justi_junij

Vam priznam, kdaj sem se res počutila, kot bi vi rekli »full bad«? Ko so pred dobrim desetletjem napovedovali konec knjig. Češ, še nekaj desetletij in knjig, takšnih, kot jih poznamo danes, ne bo več. Ljudje pač ne bodo brali, če že, pa samo na računalniku ali na tako imenovanih »kindlih«, tablicah, na katerih bo naloženih na tisoče knjig. Da bi živela brez knjig, da ne bi mogla več držati v rokah tega izdelka, ki me je vsakokrat znova najprej navdušil s svojo obliko, težo,  mojstrsko zasnovanimi platnicami, vonjem, različnimi tipi črk, nato pa me je v svet domišljije, čudovitih misli in zgodb potegnila vsebina, se mi je zdelo tako grozno, da me je kar mora tlačila. Da bi ostala brez moje najboljše prijateljice, ko sem bila sama, in najboljše svetovalke, ko nisem vedela kako in kam, in tolažnice, ko mi je bilo hudo? A kot vidite, knjiga in kino, ki so mu prav tako napovedovali konec, sta preživela. Zdaj, draga Tina, ki si me nedavno spraševala  o mojem  odnosu do knjige,  veš, da mi brez knjige živeti ni. Berem vsak dan, najmanj pol ure, berem vse od romanov, tudi mladinskih, do potopisov, biografij in poezije. In še za konec – prebrala sem Krive so zvezde (John Green). A, priznam, šele potem, ko si me to vprašala v svojem pismu. Hvala ti, kajti gre za presunljivo zgodbo o bolnem dekletu … o, ne, to pa ne; vsebine pa vam, dragi pilovčki,  ne bova razkrili, a ne Tina? Žalostna, a hkrati optimistična in  humorja polna zgodba. Priporočam vsem, ki mislijo, da je prav njim najtežje, da je življenje krivično samo do njih in da ni izhoda iz težav.

Vaša Justi

 

Cenjena teta Justi!

Imam 2 problema, ki bi se ju rada čim prej rešila in nehala misliti na to.

  1. Imam mlajšega bratca, ki je star 2 leti. Vsi se vrtijo le okoli njega. Ima vzdevke mucek, srček, ljubček … Mene pa kličejo le po navadnem imenu. Mami je vedno zaskrbljena, kako ga bom čuvala, čeprav sva 4-krat na teden sama doma po 2 uri. Res je zelo navezan na mami. To razumem in cenim. Zadnje čase je zelo (alergičen) name. Zato, ko ga prevzamem jaz, začne cviliti in jokati. S tem pa se počutim, kot da izgubljam zaupanje. Res ga veliko čuvam, vsak dan, ampak se temu ponudim sama.
  2. Pred kratkim smo pisali test. Imela sem dobre občutke glede ocene. A na koncu ni bilo tako, pisala sem 2. Bila sem razočarana. In razmišljala sem, kako bi bilo lepo, če bi dobila vsaj 4. O tem sem razmišljala ves čas. Zato sem tudi staršem rekla, da sem dobila 4. Očitno se nisem zavedala, da sem dobila 2 in ne 4. Te ocene res nisem pričakovala! Sem 3. po vrsti najboljša v razredu. Kaj naj storim!?

Hvala vnaprej in res bi bila vesela odgovora!!!!!😍😘

Živa253, 11 let

Živijo, Živa!

Hej, punči, glavo gor! Tudi tretjemu najboljšemu, ma kaj tretjemu, tudi najboljšemu se zgodi spodrsljaj. Ni ga na svetu junaka, ki ne bi imel slabega dne, ki ne bi v šoli tu in tam dobil slabše ocene, ki včasih ne bi dosegel slabšega rezultata od želenega in pričakovanega in ki se mu ne bi zgodilo, da bi sam vzdihnil in dejal: »Tole pa bi bilo lahko bolje!« Pa saj smo ljudje, ne pa supermeni ali superdekliči v tvojem primeru. Imamo pravico do spodrsljaja in pika. In da ne pozabim, ker je to zelo pomembno, imamo pravico, da iz ene slabše ocene ne delamo grške tragedije. Naj ti povem primer. Pred nekaj dnevi so otroci iz našega bloka igrali nogometno tekmo proti vrstnikom iz sosednjega. Ker je našim zbolela vratarka ali golmanka, če vam je tako bolj razumljivo, so prosili mene, tako kot že nekajkrat prej, kar je razumljivo, saj sem že večkrat uspešno branila naš gol. Poštar Geza malo hudomušno navrže, da se otroci ustrašijo ene starejše gospe v golu in da zato slabše streljajo, kot bi sicer. Jaz pa mislim, da sem kar dobro zastopala naše barve. No, pred dnevi pa sem dobila dva tako pocasta gola, da bi se najraje skrila v krtovo deželo. Ampak to je usoda dobrih. Tu in tam nam spodleti, nismo popolni in tako so moji dve nerodnosti, zaradi katerih smo igrali »samo« neodločeno, sprejeli moji soigralci. Se zgodi, glave gor, gremo naprej. In tako je tudi s tisto tvojo nenačrtovano in nepričakovano dvojko. Življenje je polno vzponov in padcev. Pomembno pa je, da se poberemo, da ne podležemo apatiji in paniki, da pogledamo, zakaj se nam je kaj slabega zgodilo, in to naslednjič poskušamo popraviti. Včasih nam uspe, včasih ne, včasih nikoli več ne dobimo slabe ocene pri tem predmetu, a nas zato kakšen »šus, špon, cvek« ali knjižno enka pričaka pri drugem. Slabši del te tvoje zgodbe pa je tisti, da si doma resnico nekoliko »prilagodila« željam in pričakovanjem. Saj veš, da bodo prej ali slej izvedeli, da je padla dvojka, in je brez veze iz nje delati tisto, kar ta dvojka ni – štirico. Povej odkrito, povej, da se boš zelo potrudila, da jo popraviš, a pogovorite se tudi o tem, da višji ko bo razred, težje bo ohranjati zgolj visoke ocene. Sosed Milivoj, sicer upokojeni profesor, vedno pove, da je bil veliko let odličnjak, a da je med šolanjem tudi enk, on pravi »kolov«, dobil toliko, da bi lahko z njimi dal oporo za eno polje sadik stročjega fižola. Pa je uspešno končal šolanje, bil ugleden profesor in sploh krasen možak. Tako je to s temi vražjimi dvojkami, h katerim se bomo, ne boš verjela,  vrnili prav kmalu, že v naslednjem pismu. No, zdaj pa je čas še za tvojega bratca. Da njega crkljajo, ujčkajo in razvajajo, je itak čisto normalno. Nisem rekla, da je to prav, ampak, draga moja, težko bova našli družino, v kateri najmlajši ne bi imel posebno, skorajda kraljevsko mesto. In starši sploh ne opazijo, da imajo še enega, večjega otroka, na katerega se največkrat spomnijo, ko potrebujejo – varuško. Moja starejša sestra, tista, ki je v Ameriki, je vedno rekla, da je zadnje, kar bi počela v življenju, da bi bila varuška v vrtcu, ker so ji v času otroštva in najstništva tolikokrat porinili mene v varstvo, da se ji je čuvanje otrok zdelo najhujši možni poklic ever. Pa so bili najini starši v primerjavi z drugimi še dokaj uvidevni in je niso tako pogosto »obremenjevali« s čuvanjem mlajše sestrice, kar pa je kot po nekem neumnem naključju padlo ravno takrat, ko se je sestra odpravljala na zmenek. Zoprno, priznam. Ampak ti nikar ne imej slabe vesti, če malček cmiha, ko ga ti paziš. Ker nisi problem ti, razen če ga ne cukaš za lase in ščipaš, ko ga paziš, ampak njegova pretirana navezanost na mamo. Mucek, srček, ljubček … pač najbolj zaupa mami. Najbrž tudi zato, ker pri mami lahko počne, kar hoče, ti pa mu prav vsega ne dovoliš. In tako je prav. Ampak povedati mami, staršem na sploh, da si zadnje čase zapostavljeni in malo pozabljeni član družine, pa le imaš pravico. Če si dobra za varuško, si dobra tudi za crkljanje in za kakšno dodatno nežnost z njihove strani, a ne? Strinjava se. Torej opravi, prosim, en krajši, resen pogovor. Mislim, da bo pomagalo. Če ne, bova pripravili plan B.

 

Hej, ker vsi govorijo, da si najboljša tetka, sem ti tudi pisala. Imam kar resne probleme, za katere mi bi prav prišel nasvet. Sem 7. razred in počutim se katastrofalno za svoja leta.

  1. Danes sem dobila zelo slabo oceno (2). Počutim se ničvredno, slabo učenko in še marsikaj hujšega. Res je, da so vse moje preostale ocene 5 in 4, ampak ta ocena me boli in je ne morem prenesti oz. dokazati sebi, da se ne da spremeniti. Že cel dan jokam in se obremenjujem s tem.
  2. Zaljubljena sem v fanta, ki je moj sošolec. Zdi se mi, da je on zaljubljen v sestro od moje bff. Kaj naj naredim?
  3. Zelo sem debela. Res je, da imam 39 kg, ampak moj trebuh je okrogel. Vsi pravijo, da sem suha. Kmalu imamo šolo v naravi in ko se bomo kopali, se mi bodo vsi smejali in zbadali.
  4. Počutim se depresivno. Parkrat sem pomislila že na samomor. Naredila sem tudi test depresivnosti in pisalo je, da sem v manjši depresiji in da si naj poiščem strokovnjaka. Ne vem, kako bi se na to odzvala moja najboljša prijateljica, kaj šele družina. Strah me je, da se mi ne bo kaj zgodilo. Dostikrat se tudi kregam s starši in sestro.
  5. Začela sem zanemarjati svoje izvenšolske dejavnosti. Tudi v šolo se mi več ne da hoditi. Vedno me boli glava ali trebuh. Starša mislita, da si izmišljujem. Ne zdržim več šole. Toliko vsega je, da bi se najraje obesila. Ne morem več! Vse, kar delam, je še samo učenje.

Oprosti za predolgo pismo:(. Upam, da dobim odgovor.

Depresivna pač, 13 let

Draga moja Depresivna pač!

Če bi jaz verjela vsem testom, ki sem se jih lotila iz dolgčasa, ko sem bila bolna ali pa je bilo zunaj vreme za pozabit, potem bi bila hkrati depresivna in preveč razigrana, predebela in presuha, družabna in samotarka, ljubiteljica glasbe in sovražnica džeza, strastna športnica in lenuh, kakršnega ni daleč naokoli.  Zato, lepo prosim, nikar ne verjemite tem časopisnim in na pol znanstvenim testom, ki naj bi razkrili resnico o vas, ker je ta po navadi čisto drugačna. Da pa pogovor s strokovnjakom, torej ne s kakšnim psihiatrom svetovnega slovesa za 300 evrov na uro klepeta, ampak s šolsko svetovalko oziroma psihologinjo, ni nikoli odveč, je pa jasno. Pa ne zato, ker je to zapisano v tistem trapastem testu, ampak zato, da ti bo potrdil to, kar ti bom povedala jaz. Če je nekdo star 13 let, bi bilo čudno, da ne bi imel slabih dni ali obdobij, da se ne bi iskal, da mu ne bi vsi šli na živce, da ne bi vedel, kam bi se dal in da ne bi imel vsaj malo težav z ocenami, koncentracijo ali splošnim počutjem.  Torej, sklep je jasen. Ti se ne počutiš katastrofalno za svoja leta, ampak v bistvu precej normalno za svoja leta. Temu pravijo odraščanje, dozorevanje, puberteta, slovo od otroštva, iskanje sebe v širnem svetu, uporništvo. No, poštar Geza je morda izjema, ker pravi, da on do 17. leta ni imel nobenih težav, ampak ko je pri osemnajstih puberteta vse prijatelje in sošolce minila, je, pravi,  »mene treščila kot razjarjen bik in me držala do 20. leta, pa še danes, v poznih letih, se mi zdi, da še nisem čisto izplaval iz tega«. To pa je naš Geza. Torej brez panike. Važno je, da vemo, da ni nič hujšega in da bo počasi minilo. Malo potrpljenja, prosim, in v pozabo bodo šli mučni dnevi v šoli, boleč trebuh in glavoboli in jeznoriti odziv na vse in vsakogar okrog nas. Zdaj ko smo postavili stvari na svoje mesto, lahko spet normalno začneš obiskovati obšolske dejavnosti in sedeš k učbeniku. Saj se ti ne bo vedno ljubilo in občasno spet ne boš v tem videla pravega smisla, ampak ne pozabi, čez leto, največ dve, bo vse to zgodovina, ki se ji boš vedno nasmehnila, ko se je boš spomnila. Tako kot ti bo šlo na smeh, da si nekoč pisala tetki Justi, da si pri 39 kilah »predebela«. Kdo za božjo voljo na tem svetu je predebel s tvojimi kilami? Pa saj nisi visoka samo 98 centimetrov? Nisi. Torej v nobenem primeru nimaš preveč kil, lahko pa je kakšna kila na »napačnem« mestu. To pa se popravi z vadbo, z malo več teka in s pol urice telovadbe doma. Preprosto, da bolj preprosto ne more biti. Tako kot ni nobena velika znanost, kako ugotoviti, v koga je sošolec. Skupaj z bff stopita do mladega možaka in ga vprašajta, ali je vate ali v njeno sestro. Pa da vidimo junaka, ali bo pobegnil ali strumno priznal, da je v … No, to mi boš sporočila, ko bosta izvedeli.

 

Ojla, teta Justi!

Si najboljša tetka na svetu, zato bom kar začela.

  1. Imam hud problem s fantom. Vsak dan, ko se srečava v šoli, mi pravi, da bo čez nekaj dni pravi dan za s..! in ne vem, kaj naj storim, mu odvrnem, ali naj uživam v seksu.
  2. Že v 7.r sem imela menstruacijo, zato nisem prepričana ali smem seksati? Kaj, če zanosim?

Prosim, pomagaj mi, preden bo prepozno!!!!

Obupanka, 14 let

Čavči, Obupanka!

Bi bila tako prijazna, da bi mi razložila dve stvari, ki jim moje sive celice niso ravno kos? Najprej, a je to tvoj »pravi« fant, mislim, ali vidva hodita, glede na to, da omenjaš srečanja samo v šoli? Se dobita tudi pred šolo ali po šoli? Kajti če so vajina srečanja omejena samo na šolski hodnik, razred in šolsko igrišče in če naj bi tisti s… pomenil tisto, kar mislim, da pomeni, potem mi ni jasno, ali on misli, da bi imela s…  kar v šoli? In drugo, ali je ta s… tisti, ki se konča z eks, ali pa morda pomeni sanjarjenje, smučanje,  sajenje, svaljkanje ali kaj sedmega. Dobro, ne sprenevedajmo se. Skoraj gotovo ta tvoj fant misli na tisti s, ki se konča z eks. Ampak, meni vse skupaj vendarle diši na najstniško spolno petelinjenje.  Zakaj? Zato, ker v teh vajinih letih to ne bi bilo nič nenavadnega. Pa tudi zato, ker če bi mislil resno, potem ne bi vsakokrat napovedal, da bo šele čez nekaj dni tisti pravi dan za s, ki se konča z eks. Zakaj ne reče, da je danes, takoj, ta hip primeren trenutek, ampak vedno znova »odlaša«. To me spominja na tisti napis v gostilni nad šankom: »Jutri zastonj pivo!« In gost, ves navdušen, pride v gostilno na zastonj pivo, a ga ne dobi, kajti nad šankom še vedno visi napis: »Jutri zastonj pivo!« In jutri? Jutri isto, torej spet nič. Torej tisti njegov »čez nekaj dni bo najboljši dan« se lahko ponavlja v nedogled in tisti najboljši dan bo vedno čez nekaj dni. Geza bi rekel »na svetega Nikoli«. Ampak, zdaj smo pri tebi. Kaj naj bi naredila? Po eni strani imam občutek, da ti gre na živce, po drugi pa se mi zdi, da te vendarle vsaj malo mika, da bi končno prišel tisti dan in da bi morda le pristala in uživala. Za to slednje pa morata biti izpolnjena dva pogoja: da imaš tega fanta res  zelo rada in da se v to ne spuščaš zato, ker on teži in bi rada imela mir, oziroma zgolj zato, ker si radovedna, ali pa, da se lahko pohvališ prijateljicam, da si »tisto« vendarle naredila. Spolnost je lepa, če je v njej vsaj nekaj ljubezni in če temelji na soglasju obeh. Sicer je to samo potešitev radovednosti, tehnikalija, ena stopnica v odraščanju oziroma kar nekaj, kar včasih niti ne ostane v prav lepem spominu. Zato ker je prvič, zaradi neizkušenosti, strahu, nerodnosti je lahko vse skupaj ena mala polomija, še posebej, če pri tem ni vsaj nekaj ljubezni.  Ker spolnost ni vožnja avtomobila, zanjo ne potrebuješ posebnega dovoljenja. Da, lahko seksaš. Ker pa si, kot pišeš, že imela menstruacijo, lahko tudi zanosiš. Torej – formula je preprosta. Seks naj bo iz ljubezni in naj bo varen. Pri petnajstih je otročiček, pa najsi bi bil še tako srčkan, zadnje, kar potrebuješ in kar si želiš.  To ni napačno kupljena ponev, ki jo lahko z računom odneseš nazaj v trgovino in v zameno dobiš denar ali dva litra mleka. Otrok je za vedno. Zato pamet v glavo in čustva na vrvico. Za spolni odnos se odloči, ko si boš to res želela, ker imaš nekoga zelo rada, ne pa zato, da te mladenič  neha nadlegovati. In ko se odločiš, je kondom, pa ne samo v žepu, najmanj kar lahko naredita, da ta seks po devetih mesecih ne postane vajina nočna mora.

Objavljeno v Pilu, junij 2018