tiinjaz_april

Besedilo: Jana Zirkelbach

Oh, ti bratje in sestre, koliko takšnih vzklikov sem že slišala … Kar vidim Justi, kako se poznavalsko nasmehne in pokaže, kako ogromno odgovorov na bratovsko-sestrska pisma je že napisala in kako veliko jih še bo. Večna tema, tako kot ljubezen in prijateljstvo.

Veliko nas je, ki imamo na zalogi polno bratovsko-sestrskih zgodb. Moja sestra, na primer, je deset let starejša, kar je zdaj, v odrasli dobi, super, ko sva odraščali (v isti sobi), pa je bilo včasih zelo »pestro«. Zanjo sem bila siten, majhen pamž, ki za vrati prisluškuje, kaj se pogovarja s prijateljicami, ki skozi okno opreza, kateri fant jo je pospremil domov, in si v zgodnjih najstniških letih na skrivaj sposoja njene najboljše obleke. Meni pa se je zdela velikokrat zoprna in važna, materinsko pokroviteljska. In zelo dobro se spomnim njenih do pasu dolgih las, tako primernih za cukanje, ko sva se spopadli …

Sorodnikov si ne izbiramo sami

Bratje, sestre in starši (ponekod pa še kakšna stara mama ali stari ata) so hočeš nočeš ljudje, s katerimi preživimo večino časa, delimo iste prostore, hodimo na počitnice … ne da bi si jih za družbo izbrali sami.

Dani so nam v zibko in z njimi moramo shajati, kakor vemo in znamo. Zato je včasih življenje z njimi toliko težje, saj se jim ne moremo nikamor umakniti, ne da se jih preprosto ignorirati, kakor to lahko narediš s prijatelji, če temperatura spora doseže vrelišče. In za piko na i se zgodi, da moraš z njimi živeti v isti sobi, se pravi, da se jih ne otreseš niti med spanjem. Kako zoprno!

»V sili hudič muhe žre«

Tako se glasi eden od slovenskih pregovorov. Pa poglejmo še eno zgodbo.

Tokrat ne bom obujala spominov iz mladosti, ampak se bom »lotila« lastnih otrok. Počitnice, konec junija, takoj po šoli. Na morju ni še nobene pametne družbe in moja hči, šest let starejša od svojega brata, se že hudo dolgočasi. S »sitnim« bratom se v običajnih okoliščinah ne ukvarja kaj dosti, saj je vendar že velika dama in z otročajem, kakršen je njen bratec, itak ni kaj početi. Ampak dolgčas narašča, ves dan tudi ne moreš brati knjig, in glej si ga zlomka, ko nenadoma zagledam neverjeten prizor. Velika sestra in njen mali bratec se v posnemanja vredni slogi igrata monopoli. In to kar konkretno veliko časa. Mali bratec je srečen, lica ima rahlo pordela od napetosti, da ne bo kaj »zamočil«, saj bi se rad izkazal, poleg tega je tudi njemu dolgčas in tole je priložnost, da se dokaže. Velika sestra pa je pozabila biti dama, cvili, vriska in meče kocko tako, da je veselje.

Nauk: tudi bratje in sestre so lahko dobra družba, vsekakor pa so družba, ki je vedno pri roki, tudi takrat, ko odpovedo vse druge možnosti.

Dober trening prilagajanja

Odnosi so zapletena reč. Vsaki, pa naj gre za prijateljske, ljubezenske ali sorodniške. Ko si z nekom v odnosu, prileze na dan cela paleta čustev. Od najlepših do najgrših. V bratovsko-sestrskih odnosih prevladujejo najbolj pristna čustva, saj tu ni česa skrivati, vsak se pokaže  takšen, kot je, brez olepšav. Drugače rečeno – ne da se blefirati.

Med brati in sestrami pogosto izbruhnejo ljubosumje, tekmovalnost in zavist.

Toda sreča je, da smo ljudje učljiva in prilagodljiva bitja, in zato se sčasoma (in z zrelostjo) naučimo ravnati tudi s temi neprijetnimi čustvi. Seveda je zelo pomembno, kakšno vlogo imajo starši. Kajti oni lahko s pravilnim pristopom takšna čustva (ki so, roko na srce, v glavnem neutemeljena) ne le blažijo, ampak svoje otroke tudi naučijo, kako razumsko pogledati na vso to čustveno navlako. Ali drugače – so takšna čustva utemeljena in upravičena ali so nastala le v naših glavah. Starši so nekakšni guruji našega življenja, in če so slabi, je spopadanje z odraščanjem veliko težje, če pa so dobri, se v odnosih z drugimi in v svetu dosti lažje znajdemo.

Kakor koli že, to, da se vsak dan spopadaš z najbolj intimnimi odnosi, in spoznanje, da nisi edini car na tem svetu, ti zelo koristita pozneje v življenju, pa naj gre za ljubezensko zvezo (hecno, ampak tudi tam prej ali slej naletiš na podobna čustva)  ali pa prijateljsko in pozneje službeno.

Če ga starši lomijo

Pri tem mislim na vzgojo, čeprav nikoli ni ravno prijetno, če starši počnejo neumnosti. Ampak v odnosih, o katerih razpravljamo danes, je hudo narobe, če starši:

– delajo razlike med otroki

– namenjajo več pozornosti enemu

od otrok

– se v sporih postavijo samo na eno stran

– dajejo za zgled enega od otrok drugemu

– prelagajo svoje starševske obveznosti na starejše otroke

Če namreč starši vse to počnejo, je naravnost nujno, da zanetijo tudi veliko prepira, slabih odnosov, celo sovraštva med sorojenci. In starši se morajo pri tem zelo vzeti v roke.

In kaj preostane vam? Pogovorite se najprej z bratom ali sestro, če to ne zaleže, skličite družinski zbor, če starši nočejo nič razumeti in ukrepati, stopite po nasvet k zaupanja vredni odrasli osebi, ki jo starši  cenijo, in jo prosite za pomoč in posredovanje.

Objavljeno v Pilu, april 2018