tiinjaz_junij

Besedilo: Barbara Jarc

Skoraj ga ni mladostnika, ki si ne bi želel postati bolj samozavesten. Najbrž si tudi ti želiš, da bi bil/a v družbi bolj sproščen/a, da bi šale stresal/a kot iz rokava, da se ti glas ob simpatiji ne bi tresel bolj kot kolena in da bi bil/a bolj priljubljen/a med vrstniki. Če se ne maramo, moramo nujno nekaj storiti. A morda pri tem posegamo po napačnih sredstvih in si prizadevamo za zgrešene cilje. Kaj lahko narediš, da se boš imel/a bolj rad/a?

  • Za to, da se boš bolje počutil/a v svoji koži, ti ni treba postati bolj priljubljen/a.
Previsoka merila

Glede tega, kakšni naj bi bili, si postavljamo zelo visoka merila. Tako visoka, da jih ne moremo doseči, potem smo pa nesrečni in se počutimo nevredne. Nemogoče je biti najlepši, najbolj priljubljen, najpametnejši, najbolj znan pevec … sploh pa ne hkrati. Da si to ravno ti, moraš imeti veliko srečo: pravo mero trenutno zaželene nadarjenosti (in veliko vloženega dela) ob pravem trenutku na pravem mestu. Kar je skoraj nemogoče, ne?

Tudi okusi so različni in merila se spreminjajo. Enim je všeč pop, drugim rock. Nekoč so za lepotice štele zaobljene ženske, danes dekleta za dosego lepotnega ideala stradajo. Še pred kratkim je bilo najbolj zaželeno, da si izobražen in pobožen, danes družba časti telo. Le kako naj boš najboljši, če sploh ni jasno, kaj je to?

Samozavest

Če želiš biti samozavesten, se moraš torej otresti nepotrebne krame. Biti samozavesten pomeni, da se imaš zdravo rad. Da poznaš in sprejemaš svoje prednosti in slabosti.

Prednosti so, na primer, nadarjenost za naravoslovje ali družboslovje, za glasbo ali šport, smisel za medosebne odnose ali živali, in prijetne osebnostne lastnosti, kot so spoštljivost, strpnost, resnicoljubnost …

Slabosti so nenadarjenost za katero od prej naštetih področij in neprijetne lastnosti, kot so prepirljivost, neodgovornost, egoizem …

Prava mera

Samozavesten človek svojih prednosti ne kuje v nebo, pa tudi slabosti ne neguje, kot da gre za vrline.

Primer: Če je Lea v razredu najboljša pri matematiki, je to gotovo prednost. A recimo, da za živo glavo ne spleza po žrdi, kar je slabost. Ne z enim ne drugim ni nič narobe. Nihče ni popoln. Vsi smo vsaj na enem področju dobri in vsaj na enem šibki. Toda če ima Lea polna usta tega, kako je pametna in kako so vsi drugi debili, ker ne štekajo kvadratnih enačb, in če hkrati vesoljnemu svetu dopoveduje, da je plezanje po žrdi samo za opice, je očitno, da ni samozavestna.

Samozavesten človek je na svoje prednosti zdravo ponosen in jih zna uporabiti. Recimo, da Lea ob matematiki uživa in snov razlaga sošolcem, mogoče pa bo šla matematiko tudi študirat.

Samozavesten človek svoje slabosti sicer sprejema, a se z njimi ne kiti – če že, jih poskuša popraviti ali nadoknaditi na drugih področjih. Recimo, da se Lea zaveda svoje nerodnosti in se zares trudi splezati po žrdi. Če ji ne gre, pa ne postane sovražna do sebe ali drugih. Pač to sprejme in poskuša dati vse od sebe pri plavanju, ki ji gre bolje, in pri matematiki.

Ne tekmovanje, ampak sodelovanje

Če se prijazno sprejemamo, smo v sebi trdni. Če znamo nase gledati realno, zmoremo tako gledati tudi na druge, zato se ne moremo počutiti boljši ali slabši od njih. To je dober temelj za lepe medosebne odnose in medsebojno spoštovanje. Tako lahko mnenje drugih upoštevamo, ne da bi se počutili ogrožene. Tujemu mnenju ne podležemo in drugim ne vsiljujemo svojega. Če smo samozavestni, smo samostojni in nismo odvisni od drugih.

Sovražnost do sebe

Če človek ni samozavesten, pa ni tako. Še posebej hudo je, če si do sebe sovražen – potem nujno naredi nekaj dobrega zase, ker ti res ni treba trpeti! Nekateri mislijo, da se bodo imeli raje, če bodo priljubljeni. Toda tako bi bila njihova samopodoba odvisna od drugih, v resnici pa samozavest izvira od znotraj. Podobno so od drugih odvisni tudi samovšečneži, čeprav na prvi pogled delujejo samozavestno. Samovšečnost je le druga plat iste nesamozavestne medalje.

Samozavest ≠ samovšečnost

Samovšečnež neguje svojo lažno podobo, ki prikazuje neki ideal, ne pa resničnosti. V bistvu je to nekaj puhlega, kot kakšna spomladanska redkvica.

Primer: Gal pretirano poudarja svojo spretnost pri košarki, ob tem pa ponižuje druge, češ da trpinčijo žogo. Ljudi okoli sebe potrebuje, da vzdržuje svojo podobo »najboljšega košarkarja«. Od njih je odvisen, vendar jih ima samo za svoje občudovalce. Z njimi nenehno tekmuje, ker mora biti ves čas boljši. Hkrati pa mu za njihove resnične občutke »dol visi«. Ni sposoben sodelovanja. Če ljudje ne ravnajo tako, kot on hoče, jih začne zavračati.

In to je v resnici najhuje ravno za Gala, ker ostaja oropan lepih odnosov! Ravno zaradi samovšečnosti ne more biti priljubljen!

Kako si povečaš samozavest?

Razmisli:

  • Znanje. Katero področje ti leži? V čem uživaš? Preizkusi! Ko si v nečem dober, si lahko na to upravičeno ponosen – in iz tega črpaš samozavest.
  • Lastnosti. Katere dobre lastnosti imaš? Znaš ohraniti skrivnost? Se razumeš z ljudmi? Si zanesljiv, prijazen, ustvarjalen …? Nekaj od tega gotovo si!
  • Videz. Tudi če ti na sebi marsikaj ni všeč, gotovo lahko najdeš nekaj, kar ti je: oči, lasje, pegice … Veseli se tega!
  • Druži se z ljudmi, ki krepijo tvojo samozavest – ki so ti naklonjeni in ti želijo dobro (in ti njim). Kot del »elite« bi bil morda res bolj priljubljen, a vprašanje, če bi se med »ta glavnimi« dobro počutil!
  • Sprejmi svoje slabosti. Nihče ni idealen. Ko ti kaj spodleti, pomisli, kako lahko to popraviš, pa tudi, kaj vse ti gre dobro od rok. Zelo dobro je imeti o sebi uravnoteženo sliko.

Ko si enkrat dovolj samozavesten, imaš tudi več poguma, da nagovoriš simpatijo. Konec koncev … kaj se pa lahko zgodi, če ni vate? Ti si še vedno ti – in dragocen!

Ljudje, ki postanejo bolj samozavestni, pogosto postanejo tudi bolj priljubljeni. Zlasti pa jim priljubljenost postane manj pomembna. Navsezadnje je najbolj važno to, da se v svoji koži tako dobro počutimo, da nam je v življenju lepo. In točno to ti želimo!

Objavljeno v Pilu, junij 2018