justi_maj

Pred nekaj dnevi je k meni na vrt pod cvetočo češnjo privihral poštar Geza jezen kot ris in puhajoč pod brke kot mrož, da sta se Pepca in Šnofi skrila, in zarohnel: »Justi, ti si bila nekoč iz foha, hočem reči, delala si v šolstvu  in prosveti, in prosim, da nekaj ukreneš. A ti vidiš, da je maj in krasno vreme. In maja, ko je pol najstnikov zaljubljenih, ko otročarija komaj gleda od pomladne utrujenosti in zamaknjenosti, naj bi se pravzaprav najbolj učila, kajti od maja je najbolj odvisno, kakšne bodo ocene junija. Pa to, Justi, ne gre!  To je preveč stresno za otroke. Pa poglej jih, prosim, zjutraj, ko gredo v šolo. Kot kakšni zombiji.  Imam genialno zamisel! Šolsko leto naj se začne januarja in konča decembra. Potem bi se otroci morali najbolj učiti novembra, ko je itak slabo vreme, precej manj so zaljubljeni, zunaj je dež, mrzlo je in kaj je lepšega kot v topli sobi sedeti za knjigo. Raje bi gledali v učbenik kot v vlažno sivino tam zunaj. Kaj praviš?« Kaj naj rečem? Tale Geza me sploh več ne preseneča s svojimi genialnostmi. Nič, sedla sem za mizo in napisala resno pismo ministrstvu za šolstvo, naj resno in poglobljeno pretuhta in pretehta Gezin pedagoško-šolski izum. Hej, prijateljčki našega kotička, nič ne obljubim, nič še ne vemo, kakšna bo usoda predloga, ampak nihče nam ne bo mogel očitati, da niti poskusili nismo. Me pa res zanima, kaj vi mislite.

Vaša Justi

 

Hojla, tetka, nekaj me že kar dosti časa mori, in ker obožujem tvojo rubriko in nasploh cel Pil, sem pisala.

  1. Zdi se mi, no to se bo zelo čudno slišalo, ampak zdi se mi, da se včasih kregam sama s sabo. Preprosto mi moji možgani pošiljajo slabe misli. Mogoče si boš lažje predstavljala takole:

Jaz: (se zabavam z drugimi)

Možgani: »Sploh se ne zabavajo s tabo. Tebe so povabili le zato, ker se jim smiliš.«

Jaz: »Nehaj, to ni res!«

Možgani: »Ne dramatiziraj, sej veš, da je tako!«

Jaz: »Nehaj, nehaj, nehaj, ni reeeees!«

Možgani: »Spet dramatiziraš …«

In tudi če se trudim zaustavit svoje možgane in misli, vse več razmišljam o tem. In je grozno. In se slabo počutim, ker vem, da so take misli znaki depresije. In ker sem že bila depresivna, tega nočem preživeti še enkrat, a moji možgani pravijo: JA. In zato sem grozno zmedena. Oprosti za predolgo pismo. Upam, da to objaviš v Pilu, pošlji vsem en poljubček (in še dve kosti). Hvala ti že vnaprej!

Milka, 12 let

Čavči, Milka!

In praviš takole: Pil ti je všeč, Justi tudi in zato si kar sedla in napisala pisemce. In kaj na to pravijo poštar Geza, sosed Milivoj in Justi: »Prav si naredila. Pa saj smo zato tukaj, da si pomagamo, če se le da.«  Justi pa še malce svoj piskrček pristavi: »Sploh pa so poseben izziv pisemca, kakršno je tvoje.« Kaj sem hotela povedati?  Tu in tam res dobro sede, če pride pismo, kot je tvoje, takšno, ki vendarle nekoliko odstopa od tistih standardnih »on mi je všeč, pa ne vem, kako naj mu povem« ali »učim se, mučim se, petk pa od nikoder« … Nič ne rečem, ljubezen in šola sta absolutno dva največja najstniška problema, je pa fajn tudi za telovadbo mojih malih sivih celic, ko pride »klic na pomoč« od nekoga, ki se prepira z lastnimi možgani. Pa če to ni za kakšen romanček ali film, nič ne rečem. Prav predstavljam si v živo – ti rečeš, da življenje smrdi, možgani pa znorijo in ti zabrusijo, da sitnariš brez veze. In obratno. Ti bi bila rada pozitivna in zazrta v nebo zavzdihneš, kako lep sončen dan je, možgani pa iz ozadja godrnjavo: »No ja, jutri bo itak slabo vreme in prekle bodo padale!!« Ja, seveda mora biti človek zmeden, a ne. Ampak, dajva razčistit eno stvar. Ne prepiraš se ti s svojimi možgančki oziroma oni s teboj, ampak se možgani kot branjevki na trgu prepirajo sami s seboj. Problema sicer ne bi bilo, če bi ti lahko te zmedene možgane pustila pod nekim borom v gozdu in bi šla v kino ali na žur, tačas pa naj se možgani zmenijo sami s seboj, tebi pa naj dajo mir. Ampak ker moramo možgane vedno in povsod nositi s seboj, moramo biti tudi priča njihovi zmedenosti. Sicer pa, tako med nama, to niso nikakršni znaki depresije. To, da nisi prepričana vase, da imaš toliko vprašanj in dvomov in da hkrati na marsikatero zagato nimaš odgovora, nima zveze z depresijo. To pomeni, da si živa, da (se) iščeš, da se oblikuješ, da gledaš, kje je in kakšen je tvoj prostor pod soncem. Depresivci zlezejo vase kot mokre kure po dežju in čemijo, se ne premaknejo, nič ne tuhtajo. Hujše od tega, da ni pravih odgovorov, je, da niti vprašanj ni, pri tebi pa kar prekipevajo, da se kar butajo med seboj. Vau, res zanimivo, ampak, verjemi, nič nevarnega in nič posebnega. Malo je takšnih, ki ne bi vsaj za krajši čas šli skozi takšno oziroma podobno fazo odraščanja in dozorevanja. Tebi se to dogaja znotraj glave, moja sestra pa se je sama s seboj prepirala na ves glas. To je bilo šele doživetje. Vsaj zame. Sestri seveda ni bilo prav, a je preživela brez kakršnihkoli posledic. Ima pa zato poštar Geza svoj pogled na notranji dvogovor. On pravi, da v njem uživa, kajti, pravi Geza, Justi, če smo iskreni, v takšnem pogovoru na koncu imam vedno jaz prav in v tem pogovoru sem vedno sam s seboj, torej v dobri družbi! A ni ta naš Geza en car?

 

Živjo!

Redno berem tvojo rubriko in res kul se mi zdi, kako vsem pomagaš in kako se v tvojih besedah zazna pozitivna energija. Veš, zvečer, ko grem v posteljo in se umirim, sploh, ampak res sploh, ne morem zaspat. Samo o tem razmišljam, kaj moram narediti naslednji dan, kaj sem pozabila narediti … Pa to ni bistvo, o čem razmišljam, saj včasih samo ležim s prazno glavo od utrujenosti, pa vseeno zaspim šele okoli treh zjutraj. In potem kmalu že pride čas za vstat in za v šolo. In med poukom ne morem biti zbrana, ker sem takoooo utrujena. Prosim, odgovori, ker se mi bo verjetno moja utrujenost začela kazati na ocenah. Napiši, kaj naj naredim, da bom lažje zaspala (kolikor sem brala razne članke o tem, mi tisti nasveti o meditiranju in sproščanju pred spanjem sploh ne pomagajo).

Prosim-odgovori-mi, 12 let

Draga moja Prosim-odgovori-mi!

Kar sem jaz brala, pa nekaj tudi poskusila na lastni koži, da ne rečem na lastnih možganih, ni nič narobe ne z jogo, ne z različnimi oblikami meditacije, umirjanjem telesa in duha. Ne sodim med tiste, ki verjamejo, da se s temi meditacijami da lebdeti nad tlemi in navezovati stike z onostranstvom, priznavam pa, da se s pravilnim pristopom in vztrajnostjo da doseči večjo duševno in telesno uravnovešenost. Ampak problem je nekje drugje. Pa ne samo pri tebi. Pri vseh, ki si življenje preobremenijo intelektualno in fizično in potem mislijo, da bodo z eno meditacijo, po možnosti na hitrico, ker se zelo mudi in je pred nami še toliko obveznosti, dan pa hudičevo prekratek, odpravili vse slabe posledice hitenja in vseh oblik preobremenjenosti. To me takoj spomni na mojo dobro prijateljico Anuško iz našega kluba Vsi smo čez dvajset (seveda smo čez dvajset,  ko pa smo vsi čez 60 let, ker smo upokojenci, ampak tisti dvajset v imenu kluba se tako lepo sliši). Anuška spomladi ugotovi, kako se je »zapustila« pozimi, kako je izgubila vso kondicijo in da je to treba nemudoma in hitro, če se le da v treh dneh,  popraviti in se spravi teči in telovaditi čez vse meje. Potem pa dobi vnetje mišic, da se deset dni ne more premakniti, in je spet tam, kjer je bila pred hitrim nabiranjem moči. In se mi zdi, da tudi pri tebi prav v tem grmu tiči zajec. Preveč in prehitro! Vsega! Telo in možgani kratko malo ne dohajajo tega tempa in te količine. Ker tega nisi napisala, mi sicer ni jasno, kaj vse počneš v šoli in ob šoli, ali se sama tako ženeš ali pa imaš, tako kot mnogi tvoji vrstniki, ambiciozne starše, ki v želji, da bi bilo otroku, enkrat ko bo velik, dobro v življenju, nalagajo toliko obveznosti, da ga »skurijo«.  V resnici je vseeno, kdo je tisti, ki vihti bič in te žene, ni pa vseeno, ko si želimo, da bi odpravili problem, ki je morda samo navidezno nedolžen ali prenapihnjen. Pa ni, kajti izgorelost je ena najbolj množičnih sodobnih bolezni, ki pušča posledice tudi na fizičnem zdravju. Ne vem namreč, s kom se moraš o tem problemu pogovoriti – s sabo ali s svojimi starši? Ugotoviti moraš, kateri dejavnosti se boš najlažje odpovedala, in se hkrati prepričati (ali pa starše), da petka ni edina ocena in da je včasih, ko gre za ohranjanje našega zdravja, trojka fantastična ocena. Sosed Milivoj, profesor v pokoju, je, ko sem mu omenila tvoj problem, modro ugotovil, da bi se ti kaj hitro lahko zgodilo, da padeš v začarani krog: zaradi preobremenjenosti boš začela dobivati slabše ocene, zaradi slabših ocen se boš učila še več in dlje, to te bo dodatno izčrpavalo in boš zaradi tega dobila še slabše ocene, to pa pelje … Saj razumeš? Če te v takšen način življenja silijo visoka pričakovanja tvojih staršev, ni druge, kot da sedete za mizo in se resno pogovorite, ali so pomembnejši izjemni uspehi na vseh področjih, doseženi s strahotnimi napori, ali duševno in psihično zdravje. Mislim, da je slednje vendarle pomembnejše, kajti ko je načeto, ga je zelo težko popraviti, uspehi in kariera pa niso zajček, da bi pobegnili v gozd. Bodo počakali kakšno leto, brez skrbi. Prav zanima me, kakšen spanec boš imela potem, ko zmanjšaš svoje obveznosti in znižaš visoka pričakovanja glede uspehov na vseh področjih na raven normalnega in obvladljivega. Ko bo teh obveznosti manj, te ne bo sredi noči strah tega, ali nisi česa pozabila, in te ne bo strah jutrišnjega dne, ko te čaka gora novih obveznosti. Strokovnjaki pravijo, da si moramo pogosto vzeti čas za popolno lenarjenje, za popoln »izklop«, za početje nečesa, kar nima zveze ne s šolo, ne z obšolskimi aktivnostmi, ne s kariero. Denimo, ležanje na travniku in gledanje oblakov, kako se podijo po modrem nebu. Naj ti ne bo težko sesti in mi napisati, kako se je obneslo lenarjenje.

 

Živijo,

si daleč naokoli najboljša tetka in verjetno imaš res ogromno pisem. Ampak prosim, vsaj preberi moje.

Moja težava je v tem, da se mi zdi, da sem pretežka. Vse moje sošolke so suhcene. Moja bff mi je že govorila, da ni res, in da sem baje celo lažja od nje. Ampak jaz se vidim debelo. Mislim, da to sošolke govorijo samo, da bi me potolažile. Zato sem se odločila za hujšanje. Ena moja prijateljica je tako suha, da se ji kosti vidijo! Rekla je, da ne je zajtrka, pa tudi večerje ne. Ali meniš, da bi lahko tako shujšala? Sem že poskusila, ampak potem se mi zdi, da nimam energije za nič. Težava pa je tudi, da vedno, ko vidim npr. čokolado, jo nemudoma pojem. Sploh ne razmišljam, da ni zdrava. Potem pa se počutim tako krivo, da bi jo najraje izbruhala. Ampak sem slišala, da lahko tak način hujšanja privede do resnih posledic. Čeprav se meni ne zdi ravno škodljiv … Kaj pa ti meniš?

Daj Pepci in Šnofiju ljubčke in objemčke in hvala že za vnaprej!

Liza, 11 let

Ljuba Liza!

Pa zakaj za vraga najstnice ne verjamete svojim BFF, ko vam  nekaj pravijo? To je še posebej značilno, mislim to nezaupanje, ko gre za njihovo oceno vaše teže oziroma fizičnega videza. Tvoj stavek: »To počne, da bi me potolažila, ker se ji smilim,« sem v tem našem kotičku že tolikokrat prebrala, da bi bilo logično, če bi z zakonom prepovedali najboljše prijateljice, saj delajo samo škodo. Pa če jim ne verjamete, če mislite, da vam lažejo, potem res ne vem, zakaj jih še imate za BFF. Jaz jih že ne bi imela, prisežem. Raje, kot vidim iz pisma, verjameš tisti drugi sošolki, ki se ji, kot praviš, kosti vidijo, da je rešitev v preskakovanju zajtrkov in večerij. Preskakovanje obrokov se samo po besedah zdi, da je nekakšna atletika, sicer pa je to najbolj trapast in najbolj nezdrav način hujšanja, ali kot je to pri tebi, ohranjanja normalne teže. Obroke je treba jesti vse, ker ima vsak svojo funkcijo. Veliko bolj pomembno je, kaj pojemo. Ali gre za sendvič s tirolsko salamo, zatlačeno v veliko štruco kruha, ali zelenjavno enolončnico, riž, kos piščančjih prsi, ribo, ki po kalorijah čisto zadoščajo, omenjeni sendvič, podkrepljen s kosom pice in pehtranove potice, pa je že čisto pretiravanje. Tudi tista teorija o nezdravi čokoladi je za lase privlečena. Le kje si to slišala? Čokolada škodi samo v velikih količinah. Ampak škodi tudi preveč banan in preveč tofuja. Vse, česar je preveč, škodi. Košček čokolade pa krepi telo in duha, bi rekel poštar Geza, potem ko je pojedel tri koščke. Ampak on si lahko privošči, ker se ga ne prime, jaz pa grem mimo zaprtega hladilnika in takoj dobim deset dekagramov. Trikrat na dan grem mimo hladilnika, pa seštej. No, zdaj pa priznaj. Si kdaj slišala večje nakladanje? Da se rediš s hojo mimo hladilnika? Upam, da ne verjameš takšnim čenčam in da ne boš odslej v stanovanju hodila samo v sobo, predsobo in kopalnico, nič več  pa v kuhinjo, kjer stoji grozljivi hladilnik, ki redi, tudi če samo stoji pri miru. Prepričana sem, da ima tvoja prijateljica čisto prav, ko pravi, da si ti čisto v redu. Zato te lepo prosim, da nemudoma pozabiš na tiso noro idejo, da bi z bruhanjem urejala svojo težo. V bolnišnicah je kar nekaj tvojih vrstnic, ki so nekje pobrale in potem začele uresničevati zamisel o bruhanju kot zdravstveno estetskem pripomočku. Si predstavljaš: večkrat bruhaš, bolj si zdrav, bolj si lep.  Pa saj ne morem verjeti, da kdo verjame v takšne zgodbe. Tudi Šnofi in Pepca sta se zgrozila, ko sem jima omenila hujšanje in zdravljenje in lepšanje z bruhanjem. Tako Liza, zdaj ko smo razčistili, da si povsem pravšnje teže, da preskakovanje obrokov in bruharija  ničesar ne rešujeta, ampak samo ogrožata zdravje, mislim, da je čas, da porabiš urico ali dve za branje člankov ali brošur o zdravi in redni prehrani in začneš potem jesti in živeti res zdravo. Pa tudi kakšen pogovorček s šolsko zdravnico in svetovalko ne bo odveč. Samo toliko, da se prepričaš, da si tetka Justi ni nič izmislila, ampak da imajo tudi strokovnjaki isto mnenje kot jaz.

Objavljeno v Pilu, maj 2018