tacke_april

Besedilo: Marina Dermastia

Kostarika, Cerro de la Muerte – Gora smrti na 3300 metrih nadmorske višine; četrti obisk tega hladnega, vlažnega in megleno čarobnega višinskega pragozda. Vsak naš obisk je bil povezan z upanjem, da bomo spoznali kvecala – to legendarno ptico ameriških staroselcev. Na prejšnji odpravi smo opazili njegovo samico in upamo, da tokrat spoznamo tudi samca. Povsod tišina, zven naših korakov blažijo blatna tla. Na trenutke vključimo telefon s posnetim oglašanjem kvecala. Hodimo že debelo uro, ko z vrha veličastnega hrasta zaslišimo odgovor na melodijo s telefona. V roke vzamemo daljnoglede, z njimi preiskujemo nepregledno zelenilo pragozda. In naenkrat je tam – ves veličasten (kot se v izvornem jeziku tudi imenuje), ves zelen in rdeč, s svojim dolgim repom, ki je bil vedno svet za tukajšnje Indijance.

Kvecal je del starodavnega mita

V časih pred odkritjem Amerike je bil kvecal za Indijance v Srednji Ameriki bog zraka, vedno povezan s kačjim bogom Kvecalokotlom. Njegova bleščeče zelena repna peresa so bila za Azteke in Maje simbol nove rasti, dobrote in svetlobe. Majem je bil tudi simbol svobode, saj so kvecali v ujetništvu hitro poginili.

Ime kvecal izvira iz govorice Aztekov, kjer  kvecal pomeni dolgo perje. Vladarji so nosili perjanice iz kvecalovih repnih peres, kar naj bi jih povezalo s Kvecalokotlom. Ker bi bil uboj kvecala izjemno težko zločinsko dejanje, so kvecala ujeli, mu izpulili repna peresa in ga nato izpustili.

Samica kvecala nima dolgega repa

Samec kvecala je nezgrešljiv s svojim bleščečim rdečim oprsjem, ščetinasto krono, podobno čeladi, živo rumenim kljunom in meter dolgimi repnimi peresi. Samica nima repnih peres, njeno oprsje je pepelnato sivo. Kvecali imajo zelo tanko kožo, ki se zlahka poškoduje. Ščiti jo zelo odporno perje. Imajo velike oči, ki so dobro prilagojene šibki svetlobi v meglicah deževnega gozda.

Kvecal je v glavnem sadjejed

Kvecali se hranijo z različnimi plodovi, najljubši pa so jim majhni divji avokadi. Prehrano si popestrijo tudi z žuželkami, predvsem osami in mravljami ter žabami.

Kvecali so dobri starši

Kadar se kvecali ne parijo, živijo samotarsko življenje. V paritveni sezoni se najdeta stalna partnerja, ki živita na območju, velikem do 10 hektarov. Samica izleže dve bledo modri jajci v duplo, ki ga sama izgloda v deblo drevesa. Jajca valita tako samica kot samec. Ko se mladiči izvalijo, zanje skrbita oba starša. Zanimivo je, da samica velikokrat že skoraj odrasle mladiče zapusti. Takrat zanje skrbi samec, dokler niso sposobni preživeti sami.

Plenilci so na preži

Kvecal je slab letalec in tako lahek plen številnih plenilcev, kot so različne vrste orlov, sokolov, sov in šoj. Njihova gnezda plenijo podlasice, veverice in mali sorodnik rakunov v deževnem gozdu – kinkadžu.

Človek je glavni krivec za kvecalovo ogroženost

Kvecali za zdaj še niso ogroženi, vendar bodo to postali, če bomo še naprej krčili njihov življenjski prostor – višinski deževni pragozd.

Kvecalovi sorodniki

Kvecali so del družine trogonov. Trogon v grščini pomeni glodati. Ime te ptičje družine je povezano s tem, da si trogoni izglodajo dupla v drevesih in v njih nato gnezdijo. Prav tako kot kvecal so tudi drugi trogoni izjemno barviti ptiči. Živijo v tropskih gozdovih po vsem svetu, največ, 24 vrst, pa najdemo prav v tropskih območjih Amerike.

Objavljeno v Pilu, april 2018