tiinjaz_julij

Besedilo: Barbara Jarc

Če te ni na družabnih omrežjih, je tako, kot da te ni. Če ti starši še ne pustijo imeti računa na Instagramu, WhatsAppu, FB …, jim to gotovo goreče dopoveduješ. Joj, koliko zamujaš! Ko pa vsi drugi objavljajo, kaj se jim dogaja, kaj je kul, vabijo se na rojstne dneve … Tebe pa zato, ker nimaš profila, nihče nikamor več ne povabi in niti ne povoha. Čisto si »out«. Res je, danes se marsikaj odvija na družabnih omrežjih. Vseeno pa nas včasih zanese tudi v drugo skrajnost: Če SI na družabnih omrežjih, te NI. Zakaj?

Za hip se prelevimo v znanstvenika, ki človeško vrsto opazuje od daleč, podobno kot opazujemo opice. Kaj vidimo? Kopico posameznikov, ki se pred različnimi ozadji postavljajo v neudobne položaje, si gladijo lase, šobijo ustnice in se narejeno smehljajo v telefone na palicah. Pri tem se ljudje kdaj s palicami tudi sabljajo, saj je vsakemu najbolj pomembno to, da bo naredil najboljši posnetek, in se požvižga na druge. Človeški primerki dejavnost ponavljajo toliko časa, dokler niso zadovoljni z lastnim posnetkom, ki ga nato delijo na družabnih omrežjih. In šele ko dobijo dovolj všečkov, so lahko za kratek čas mirni. Šele ko jih drugi vidijo in jim dajo potrditev, da so krasni, imajo občutek, da zares obstajajo in nekaj veljajo. In gredo hitro delat nov selfi.

Kultura samovšečnosti

Sodoben način življenja nas očitno spodbuja k samovšečnosti in hkrati k vedno večji osamitvi. »Paličarji« pač delajo selfije in pri tem mislijo samo nase – drugim skačejo v kader in toliko časa tičijo pred znamenitostjo, da je ljudje, ki so si jo dejansko prišli ogledat, sploh ne morejo videti. Če bi paličarji malce bolj pogledali okoli sebe, bi mogoče opazili celo svojo bodočo simpatijo. Ja, splača se gledati okoli sebe! 🙂

Družabna omrežja so okej

Saj s selfiji, če jih delamo tu in tam, ni nič narobe. Normalno je, da želimo biti na slikah lepi. Tudi družabna omrežja so super. Sledimo lahko, kaj se dogaja prijateljem, čeprav so daleč, spoznavamo nove ljudi, ki jih sicer ne bi, poslušamo novo glasbo, ki jo priporočajo prijatelji … Nekateri na FB spoznajo ljubezen svojega življenja ali dobijo službo oziroma jim družabno omrežje celo JE služba.

Kako ukrotiti trmaste starše

Danes je večina mladih, ko doseže neko starost, na družabnih omrežjih. Tisti, ki niso, so nekako izločeni – in »čudni«. Če je to prostovoljno, prav. A kaj, če ti to prepovedujejo starši? Se lahko dogovorite za kompromis? Je pol ure na dan sprejemljivo? Pogovorite se tudi o varni rabi.

Zasvojeni?

Hudo namreč postane, če družabnih omrežij ne uporabljamo samo za povrh, ko nekaj že počnemo – recimo gremo na izlet, trening ali koncert –, ampak visimo samo še na njih. Če med učenjem ali obiskom pri prijatelju ne zdržiš več kot pet minut, pa že moraš preverjati, kaj je novega na FB, si zasvojen. Ker se ne moreš nečemu zares posvetiti. Ker ne zmoreš nečesa sam početi, ampak si le še gledalec. Bolj ko visimo na spletu, manj časa se resnično družimo z ljudmi – zato smo čedalje bolj osamljeni, tudi če imamo milijon virtualnih prijateljev.

Selfi – idealna podoba sebe?

V družbi vlada velik pritisk, da moramo biti najbolj zanimivi, najbolj priljubljeni, da moramo imeti na družabnih omrežjih največ prijateljev in največ všečkov. Zato marsikdo porabi ogromno energije, da išče in objavlja čim bolj zanimive povezave ter dela čim bolj odštekane selfije. Objavljanje naenkrat postane samo sebi namen. Stvari v življenju ne počnemo več zato, ker bi nas veselile, ampak za čim bolj zanimiv selfi. Ustvarjamo samo še svojo podobo, namesto da bi bili v stiku s svojim resničnim bistvom. Ljudje tako postanejo paličarji, se afnajo pred kipi, skačejo pred gradovi, nekateri na lovu za idealnim kadrom celo omahnejo v globino in umrejo! Vse, da lahko sliko objavijo in pripišejo: JAZ za mizo, JAZ na mizi, JAZ brez mize (kot bi vadili slovenske sklanjatve), JAZ v ogledalu, malodane JAZ na WC-ju … Hja, tisti, ki so predlagali, da bi besedo »selfie« slovenili v »sebek« ali celo »jazček«, bi lahko predlagali izraz, izpisan z velikimi črkami: JAZ. Ker samo za to še gre: JAZ, JAZ, JAZ.

Skupek JAZ-ov

Če ljudje zapadejo v tako skrajnost, lahko družabno omrežje postane skupek JAZ-ov. Vsak v virtualnem svetu nastopa z idealno podobo sebe, vsi si med seboj te podobe všečkajo in se pri tem blazno resno jemljejo.

Roko na srce – pa koga v resnici briga, da je imela Micka za večerjo umešana jajčka? Ali da se je Rihanna ostrigla za 1 cm? Komu bo to resnično spremenilo življenje? Še Micki in Rihanni ne! Ja, ljudje včasih res objavljajo bedarije. Drugi to najbrž všečkajo samo zato, da tudi sami za podobne bedarije dobijo čim več všečkov.

Hude posledice

Nekateri čisto nekritično objavljajo svoje skrivnosti, na primer slike, na katerih so pomanjkljivo oblečeni, ali se širokoustijo, da so plonkali pri kemiji. Ko je podatek enkrat na spletu, ga ni več mogoče izbrisati! Tudi če zahtevaš umik, je kdo to že lahko shranil. Tvoja bodoča simpatija lahko čez leta vidi tvojo butasto sliko – ti pa kandidiraj za Nobelovo nagrado za kemijo!

Nekoč se je iz vrstnika mogoče delal norca ves razred, danes pa to vidi celotno omrežje! Če so ljudje varno skriti za ekranom, znajo biti še bolj zlobni. Že kar nekaj mladostnikov je naredilo samomor, ker so o njih grdo pisali na spletu. Groza! Zato nujno potrebujemo resnično življenje, resnične ljudi, ki nam stojijo ob strani. Le tako lahko ostanemo v resničnem svetu in hodimo v virtualni svet samo na obisk.

Bodi tu in doživljaj!

Da lahko kaj objaviš, pa je treba najprej nekaj doživeti. Narediti. Biti.

Naredi tale poskus. Zazri se v oči simpatiji. Ne na sliki, ampak v živo, od blizu, da lahko slišiš in morda celo čutiš njeno dihanje. Glej ji v oči. Noro lepo, ne? Noben Instagram ali Skype tega ne more pričarati. In zdaj si predstavljaj, da ti simpatija REČE: všeč si mi. To je veliko več vredno kot všeček, kajne?

Zdaj, ko si to zares doživel, pa le posnemi tisti selfi. 🙂

Objavljeno v Pilu, julij 2018