justi_marec

Zdaj boste rekli, da se mi »možgani malce kisajo«, ker da pogrevam pozabljene zgodbe in obujam spomine na lanski sneg. Nekaj bom namreč povedala o pravkar minulih zimskih olimpijskih igrah. Saj veste, da ne sodim med sila zagrizene športnice in športne navdušence, ki vstajajo ob treh zjutraj, da bi gledali dirko v skeletonu (nekakšne posebne sani, ki se dričajo po ledeni progi, na njih pa sedijo eni, ki, če mene vprašate, niso opazili, da ta zadeva leti 150 na uro). Zato o disciplinah, dosežkih in organizaciji iger ne bom rekla nič. Bom pa rekla nekaj drugega. Jaz vse te tekmovalce, od nosilcev medalj do tistega, ki je bil krepko zadnji, občudujem. Ker vem, da so, ne glede na izid, ogromno trenirali, se veliko stvarem odpovedovali, tvegali in na tekmovališčih dali vse od sebe. Tudi naši. Zato mi je bilo hudo, kaj hudo, sram me je bilo, ko so na raznih družbenih omrežjih popljuvali in ozmerjali slovenske športnice in športnike, če jim na tekmovališču v mrazu in vetru ni šlo. Vem, da so sami poskušali doseči čim več in da so se zelo trudili in da je na koncu bilo prav njim najtežje, če je bil izid slabši od lastnih želja in navijaških pričakovanj. »Da so turisti, da so zgube, da niso vredni slovenskega grba na tekmovalnih dresih, da naj raje sedijo doma, da so sramota …« in še kar nekaj podobnih umotvorov izpod prstov tistih »športnih strokovnjakov«, ki bi se od strahu polulali, če bi stali na vrhu smukaške proge. Sem prebrala in zardevala. In se jezila, da med nami živijo tako primitivni ljudje, ki lahko s tviti, na Facebooku ali Instagramu nemoteno žalijo naše športnike in širijo svojo nekulturo. Dragi moji, vem, da niste med njimi, a če molčimo, jih pravzaprav podpiramo. Zato jim napišite nazaj, vsakemu nergaču posebej, vsakokrat, ko so nesramni, naj gredo sami skozi tisoče ur treningov, obdobja strahotne utrujenosti, poškodbe, uspehe in poraze, ali pa naj obmolknejo za vekomaj. Jaz mislim, da nam bodo naši športniki hvaležni in da bodo veseli takšne podpore.

Vaša skoraj športnica Justi

 

Živjooo!! Pišem ti, ker imam resno težavo. Vse se je začelo, ko sta se leto dni nazaj moja starša ločila. Moj oče si je nekaj mesecev nazaj našel punco. Vendar ko sem ju prvič obiskala in je oče moral nekam oditi, me je začela njegova punca nadirati ter pretepati. Ko sem to povedala moji mami, mi je rekla le, naj se pogovorim z očetom. In ko sem to res storila, mi ni verjel ter me je udaril, saj je trdil, da lažem in si izmišljujem. To se zdaj ves čas ponavlja, vsakič ko sem pri njima, je ista zgodba, zato te prosim, da mi vsaj ti prisluhneš in odgovoriš. In ja, res si zakon, tetka.

Pikica12345, 13,5 let

Čavči, Pikica12345!

Nič ne bom ovinkarila, bom rekla kar naravnost. So pisma in so – pisma. Hočem reči, ena vaša pisma so zahtevna, imajo zahteven problem, ki se ne da odpraviti z malo humorja, z dvema sladkima tolažilnima besedama in z »lahko noč, pa še eno bolho za pomoč«. Ampak dobro, življenje naplavi težave in mi se jih lotimo. Logično. Toda v nekaterih pismih so takšne težave, da dobim gripo, oslovski kašelj in rdečke hkrati. In med takšna pisma sodi tudi tvoje, Pikica. Hej, da ne bo nesporazuma. Nisi ti kriva, da je takšno. Krivi so tisti, ki so te pripravili do tega, da ga napišeš in da ima takšno vsebino. A ni že dovolj hudo zate, da sta se starša ločila? OK, včasih je tudi to bolje, kot da mučita drug drugega in vse okrog sebe še deset let. Toda ločitev je predvsem za otroke huda travma. Potem se nekako navadijo, so malo pri enem, malo pri drugem, čeprav tudi to ni vedno tako preprosto … Mislim, te selitve, pa usklajevanja: knjige sem, obleke tja, igrače sem … In potem eden od staršev pripelje novega partnerja. Pa se spet prilagajaj. Potem pa za višek, tako kot v tvojem primeru, poskrbi nova očetova družica, ki je takšna, kot bi jo vzeli iz Pepelke. Pa ni kot Pepelka in ni kot buče, ki se spremenijo v kočijo, in ni kot princ, ampak je kot mačeha. In tako se obnaša od prve minute. Tako kot v pravljici. Le s to razliko da, draga moja Pikica, ti ne moreš čakati na princa, ki ti bo prišel pomerit čeveljček in te bo odpeljal s seboj. In tu se mi jeza podvoji. Na koga naj se obrneš po pomoč, ko pa ti lastni oče ne verjame, da te, do njega verjetno prijazna družica, maltretira. Kaj ne verjame, še kaznovana si! Takoj sem morala spiti en metin čaj, ko sem to prebrala, sicer bi morala vzeti kakšno tabletko za zniževanje pritiska. Nič boljše se nisem počutila, ko sem prebrala nasvet tvoje mame, da se pomeni z očetom. Namesto da bi te zaščitila, ko je izvedela, kaj se dogaja med tvojim obiskom. Ampak ne bova obupali, kajne? Ti imaš vso pravico reči, da ne greš k očetu, ne glede na dogovor o obiskih. Če se ti tam dogajajo takšne stvari, te ne morejo prisiliti v obiske. Dobro bi bilo, če bi ti mama stala ob strani, a če tega ne misli narediti in bo vztrajala, da greš k očetu, brez obotavljanja in slabe vesti in strahu stopi do socialne službe in povej svojo zgodbo. Obema povej, da boš to naredila, če se takšen odnos do tebe ne spremeni. Če ne boš vedela, kam in kako, pojdi do tebi najljubše učiteljice na šoli in do šolske svetovalke, povej jima, kakšne težave imaš, in prosi, da ti pomagajo pri pogovoru s starši, in če to ne bo uspešno, pojdi do socialne službe. Ni vrag, da ne bi s skupnimi močmi pripravili tvojih staršev, da te spoštujejo in imajo radi, da spoznajo, da si bolj pomembna od vseh njihovih prepirov in novih partnerjev.

 

Hej!

Ok, bom kar začela.

  1. Stara sem 10 in hodim v 5. razred. Ker dekleta pridejo v puberteto malo prej kot fantje, smo dekleta iz našega razreda nekako že v puberteti, fantje pa samo na pol (ok, ni točno tako, ampak verjetno veš, kaj mislim). Torej postajajo zelo nori. Pretirano razmišljajo o spolnosti in meni se to zdi ogabno. Tudi drug izraz za to je zame ogaben. Fantje nekatere moje sošolke otipavajo in jih grabijo za zadnjice. Strah me je, da se to zgodi meni. Fantje radi »odigrajo« prizore spolnosti. Včasih to počnejo z bananami in z vrati, kar se meni zdi noro. Sploh ne morem verjeti, kako lahko to delajo.
  2. Moji starši mislijo, da me zanima spolnost, kar definitivno ni res. Kot sem že povedala, mi je to ogabno. Ne vem, kako jim naj to dopovem.
  3. Začele so mi rasti prsi. Večkrat me pri športni kdo malo butne vanje. To me zelo boli. Ne znam mu povedati, da me je to zelo bolelo. Saj ne, da bi mu morala, ampak včasih izgleda, kot da me zelo boli (saj me). Nočem, da bi mislili, da sem jokica.
  4. Večkrat na spodnjih hlačkah opazim bele lise. Mojo mami sem že vprašala o tem in pravi, da je to izcedek iz nožnice. Pravi, da je to zato, ker se ne oblečem dovolj toplo. Ko pa sem o tem iskala na internetu, vsepovsod piše, da so to znaki menstruacije oz. belega toka, nekaj takega. Ne vem, čemu naj verjamem.
  5. Zelo me je strah, da bi me ugrabili. Ne upam si hoditi domov z avtobusom (saj če grem na avtobus, moram do doma hoditi pribl. 15 min). Ne vem, kako naj preženem strah.

Upam, da mi boš pomagala, saj si res najboljša, in oprosti za predolgo pismo!

Imamproblem, 10 let, skoraj 11

Ojla, Imamproblem!

No, naj ti bo tokrat za dolgo pismo. So pa vprašanja in problemi zanimivi, zato ti brez težav pogledam skozi prste. Ampak le glej, da ti to ne preide v navado, ker potem bo vsako naslednje pismo daljše in bo zmanjkalo prostora za druge. Pa še jaz se staram, in če so pisma predolga, se mi kaj hitro lahko zgodi, da na koncu pisma pozabim, kaj je pisalo na začetku. To so tiste »lepe« strani starosti ali »jeseni življenja«, kot to poetično pove poštar Geza, ki za starostno pozabljivost pravi, da je ena čisto fajn bolezen: nič ne boli, pa vsak dan ti povedo nekaj novega. Nič novega pa ne bom povedala, če rečem, da puberteta v fantih pogostokrat zbudi petelinčka, ki se rad šopiri po svojem dvorišču, to pa je šola ali igrišče na koncu ulice. Ko stopijo ven iz tega varnega, znanega kroga, so kar malo izgubljeni, prestrašeni. V šolski garderobi pa so pogumni, pravi »dedci«, ali kot se temu zdaj reče – mačoti, čeprav, če smo odkriti, niti sami ne vedo dobro, kaj se jim dogaja. To njihovo obnašanje je pravzaprav posledica negotovosti in nerazumevanja lastnih hormončkov. Hej, da se razumemo, to ni opravičilo za njihovo obnašanje, samo dodatek, da bi lažje razumeli, kaj se dogaja. Pravzaprav se s tem izzivalnim obnašanjem v resnici bolj postavljajo drug pred drugim kot pred vami. Verjemi mi, če bi k njim pristopilo dekle iz osmega razreda in jim reklo: »Kaj je, fantje, vas zanima seks?« bi skoraj vsi zardeli in v hipu pobrali torbe, banane in druge »pripomočke« ter odhiteli delat domače naloge. Je pa to zoprno in neprijetno, priznam. Nekateri svetujejo, da jih je najbolje ignorirati, se obrniti stran, saj bodo čez nekaj let ti petelinčki, ne boš verjela, dekletu prinesli rožice, zardeli, ko ga bodo vprašali, če gre v kino, in mu odpirali vrata, ko bo stopilo iz razreda. To je res, ampak nekateri ostanejo prepričani, da je takšno obnašanje normalno. Zato jim je treba dovolj zgodaj dopovedati, da to ni sprejemljivo. Dovolj zgodaj jim je treba dopovedati, da če dekle fantu, ki jo grabi za ritnice ali prsi, reče NE, to tudi pomeni NE. Če se te lekcije ne naučijo, se zgodi, kaj? Saj berete in gledate vse te afere v ZDA, v Hollywoodu o nasilnem spolnem obnašanju igralcev, režiserjev, producentov do zelo mladih igralk, ki se jim niso upale upreti, če pa so se, njihovega NE niso hoteli niti slišati, kaj šele upoštevati. Tudi zato, ker jih niso pravočasno po prstih, ko so bili še petelinčki iz šolske garderobe. Te stvari je treba urediti v šoli, z razredničarko, s šolsko svetovalko. Ker vem, da bi ti bilo nerodno sami odpreti to temo na razredni uri, bi jaz na tvojem mestu organizirala eno delegacijo deklet, ki bi šle k razredničarki, ji razložile problem in jo prosile, da ga uvrsti na razredno uro. Tako ne boste videti kot »špeckahle«, fantom pa bo učiteljica razložila nekatere stvari. Tudi to, da je spolno nadlegovanje kaznivo dejanje. A tudi ti, draga moja, moraš razmišljati o spolnosti malce drugače. Vse pa res ni zgolj fuj in fej in bljek in ogabno. Nisi mi povedala, zakaj je spolnost takšna grozna reč. Spolni odnosi so lepi, a le ob pravem času, s pravo osebo. Morda se ti zdi takšna zdaj, ko o njej ne veš veliko. Malce se je bojiš, kar je normalno. Saj se ljudje po navadi bojimo neznanega, hkrati pa nas to mika in privlači. Toda, pojdimo korak za korakom. Enega si že naredila. Poklepetala z Justi. Eden od korakov je pogovor s starši, če so le pripravljeni o tem govoriti. Danes so starši bolj odprti, ko gre za takšne pogovore, kot so bili naši starši. Povej jim o obnašanju fantov, naj povedo, kaj si oni mislijo o tem, o menstruaciji, belem toku, kontracepciji … Vem, gre za bolj intimne zadeve, ampak če nam bo vsem nerodno, če bomo kar zapirali oči, zardevali, ne bomo nikamor prišli. Tudi glede tvojega strahu pred ugrabitvijo. Lahko o tem govoriš z Justi, ki je daleč in ne more hoditi s teboj vsak dan od avtobusne postaje do doma, ne pa s starši ali šolsko svetovalko, psihologinjo, ki jih imaš pri roki? Izkoristi to. Nič te ne stane. Potem pa se bova spet pogovorili. OK?

 

Živijo Justi!

Pišem ti približno 8., tako da upam, da bo vsaj tokrat moje pismo v Pilu, saj nujno potrebujem pomoč.

Torej, imam anoreksijo. V bistvu nisem čisto prepričana, če jo res imam, ampak vsaj tako izgleda. Treniram umetnostno drsanje, plezanje in pa jahanje. Tečem skoraj vsak dan pred in po pouku in delam sklece … Tehtam se večkrat na dan in vsakič mi pokaže drugo težo. Misliš, da je to kaj narobe?! Tudi moje sošolke so opazile to težavo in so odšle do šolske svetovalne delavke in ji povedale za to in ona je klicala moje starše in nastala je cela »zmešnjava«. Obljubila sem ji, da se bo to nehalo, vendar nisem kaj prida uspešna. Šport je namreč kot delček mene. Ne bi mogla živeti brez njega, zato še vedno telovadim. Ko pojem hrano, mi postane slabo, zato je raje ne jem. Prosim! Nujno rabim tvojo pomoč, saj lahko pride do resnih težav (vsaj tako pravijo moje sošolke).

Res ti ogromna hvala za odgovor in pomoč! Lep pozdrav

Suhica, 13 let

Živijo, Suhica!

Zdaj ne vem, ali moram poštarja Gezo vleči za ušesa ali tiste na Pilu, ker tvojih osem pisem ni priromalo do mene, vsekakor pa bom raziskala to skrivnostno izginotje tvojih pisem! Kaj se to pravi?! A bo kakšen red, a bo kdo nosil odgovornost? Tako, zdaj sem jih lepo oštela in se lahko v miru posvetim tvojemu pismu številka 9. Pravzaprav si mi porinila v roko debel vroč krompir, ali kostanj, kakor ti je ljubše. Po pravici povedano, tudi jaz po vsem, kar si napisala, res ne morem reči, ali bolehaš za anoreksijo ali ne. Ne moti me toliko, da tehtnica ne pokaže vedno približno enake teže. Moja, denimo, vedno kaže preveč. Teža niha. Pred odhodom na stranišče in po njem je teža različna. Razumljivo. Toda če se res ukvarjaš s toliko športi, če si res tako aktivna, potem bi po moji zdravi kmečki pameti rekla, da niti v sanjah ne moreš biti drugega kot – suhica. Še jaz bi pri tvoji aktivnosti imela komaj kaj mesa na kosteh, pa čeprav moj zdravnik pravi, da sem, kar se tiče hujšanja, brezupen primer. Mene bolj skrbi tisto bruhanje. Glej, lahko se motim, a nimam vtisa, da nalašč nočeš jesti oziroma da sodiš med tiste, ki, čeprav jih moraš privezati kot balon, da jih veter ne odnese, trdijo, da so debele. Ti ne tlačiš prsta v usta, da bi bruhala po hrani? Ali pa se morda motim, sem kaj spregledala v tvojem pismu? Če nisem, potem se mi zdi edino logično, da je tvoje telo tako obremenjeno, tako izmučeno od teka, sklec, jahanja, da kratko malo ne zmore več prebavljati vnesene hrane, brez katere pa niti v sanjah ne more proizvesti dovolj energije za tvoje športe in potem telo vzame tam, kjer je še mogoče kaj vzeti – iz tvojih mišic in tistih nekaj gramov maščobe. Ampak, da ne bi medve izumljali tople vode in pri tem naredili več škode kot koristi. Ni mi namreč jasno, kaj si obljubila zdravnici, kaj da se bo nehalo – da boš manj športala ali da ne boš bruhala? Veš, imamo različne oblike odvisnosti. In naj je slišati še tako neumno, a tudi najbolj zdrava odvisnost, kot je odvisnost od maratonskega reka, denimo, je lahko sila nezdrava. Upam, da se motim, ampak meni res diši po odvisnosti od športa. Od te točke naprej si jaz ne bi upala svetovati, ker res nimam dovolj znanja. Oziroma moj nasvet je obvezno posvetovanje s starši, trenerjem in zdravnikom. Takoj. Nič odlašanja. Da ne bi naredila svojemu telesu škode, ki jo bo težko popraviti. Tvoje sošolke imajo prav. Prepričana sem, da se ti ne bo treba odpovedati športu, toda vse skupaj bo moralo biti bolj načrtovano in nadzorovano, s prehrano vred. Pri takšni obremenitvi sta prehrana in počitek izjemno pomembna. Ampak to ti bodo vse razložili strokovnjaki, tvoja naloga pa je, da se tega res držiš.

Objavljeno v Pilu, marec 2018