intervju_september18

Besedilo: Jana Zirkelbach

Pilovci te imajo zelo radi, všeč jim je tvoja glasba. Trenutno si od raperjev najbolj priljubljen. Zakaj misliš, da je tako?
Niti sam ne vem, kaj je pravi razlog. Mogoče to, da enostavno sem, kar sem, in da oddajam pozitivno energijo, sporočila, ter da sem drugačen od drugih. Zanimivo je, da je bilo vseh mojih zadnjih pet videospotov po izidu vsaj 14 dni na prvem mestu lestvice Youtube trending, ki je lestvica najbolj priljubljenih in gledanih vsebin na Youtubu v Sloveniji. Na voljo so čisto vsi posnetki in glasba iz vsega sveta, ljudje pa izberejo ravno mene. Sem bil presenečen.

Ima to kaj povezave s tem, da veljaš za najlepšega raperja?
Ta naziv je seveda zelo lep kompliment. Meni osebno bi bilo bolj všeč najboljši namesto najlepši, saj sem znan tudi po kvaliteti glasbe. Sam se nimam za raperja, ampak glasbenika, predvsem pa je največja napaka, da ne ustvarjam rapa, ampak zvrst reggaeton. Predvsem pa sem znan po tem, da sem dober človek, ki živi po svojem kodeksu in zna ceniti prave moralne vrednote. Ob tem pa tudi mlade usmerjam v pozitivno smer, v glasbo, šport in razvoj njihovih talentov. Kot glasbenik skozi pesmi poudarjam vrednote, ki se mi zdijo pomembne, kot človek pa sem športnik, ki ne pije alkohola in ne kadi. Glede na mojo preteklost in ne ravno rožnato življenjsko situacijo v najstniških letih sem lahko ob glasbenih dosežkih in načinu življenja tudi marsikomu vzor.

Tvoje ime je Saša Petrović. Kako si postal Challe Salle?
Moj vzdevek je nastal spontano v krogu prijateljev. Challe pomeni ćale, srbo-hrvaška beseda, ki pomeni »fotr«. Salle pa je moj nadimek, ki izvira iz imena Saša. Kot mlajši sem se vedno družil s starejšimi, bil sem zrel in izkušen za svoja leta, zato sem svojim vrstnikom pridigal glede nekaterih stvari in tako so me začeli hecati »ok fotr, v redu je, no« in nekako so povezali na ćale sale, ki se rima. Jaz pa sem potem po občutku to spremenil v Challe Salle, ker mi je zvenelo bolj umetniško. Zmeraj sem bil zelo zrel za svoja leta, zlasti ko so se starši ločili in sva z mlajšo sestro ostala sama z mamo. Takrat sem bil prisiljen prevzeti očetovsko vlogo in nositi hlače v družini. Tudi sedaj se vidim v taki vlogi kot glasbenik, svoje izkušnje in določeno modrost, ki jo imam, želim prenesti na druge in nanje pozitivno vplivati, še posebej na mlajše. Želim jim povedati svoje zgodbe, pokazati svet z druge plati in jim pomagati na njihovi življenjski poti.

Si verjel, da boš nekoč tako slaven?
Vedno sem verjel vase in v svoje sposobnosti in sem vedel, da me bo to pripeljalo daleč. Izkoristil sem svojo ljubezen do glasbe in svoj talent za rime, pisanje besedil, svoj glas, znanje petja, posluh, življenjske izkušnje in tudi svoj videz. Mislim pa, da si moja družina in prijatelji nikoli niso mislili, da mi bo dejansko nekega dne uspelo. Jaz pa sem vedel že od prvega trenutka.

Ukvarjal si se tudi s športom. S katerim športom? Imata glasba in šport kaj skupnega?
Res je, znan sem po tem, da se ukvarjam s športom, da ne pijem alkohola in ne kadim. 11 let sem profesionalno igral košarko, bil sem večkrat državni prvak in igral tudi v mlajših kategorijah slovenske reprezentance, moj soigralec je bil Zoran Dragić. Žal pa sem moral kariero predčasno zaključiti zaradi poškodb. Nato sem se začel ukvarjati z borilnimi veščinami (kikboks in boks) in fitnesom, slednji pa me je navdušil in zasvojil. Sedaj se že več kot šest let aktivno posvečam treningom v fitnesu in naravi ter zdravemu načinu življenja. Dolga leta sem užival v delu osebnega trenerja. Trenutno se zaradi glasbenih obveznosti s tem ne ukvarjam več. Šport je zame način življenja, brezplačna terapija, ki pozitivno vpliva na um in telo, točno tako kot glasba, zato tukaj definitivno vidim povezavo. Seveda sta šport in glasba rešitev za mlade, še posebej dandanes, ko jih tehnologija priklene na kavč. S pomočjo športa in glasbe lahko izraziš različna čustva, npr. strah, jezo, negativno energijo, stres itd. To je meni osebno zelo pomagalo … Pri vsaki dejavnosti je pomembno, da vložiš veliko dela, truda in discipline, biti moraš zelo motiviran in vztrajen, saj rezultati ne pridejo čez noč. To sem se naučil v vseh teh letih v športu in to se pozna tudi v glasbi in mojem življenju. Vse se vrti v krogu, kolikor vložiš, toliko in še več dobiš nazaj.

Si kdaj imel kaj težav zaradi svojih korenin?
Prihajam iz priseljenske družine in ponosen sem na svoje korenine. Vendar sem tudi ponosen in srečen, da je Slovenija moj dom. Tukaj sem rojen in vzgojen, moji starši so se prilagodili in sprejeli tukajšnjo kulturo in način življenja in zelo sem jim hvaležen za vse. Po mojem mnenju so danes v Sloveniji najboljše razmere za življenje izmed vseh držav bivše Jugoslavije. Včasih, npr. pred dvajsetimi leti, so bile stvari dosti drugačne in so bile tudi vidne nekatere razlike in nestrpnost med ljudmi. Sam sem v svoji glasbeni karieri čutil nestrpnost in diskriminacijo predvsem s strani nekaterih glasbenih radijskih urednikov, ki niso želeli ali še zmeraj ne želijo predvajati mojih pesmi zaradi mojega imena, načina govora in trdega L-ja. Sam zagovarjam in podpiram enakost in strpnost do vseh ljudi, ne glede na narodnost, vero, barvo kože itd. Zato sem zelo vesel, da se je situacija spremenila in da se je odnos med ljudmi v Sloveniji občutno izboljšal in da ni več takšnih razlik, kot so bile včasih. Zame obstajata samo dve vrsti ljudi, dobri in slabi, vendar ima tudi vsak slab človek v sebi vsaj nekaj dobrega. Trudim se gledati na ljudi s pozitivne plati in vsakemu dati priložnost.

Vrniva se v tvoja pilovska leta. Si rad hodil v šolo? Katere predmete si imel najrajši in katerih nisi maral?

Rad sem hodil v osnovno šolo, saj sem imel super sošolce in tudi predmeti so me zanimali. Vsa leta sem bil odličen. Ko pa sem prišel v srednjo šolo, so mi začeli delovati hormoni in postal sem velik upornik, mogoče tudi zaradi situacije doma. Šola me ni preveč zanimala, bolj košarka, glasba in punce. Hodil sem na športno gimnazijo Šiška, kasneje pa sem se prepisal na Aškerčevo gimnazijo. Rad sem imel športno in glasbeno vzgojo, tudi slovenščino in angleščino, nikoli pa mi niso šle matematika, kemija in fizika.

Kako si se razumel s starši? Si tudi kaj ušpičil?
Lahko bi rekel, da je moja vzornica mama, še posebej glede starševstva in vzgoje. Je izjemna oseba dobrega srca in močna ženska, ki nikoli ne obupa. V življenju me je vedno podpirala, ne glede na to, za kaj sem se odločil, da bom počel. Šola, košarka, glasba, fitnes, trgovina s športno prehrano …Vedno je bila zelo razumevajoča in me je tudi učila, da ne glede na to, kaj počneš in kako si uspešen, moraš biti najprej dober človek. Naučila me je ceniti prave vrednote, kot so zdravje, družina, prijateljstvo, mir, ljubezen, spoštovanje, solidarnost … Tega se še danes držim. V osnovni šoli sem bil zelo priden, kot najstnik pa je bila zadeva malo drugačna. Glede na to, da je mama učiteljica športne vzgoje v eni od srednjih šol v Ljubljani in se vsak dan spopada z najstniki, mislim, da je bila že navajena na pubertetniške probleme.

Kakšni so tvoji spomini na prve ljubezni? So bile srečne ali nesrečne?
Oboje po malo. V osnovni šoli nekako ni bilo prave ljubezenske izkušnje. Pravim, da se vse zgodi z razlogom. Prvo resno zvezo sem imel pri 16 letih, trajala je eno leto, drugo pa pri 17, trajala je skoraj dve leti. Imam zelo lepe spomine na obe, res sem se imel dobro in mislim, da je bilo tako tudi z druge strani.

So te punce že takrat obletavale?
Moram priznati, da bolj jaz njih kot one mene.

Tvoja glasba je zelo sporočilna. Kaj je tisto, kar si želiš, da bi se mladim najbolj vtisnilo v spomin?
Največji problemi mlade generacije so po mojem to, da so odvisni od telefonov in tehnologije, da se ne gibajo dovolj in da jim svet ponuja preveč vsega, zato se je še težje odločiti, kaj je prav in kaj narobe. Svoje izkušnje in določeno modrost, ki jo imam, želim prenesti na druge in nanje pozitivno vplivati, še posebej na mlajše. Z glasbo želim povedati svojo zgodbo in poslušalce zabavati, nasmejati in usmeriti v pravo, pozitivno smer, povezano z glasbo in športom.

Objavljeno v Pilu, september 2018