bralni_junij

Pripravila: Katja Stergar v sodelovanju z Bralno značko

Roddy Doyle: Super

Črni pes je prišel ponoči. In to v oblaku. Ne, pes sam je bil oblak. Ogromen oblak, ki je prekril mesto. Zato se je mesto – zrak nad mestom – močno stemnilo. Za kratek čas vsaj. Nato se je črni oblak začel manjšati in manjšati. Dokler ni bil samo še oblaček v obliki psa, ki se je spustil skoraj do tal, in se je ta oblaček, podoben psu, spremenil v psa.

V Dublin se je pritepel črni pes depresije. Niti eno človeško bitje ga ni opazilo.

Pač pa so ga opazile živali.

Hišni ljubljenčki so poskušali posvariti svoje lastnike, toda ti jih niso poslušali. Lajež je pač lajež, mijavk pa mijavk.

Črni pes se je klatil po dublinskih ulicah. Neslišno se je plazil v mraku. Prihuljeno se je vlačil in se skrivoma tihotapil v hiše in stanovanja – povsod tja, kjer bi lahko naletel na človeška bitja.

Dublinski psi so bili zgroženi.

Toon Tellegen: Čriček in temačni občutek

Živali in ljudje

Živali in ljudje si svet delimo že nepredstavljivo dolgo. Včasih se nam zdi, da lahko živali okoli sebe razumemo brez težav, vsi vemo, da je pes, ki maha z repom, vesel in da je mački, ki ti v naročju prede, zelo udobno. Ampak ko v gozdu slišimo ptičje ščebetanje, ne razumemo popolnoma ničesar, pa tudi vsak hov in mijav nista enaka, kaj šele sporazumevanje bitij, s katerimi imamo manj opravka. Kdo ve, kaj pomeni čričkovo cvrčanje in kako v besede prevesti slonovo trobentanje? Kaj pa obratno? Smo res prepričani, da nas živali razumejo? Kako se dogovoriti z aligatorjem, da ti ne odgrizne noge? Ali pa s hišnim mucem o tem, kateri briketi mu najbolj ugajajo? Morda bi se morali raje vprašati, ali so to stvari, o katerih bi se ljudje in živali morali sploh sporazumevati, ali pa bi se morali poskusiti bolj čutiti.

Razmišljanje in instinkti

Ljudje radi rečemo, da se od živali razlikujemo zlasti zaradi sposobnosti mišljenja, a vsi skupaj si moramo priznati, da je prednost živali v poslušanju in zavedanju osnovnih instinktov. Živali nevarnost začutijo prej kot ljudje, živali na primer opazijo bližajoče se spremembe vremena, in če bi jih ljudje bolj opazovali in razumeli, bi se morda lahko izognili kakšni katastrofi ali pa vsaj uporabljali kakšno aplikacijo manj.

Živali in otroci

Včasih lahko opazimo, da se zelo majhni otroci zelo dobro razumejo z živalmi, saj otroci še vedno bolj uporabljajo instinkte kot razum. Morda prav zato v Dublinu le otroci lahko preženejo velikega črnega psa depresije. Živali so prve začutile njegovo zadušljivo sapo, otroci pa so najprej opazili velike spremembe na odraslih – črni pes se je namreč čez dan skrival le v kupu nerazumljivega momljanja odraslih, ponoči pa je njegova sapa pronicala povsod, kot da bi ljudem sedel za vratom in jih dušil.

Akcija

Tudi pri Glorii in Raymondu je tako, najboljši stric, Ben, je izgubil službo, hišo, voljo, zato skleneta, da morata najti tega psa, ga nagnati iz mesta in poskrbeti, da se v mestu spet naselita smeh in sreča. Saj je preprosto – sredi noči pobegneš iz hiše in iščeš psa. Ne glede na temo te ne sme biti strah, ne glede na to, da psa samo slutiš, mu moraš slediti in morda ti bo uspelo. Pomaga seveda, če se iskanja s tabo loti še kup drugih otrok, če te  začnejo spodbujati govoreče živali in če obstaja beseda, ki v najbolj brezizhodnih trenutkih pomaga dihati.

Prijatelji

Nihče pa ne pravi, da se depresija ali temačni občutek ne more naseliti tudi v živalskih glavah. Morda prav zato dublinske živali vedo, da je otroke v lovu za črnim psom treba spodbujati, ali pa gre le zato, da si prijatelji stojijo ob strani. Čričkov temačni občutek se v njegovo glavo naseli prav nenadno, ko ga čisto nič ne pričakuje, in noče stran, ampak se le še razrašča. Povsem enako kot pri ljudeh – na začetku neopazno, nato vseobsegajoče. Nekje vmes pa se prijatelji začnejo spraševati – le kaj mu je?

Življenje teče dalje

Ko te ta občutek zagrabi, svet težko vidiš z enakimi očmi kot drugi. Kar naenkrat ne razumeš več slona, ki pleza na drevo, pa vsakič znova pade, se spet pobere in poskusi znova. Ti bi takrat ležal pod posteljo in se smilil samemu sebi. Tudi obiski veverice so samo napor, med zabavo, ki ti jo organizirajo prijatelji, bi najraje zlezel v luknjo za hišo, zibanje na svetilki je samo nepotrebno nihanje in hrana je brez okusa. Drugi pa kar živijo dalje. Čeprav se tako samo zdi. Pravi prijatelji ti stojijo ob strani in temačni občutek ali pa črni pes depresije se takrat razblinita, razpršita, izparita. Če končamo malce poetično – vse težko mine, prijatelji pa ostanejo, in takrat spet pride čas za prijetno druženje, najbolje s poletnim bralnim zalogajem.

Objavljeno v Pilu, junij 2018