bralni_maj

Pripravila: Katja Stergar v sodelovanju z Bralno značko

John Boyne: Deček na vrhu gore

Ko se je ustavil, je iz njega izstopil Ernst, se podal okoli njega in odprl zadnja vrata, da je izstopila Pierrotova teta, ki je nato kratek čas kramljala z njim, dokler se ni ozrla proti vojakoma pred vhodom in tedaj brž spremenila izraz na obrazu, mu nadela strog videz. Ernst se je vrnil na svojo stran, sedel na voznikov sedež in potem odpeljal malo naprej parkirat.

Beatrix je nekaj vprašala enega od vojakov, ta je pokazal proti Pierrotu, obrnila se je in njuna pogleda sta se srečala. Ko se ji je obraz sprostil v nasmeh, je pomislil, kako zelo je podobna njegovemu očetu. Njene poteze so ga živo spomnile na Wilhelma in zaželel si je, da bi bil spet v Parizu, v dobrih starih časih, ko sta bila njegova starša še oba živa in sta skrbela zanj in ga imela rada in mu dajala občutek varnosti, ko je D’Artagnan praskal po vratih, željan, da ga pelje na sprehod, in ko je pod njimi živel Anshel, ki je bil pripravljen učiti Pierrota neme govorice s prsti rok.

Beatrix je dvignila dlan v zrak, počakal je trenutek, preden je sam v odgovor dvignil svojo in se nato napotil proti njej, vse bolj radoveden, kaj mu bo prineslo novo življenje.

Morris Gleitzman: Kmalu

Druga svetovna vojna

Druga svetovna vojna se je res končala že davnega leta 1945, začela pa leta 1939, a ker je bila res svetovna, v njej se je borilo okoli 100 milijonov vojakov, umrlo pa je več kot 60 milijonov ljudi, je to tema, o kateri je prav, da se še vedno piše in tudi bere. Morda se komu zdi, da je bilo o tej temi povedano že vse, a vsakič znova, ko sama preberem kakšno knjigo na to temo, se mi zdi, da to nekaj še ni bilo povedano. Vedno znova se pozabi, da je vojna vplivala na milijone življenj otrok in mladostnikov in da mladi svet vidijo drugače kot odrasli. Res pa je tudi, da je na svetu toliko svetov kot ljudi, saj ima vsak izmed nas svojo zgodbo, svoje izbire, svoje odločitve.

Pierrot

Za Pierrota je imelo življenje vedno vsaj dve strani – očetovo, nemško, in mamino, francosko. Odraščal je v dveh jezikih in o istih dogodkih poslušal dve različni zgodbi. A očetova zgodnja smrt in odraščanje v Franciji sta ga vseeno naredila nekoliko bolj Francoza. Otroka, ki je odraščal z najboljšim prijateljem Anshelmom, otroka, ki se je poleg svojih dveh jezikov naučil še jezik gluhonemega prijatelja, otroka, ki je pri sedmih letih ostal še brez mame in pristal v sirotišnici. A ne za dolgo, saj ga je k sebi, v Avstrijo, na Berghof, poklicala teta Beatrix. Tam iz Parižana Pierrota počasi nastaja nemški Pieter.

Pieter

Ne vem, če bi se lahko vsakdo prilagodil tako spremenjenemu načinu življenja. Iz živahnega velemesta se je Pierrot preselil v popolno osamo Alp. Prej ga je obkrožala množica otrok v sirotišnici in še pred tem ljudje na domači ulici, potem pa je prišel v hišo, kjer je živelo manj kot deset ljudi, kjer ni bilo niti enega otroka niti enega znanega obraza. Teto je na Berghofu videl prvič v življenju, enako kot druge prebivalce in kmalu tudi gospodarja – Adolfa Hitlerja. Kako torej vedeti, komu zaupati, komu verjeti, po kom se zgledovati in koga občudovati? Ali je mogoče, da ena oseba s svojo hipnotično močjo tako vpliva na otroka, da ne razmišlja več s svojo glavo, ampak slepo verjame? Ali je mogoče, da najstnik tako občuduje odraslega, da izbriše svojo preteklost in se spremeni v klon?

Feliks

Feliksu, glavnemu junaku knjige Kmalu, je nekoliko lažje – če je lažje živeti iz rok v usta, namesto v udobju rezidence, če je lažje vsak dan biti srečen, da si živ, ne pa mrtev kot množica drugih. V resnici mu je lažje, ker je z Gabriekom skupaj že nekaj časa. Ve, da je Gabriek tisti odrasli, ki ga skuša zaščititi in je zato postavil pravila. Vseeno je, če je vojna na Poljskem 1945 že končana, a boji zagotovo še niso, zato je treba biti tiho in skrit očem. Človek mora poskrbeti zase, zato da ostane živ. Izogibati se je treba tveganjem, pa čeprav to pomeni, da marsikomu ne pomagaš, da kdaj pogledaš stran. Feliks ta pravila upošteva le delno. Ne more drugače, saj so tudi drugi tvegali življenje zanj, zato je on živ, oni pa mrtvi.

Štručka

In česa je kriv dojenček, ki so mu starše ustrelili pred Feliksovimi očmi? Se je on lahko kakorkoli narobe odločil ali pa je to samo nekdo, ki res potrebuje pomoč? Feliks sicer ve, da bo Gabriek hudo nezadovoljen, a mora pomagati. Primarno dobro v njem ga sili, da krši pravila preživetja. Ko pomaga otroku, si na grbo nakoplje oborožene odrasle, a mu pomaga najstnica s svojo tolpo. Če hoče pomagati, mora prekršiti kup varnostnih pravil, verjeti tistim, ki jim načeloma nikoli ne bi zaupal, lagati Gabrieku in se vedno znova spraševati, ali je zlo, ki ga počenjam, manjše od dobrega. In to je glavna razlika med Feliksom in Pierrotom – eden neprestano dvomi, drugi pa samo slepo zaupa. Vprašanje je, kakšna človeka bi bila, če ne bi odraščala v vojni?

Objavljeno v Pilu, maj 2018