intervju_februar

Reke ljubezni trenutno ni na malih ekranih, a njenih junakov še nismo pozabili. Najbolj priljubljena sta seveda glavna junaka Rok in Irena in tako smo igralca Tadeja Piška, ki igra Roka, prosili za pogovor. In ker je Tadej vsaj tako, če ne bolj prijazen, kot je Rok, si je kljub natrpanemu urniku ukradel nekaj časa za Pil.

Tadej, pilovci te zelo radi gledajo v Reki ljubezni, ki bo kmalu spet na malih ekranih. Kaj trenutno počneš poleg snemanja Reke ljubezni?

Trenutno poleg vsakodnevnih snemanj hodim še na vaje v Slovensko stalno gledališče Trst, kjer smo začeli z vajami za uprizoritev Shakespearove Ukročene trmoglavke v režiji Juša A. Zidarja, po vajah pa skoraj vsak večer stopim še v vlogo Filipa v komediji Špas teatra  z naslovom Dekliščina. Dnevi so kar malo prekratki za vse, kar počnem in kar bi si še želel početi.

Kako usklajuješ vse obveznosti?

Še sam ne vem, živim v stalnem strahu, da sem pozabil na kakšno vajo, snemanje, predstavo, sestanek … 🙂 Imam to srečo, da sem polno zaposlen v poklicu, ki ga imam neskončno rad, in zato so vse obveznosti bistveno lažje. To pa seveda ne pomeni, da kakšna urica več za privatno življenje ne bi bila dobrodošla.

Pa se vrniva na tvojo vlogo v Reki  ljubezni. Kaj imata z Rokom skupnega? V čem sta si podobna in v čem zelo različna?

Zdaj sem Roka počasi že dodobra spoznal, čeprav me  še vedno preseneti. Zakompliciran fant, ni kaj … 🙂  Mislim, da je Tadej predvsem manj razvajen kot Rok, osebno mi je tudi ljubosumje precej tuje. Sva pa oba trmasta in svojeglava, kar za ljudi okoli naju ni vedno prijetno. Nekako sva se spoprijateljila in zdaj sva že precej povezana.

Kako si dobil vlogo priljubljenega Roka?

To se je zgodilo zelo hitro. Po neki precej stresni vaji v Trstu sem dobil klic z vabilom na avdicijo. V trenutku nerazpoloženosti sem popolnoma pozabil vprašati, za kakšno avdicijo gre, zapomnil sem si le datum in uro. Ko sem prišel na avdicijo, pa sem tam po dolgem času srečal kolegico Laro Komar in skupaj sva se začela zabavati z avdicijskimi prizori. Čez nekaj dni pa sem prejel klic s povabilom k sodelovanju. Moje prvo vprašanje je bilo: »A bova z Laro skupaj?«

To je tvoja prva večja vloga v televizijski seriji. Prva filmska je bila v mladinskem filmu Pozabljeni zaklad? Koliko časa je že minilo od takrat?

Pozabljeni zaklad smo snemali, ko sem bil v šestem razredu osnovne šole, in to je bil moj prvi stik s kamero. Takrat smo snemali še na filmski trak, tako da je bilo snemanje precej drugačno, kot je danes.

Kakšen film je bil to? Si ga lahko kje ogledamo?

Šlo je za mladinski film po romanu Ivana Sivca, ki opisuje dve skupini otrok na obrobju Ljubljane, ki med seboj tekmujeta za premoč na vasi. Ko pa se naenkrat pojavi skrivnostni Francoz, ki išče zaklad, skupini združita moči in skupaj uženejo skrivnostnega tujca. Film je takrat doživel velik uspeh, v kinu si ga je ogledalo ogromno ljudi.

Kako se znajdeš pred kamero? Se snemanje zelo razlikuje od nastopov v gledališču?

Seveda, gre za dve popolnoma drugačni tehniki igranja. Kamera zahteva precej intimno in minimalno doživljanje, če nisi natančen, lahko hitro deluješ nenaraven. Je pa malo lažje, ker lahko prizore večkrat ponoviš in tako popraviš napake. Prizorov ne snemamo po vrsti, tako da je včasih težko najti pravo emocijo in slediti razvoju lika. V gledališču pa imaš le eno priložnost, predstava mora naprej ne glede na napake in to je svojevrsten čar. Liku se vse dogaja v trenutku in ti mu moraš pomagati, da svojo zgodbo pove do konca. Vsak večer znova in znova.

Se morda spomniš kakšnega zanimivega trenutka iz snemalnega dneva?

Ko smo snemali sceno prvega poljuba Irene in Roka pred penzionom na Krki, smo morali kader znova in znova ponavljati, ker so Krko preletavala letala in povzročala hrup. Ko pa so letala končno odletela, je na bližnji njivi  gospod zagnal traktor. Ta prizor nam je vzel ogromno časa, a smo se zraven tudi dobro nasmejali.

Kako sta se ujela z Laro?

Z Laro sva bila dobra prijatelja že precej pred Reko ljubezni. Zdaj pa naju je Reka naplavila še bližje skupaj, mislim da se oba zavedava, kakšen privilegij je, da lahko vsakodnevno ustvarjaš z nekom, ki ti je blizu in s katerim se tako dobro razumeš.

Naše pilovce zanima, kako je s poljubi? So pravi?

Pri ljubezenskih scenah, ko si s soigralcem zelo intimen, je pomembno, da mu zaupaš in da si ob njem popolnoma sproščen. Rok ljubi Ireno in njuni poljubi so gotovo pravi. Če nama z Laro uspe to prepričljivo odigrati, je to velik kompliment za naju.

Zaposlen si v tržaškem gledališču in se vsak dan voziš v Trst. Ni to malo preveč naporno?

Vožnja mi res vzame veliko časa in energije, ampak Trst ponuja dom in priložnost mnogim likom, ki jih imam možnost tam oživeti in jih spoznavati. To pa odtehta vse napore in ure na cesti. Malo mi je žal le, ker mi ostane precej malo časa za spanje, jaz pa spanje obožujem. 🙂

Tvoji doma so vsi pravniki. Kako te je zaneslo v študij igre?

Povsem slučajno. V osnovni šoli sem sicer hodil v dramski krožek in zelo užival, a ambicij, da bi z igralstvom nadaljeval tudi profesionalno, nisem imel. Ko sem oddajal prijavnico na fakulteto, sem imel na prvem mestu napisano pravno fakulteto. V zadnjem hipu pa sem si premislil, prijavnico izpolnil na novo in šel poskusit srečo na sprejemne izpite akademije za gledališče. Brez pričakovanj, brez treme, če ne bi bil sprejet, bi šel pač na pravo. Ampak moja pot se je zasukala čisto drugače …

Če se vrneva v šolske dni – kakšen učenec je bil Tadej?

Mislim, da zelo povprečen. Predmete, ki so me zanimali, sem imel vedno ocenjene odlično, če pa me predmet ni zanimal, sem ga zdelal le s težavo. Tako so moja spričevala vsa leta šolanja vsebovala vse ocene od dvojk do petk. Sem imel pa vedno ogromno za povedat, o vsem sem imel mnenje in mislim, da sem gotovo kriv za kakšen siv las svojih učiteljev.

Kateri predmeti so ti bili najbolj všeč in katerih nisi maral?

Oboževal sem slovenščino, čeprav sem, ironično, tam v tretjem razredu osnovne šole  pridelal svoj prvi »šut«.  Takrat mi skloni res niso ležali … Zelo rad sem imel tudi zgodovino, nisem bil pa dober v fiziki, kemiji, matematiki. Skratka že takrat sem se bolj našel v družboslovju kot naravoslovju.

Si kot najstnik ušpičil kakšno neumnost?

Ogromno neumnosti. Enkrat sem doma priredil zabavo za par sošolcev, se napil in sredi sobe zaspal. Ko sem se zbudil, je bilo stanovanje polno ljudi, ki jih sploh nisem poznal, po stenah vino, polomljena klubska mizica, uničen klavir, razbito okno …. Lahko si predstavljate, da starši niso bili ravno srečni, ko so prišli domov …

Kako si se razumel s starši? So imeli kaj težav s tabo?

Gotovo so imeli tudi težave z mano, čeprav sam tega ne priznavam. 🙂 Načeloma smo se super razumeli. Mama je bila zelo potrpežljiva in razumevajoča do mojih najstniških izpadov. Poskušala me je razumeti in mi pomagati. Velikokrat je napisala tudi kakšno opravičilo, da sem se ognil kontrolki ali spraševanju.

In kakšne so bile prve ljubezni?

Kakšne so bile? V tistem trenutku fatalne in največje na svetu. Takrat ne vidiš ničesar drugega. In vsaka ljubezen je prinesla tudi srčno rano, veliko razočaranje in žalost. Je pa nekaj čarobnega v najstniški ljubezni. Sramežljivo ogovarjanje deklet, držanje za popolnoma prepotene dlani, metuljčki v trebuhu … No, v bistvu tudi kasneje ni nič drugače.

Se morda spomniš Pila? Če se, kaj si najraje prebral?

Seveda sem ga bral, v spominu mi je najbolj ostala legendarna teta Justi pa Vesela šola, vsi poljudni članki o znanosti, odraščanju … In kar ne morem verjeti, da bo v tej reviji, ki sem jo tako oboževal, zdaj tudi intervju z mano …

Objavljeno v Pilu, februar 2018