bralni_april

Pripravila: Katja Stergar v sodelovanju z Bralno značko

Cao Wenxuan: Bron in Sončnica

Sončnica je opazila bivola in dečka. Čeprav ni razločila njegovih obraznih potez, je začutila olajšanje. Srce ji je preplavilo upanje. Vstala je in se brez besed zazrla vanj.

Rečni vetrič je mršil dečkove črne lase, da so mu nenehno padali na obraz. Izpod las so se mu svetile bistre, črne oči. Čim bližje je plaval čolnič, tem hitreje mu je bílo srce.

Dolgorogi bivol se je nehal pasti. Skupaj s svojim gospodarjem je strmel v čolnič in v deklico.

Deček je takoj ugotovil, kaj se je zgodilo. Ko se mu je čoln približal, je prijel vrv, na katero je bil privezan bivol, in žival počasi vodil vzdolž reke ob čolnu.

Sončnica ni več jokala. Sledi solz na njenem obrazu je posušil veter, a jih je še čutila na napeti koži.

Deček je pograbil dolgo grivo na bivolovem hrbtu in se zavihtel nanj. Sede na bivolu je premeril reko, čoln in deklico. Sončnica je morala dvigniti glavo, da ga je lahko videla. Obdajalo ga je modro nebo, za njegovim hrbtom pa so brzeli beli oblaki. Še vedno ni videla njegovih oči, vedela pa je, da se svetijo kot zvezde na nočnem nebu.

Sončnica je bila prepričana, da jo bo ta deček rešil. Ni ga klicala. Niti mu ni mahala, naj ji pomaga. Le stala je v čolnu in ga nepremično gledala. Prijazni pogled je zadostoval.

Michael De Cock: Rozi in Musa

Prijateljstvo

Včasih zadostuje že prijazen pogled in dva človeka lahko začneta snovati prijateljstvo, tako kot Bron in Sončnica ali Rozi in Musa. Le da sta Rozi in Musa stala na hodniku stolpnice v natrpanem mestu, Bron in Sončnica pa plavala sredi reke na kitajskem podeželju. Za prijateljstvo je vseeno, kje in kdaj se zgodi in dogaja, pomembno je, kdo in zakaj so prijatelji. Prav zato vam tokrat skupaj predstavljam dve knjigi, ki po zunanjih okoliščinah skorajda ne bi mogli biti bolj različni, dogajata se na povsem drugem koncu sveta, ene je iz sodobnega sveta, druga zgodba se dogaja pred petdesetimi leti, a obe knjigi imata skupno bistvo, čeprav je opisano na dva povsem različna načina. Pri Rozi in Musu so zgodbe kratke, jedrnate in vas bodo pogosto pripravile do smeha. Pri Bronu in Sončnici pa je pripoved kot tok počasne reke, ko lahko iz čolna opazuješ oblake in si oči spočiješ na drobnih malenkostih.

Sončnica in Bron

Ona je na eni strani reke, on na drugi. Ona meščanka, on kmečki fant. Ona edini otrok med odraslimi iz šole za kadre, on eden izmed množice. Pa vendar ima ona na svoji strani reke več prijateljev, saj jo imajo radi vsi, Bron pa je zaradi svoje gluhonemosti osamljen in raje kot v človeški družbi skupaj s svojim bivolom. Res pa je tudi, da ima Bron krasne starše in čudovito babico, torej toplo družino, Sončnica pa je mamo izgubila že kot otrok, v nesreči pa ji umre tudi oče. A če jo je Bron rešil sredi reke, jo reši tudi kasneje, saj jo njegova družina posvoji.

Rozi in Musa

Takrat, ko sta stanovala vsak na svojem koncu mesta, se še nista poznala. Ko pa se Rozi z mamo priseli v Musevo stolpnico, bi težko živela bližje – če bi Musa zvrtal luknjo v svoja tla, bi se prah usul na Rozino posteljo. Morda si ravno ne moreta pošiljati dimnih signalov, a če Rozi potrka po stropu, jo Musa lahko sliši. Čeprav sta doma v isti stolpnici, pa sta si tudi onadva precej različna. Rozi in njena mama živita sami, medtem ko je pri Musi stanovanje vedno natrpano, saj jih v enako velikem stanovanju kot pri Rozi živi šest pa še pes oziroma maček. Rozina mama ima kup skrivnosti, ki jim to sploh ne bi bilo treba biti, pri Musi doma pa stric Ibrahim še nevarnih skrivnosti ne zna zadržati zase.

Stare gospe, nasprotniki in domače živali

Ne glede na to, kako različni so tile štirje junaki, pa je jasno, da so drug za drugega pripravljeni storiti marsikaj in da je zato njihovo življenje lepše. Vsak par pa ima v svojem življenju tudi staro gospo, ki včasih pomaga usmeriti tirnice. Bronova babica  Nainai in Rozina ter Museva soseda gospa Bogomila bi se najbrž odlično razumeli, tako kot sta obe razumeli otroka in jima večkrat pomagali, ko se je bilo treba boriti z nasprotnikom. Deček Gayu, neumni nasilnež, a hkrati županov sin, in gospod Tak iz stolpnice pa bi podobno hitro našla skupne točke. Tako je namreč z ljudmi, ki radi škodijo drugim – všeč so si. Rozi in Musa imata to srečo, da zloba gospoda Taka sicer vpliva na pestrost njunih dogodivščin, njuno življenje pa je zato ogroženo samo enkrat. Pri Bronu in Sončnici pa so razmere drugačne in zaradi Gayujeve zlobe je smrt pogosteje zelo blizu. Še dobro, da je tu Bronov bivol – mogočna žival, ki Bronu in Sončnici vedno stoji ob strani in družini pomaga preživeti. Musev maček Titus ni mogočen, ampak tudi on enkrat pomaga Musi in Rozi preživeti – tudi zato je tega mačka, ki ga je Musa razglasil za psa, lepo imeti zraven sebe.

Objavljeno v Pilu, april 2018