bralni_februar

Pripravila: Katja Stergar v sodelovanju z Bralno značko

 

Tiuri se je vzravnal in pogledal k oknu. Ničesar ni videl, niti sence. Torej bi lahko pomislil, da si je vse samo domišljal. Ko bi si le! Tako ali tako glasu ni mogel ubogati, pa naj je zvenel še tako obupano. Obraz je zakopal v dlani in iz glave poskušal izgnati sleherno misel.

Toda glas je zaslišal znova, povsem razločno, čeprav je šlo zgolj za šepet: »Za božjo voljo, odprite!«

Zvenelo je še bolj obupano kot prej!

Tiuri se je ozrl k prijateljem. Obnašali so se, kot da glasu ne bi slišali. Vendar so ga slišali, zagotovo so ga!

»Za božjo boljo, odprite!«

Kaj naj bi storil? Vrat ni smel odkleniti …, a kaj, če je tisti zunaj v resnični stiski, morda begunec, ki išče zatočišče?

Prisluhnil je. Vse je bilo tiho. Toda glas mu je še vedno odmeval v ušesih, ne bo ga tako hitro pozabil. Oh, zakaj se je to moralo zgoditi prav zdaj? Zakaj je moral prav on slišati rotečo prošnjo? Nanjo se ni smel odzvati, toda vedel je, da ne bo miren, dokler tega ne bo storil.

Okleval je. Nato se je odločil. Tiho je vstal, s težavo, saj je od dolgega klečanja na ledenih tleh skorajda otrpnil. Tipaje vzdolž zidu se je počasi začel pomikati proti vratom. Vsake toliko se je ozrl k prijateljem. Sprva je mislil, da niso opazili ničesar, potem pa je Arman pogledal proti njemu. Toda Tiuri je vedel, da ga prijatelj ne bo izdal.

Zdelo se mu je, da se do vrat kapele pomika celo večnost. Nato se je še zadnjič ozrl: k prijateljem, k oltarju in ščitom nad njim, k plamenom štirih sveč in k temnim sencam med stebri in oboki kapele. Nato je zakorakal k vratom in roko položil na ključ.

Če ta vrata odprem, ga je prešinilo, bom prekršil pravila. Potem me jutri kralj ne bo povišal v viteza.

Zasukal je ključ, odškrtnil vrata in pokukal ven.

Tiuri

Želja vsakega mladeniča je postati vitez. Pot do povišanja v ta položaj ni preprosta, a Tiuriju uspe na prag teh nebes priti že pri rosnih šestnajstih letih. Čaka ga le še prebedena noč, razmislek v tišini in zbranosti, pa ga bo kralj Dagonaut razglasil za viteza. Vitezi so najbolj cenjeni prebivalci kraljestva, vitezi so pogumni, drzni, zaupanja vredni moški, ki zvesto sledijo pravilom in kraljevim ukazom. Ko mladenič pride v kapelo, se mu viteški položaj ne more več izmuzniti. Razen če … ah, tu ni nobenega razen. Pravzaprav tu naj ne bi bilo nobenega razen. A ko dober človek zasliši prošnjo za pomoč, se naj bi nanjo odzval. Zlasti še nekdo, ki naj bi postal vitez. Tiuriju se pred očmi sicer zavrti film, a prošnje za pomoč ne more zavrniti. Takrat se njegova usoda spremeni.

Na pot

Triurija namesto praznovanja čaka naporna pot, polna preizkušenj in težav. Že v prvi noči prevzame nalogo skrivnega sla za kralja Unauwena, ob zori pa doživi še smrt neznanega Črnega viteza z belim ščitom, ki je bil zahrbtno umorjen. Vitez mu poleg pisma zaupa še svoj prstan, Tiuri si nato sposodi še njegovega konja, vmes ga na hitro obtožijo tatvine, a z zvijačo se mu vseeno uspe podati na pot, ki mu jo je opisal vitez. Ko se dandanes kamorkoli odpravljamo, je naš kovček poln, še za kratko pot do mesta si vzamemo steklenico vode, Tiuri pa s seboj ni imel ničesar. Poleg žeje in lakote so ga mučili tudi dvomi o lastni sposobnosti, čeprav si še zdaleč ni predstavljal vseh nevarnosti, ki so prežale nanj.

Gozd z roparji

Ko se je Triuriju uspelo izogniti Rdečim jezdecem in Vitezu z rdečim ščitom, so ga napadli razbojniki, obdržal je prstan, a ostal brez konja, zasledovati pa ga je začela še skupina sedmih sivih vitezov. Z vsakim trenutkom se je množilo število sovražnikov, a Triuri se ni predal. Izkazalo se je, da je na svetu tudi kup dobrih ljudi in počasi je napredoval proti Modri reki, kjer naj bi ga čez Veliko gorovje napotil puščavnik Menaures.

Pustolovščina

Kot se za pravo pustolovščino spodobi, Triuri ob svoji nevarni nalogi spozna veliko zelo nenavadnih in izjemnih ljudi, pogosto je na robu smrti, a ga čista vest in pogum rešita iz vsake zagate. Ker je fant, kot se šika, se zanj vname tudi dekliško srce, na pomoč pa mu priskočijo izredni junaki. Četudi ga kralj Dagonaut ni povišal v viteza, Triuri vsak dan znova dokazuje, da odrašča v moža, ki ima v sebi vse viteške vrline. A včasih tudi to ni dovolj, da bi človek izpolnil svojo nalogo.

Objavljeno v Pilu, februar 2018