življenju, kako lahko živimo in s čim se lahko ukvarjamo. Raziskave kažejo, da je istospolna usmerjenost dokaj enakomerno porazdeljena med vsemi ljudmi na svetu, pojavlja pa se tudi pri živalih. Torej ni nič nenaravnega, izprijenega, posledica kakega prekletstva ali česa podobnega. Čeprav si jo je včasih težko priznati – za kar so večinoma kriva zakoreninjena pravila, ki drugačnost velikokrat obsojajo –, v resnici tako ni nič pomembnejša kot to, kakšno barvo oči imamo in iz koliko črk je sestavljen naš priimek.

Družba smo mi

Dobro se je zavedati, da si družbena pravila ljudje postavljamo sami in da jih lahko sami tudi spreminjamo, če se nam zdi, da zaradi njih kdo neupravičeno trpi. Velikokrat to žal ne gre čez noč. Toda s širjenjem zavesti, da nas drugačnost bogati – in da zlasti nikogar ne ogroža –, lahko na dolgi rok premikamo gore, kot se reče. Dandanes je istospolna usmerjenost že precej bolje sprejeta, kot je bila nekoč, ko je veljala za zločin oziroma duševno bolezen, in človekoljubi si zelo prizadevajo, da bi bilo kmalu še bolje. Zdaj tudi že vemo, da se je ne da pozdraviti ali preprečiti. Zato se je ni treba sramovati. Prej ko jo sprejmemo, lažje nam bo.

Dejstvo je namreč, da je človek lahko srečen le, ko lahko ljubi, kogar želi – in še zlasti, če tudi izbrana oseba ljubi njega. Nekateri fantje ljubijo punce, drugi pa fante. In nekatere punce ljubijo fante, druge pa punce. V bistvu je vsa ta ljubezen enaka; čustva so lahko močna ali ne, izbranec ali izbranka lahko ljubezen vrača ali ne, in prav vsi se lahko varajo, prepirajo, zapuščajo ter po drugi strani skupaj preživljajo najlepše trenutke v življenju. Vse to so univerzalne stvari, prav nič vezane na spol. Kajti ko pride do ljubezni, se ne delimo na fante in punce, moške in ženske, ampak smo vsi samo – ljudje.

Objavljeno v Pilu, februar 2018