bralni_september18

Pripravila: Katja Stergar v sodelovanju z Bralno značko

 

POSNETEK 1

6 min, 19 s

Kdo ste?

Kakšni ste?

Imate eno glavo ali dve?

Več?

Imate svetlorjavo kožo kot jaz ali gladko sivo kožo kot delfini ali bodičasto zeleno kot kaktusi?

Živite v hiši?

Jaz živim v hiši. Ime mi je Aleks Petroski in sem doma v Podgorniku, Kolorado, Združene države Amerike, planet Zemlja. Star sem enajst let in osem mesecev, Amerika je stara dvesto dvainštirideset let, Zemlja pa 4,5 milijarde let. Ne vem, koliko je stara moja hiša.

Mogoče živite na ledenem planetu, zato imate namesto hiš igluje, vaše roke so cepini, noge so krplje, prekriva pa vas zlato rjav kožuh kot Carla Sagana. To je moj pes. Poimenoval sem ga po svojem vzorniku dr. Carlu Saganu, ki je bil eden največjih astronomov našega časa. Dr. Sagan je pomagal poslati globoko v vesolje sondi Voyager 1 in 2, ki nosita s sabo tudi zlato ploščo z najrazličnejšimi zvoki našega planeta, kot so oglašanje kitov, pozdrav ljudi v petinpetdesetih jezikih in smeh dojenčka, pa možganske valove zaljubljene ženske in najčudovitejšo glasbo človeštva, na primer Bacha, Beethovna in Chucka Berryja. Ste jo mogoče že slišali?

 

Kaj koga zanima?

Ljudje imamo različne hobije in interese. Pri nekaterih se ti spreminjajo večkrat na teden, nekateri pa pri svojih vztrajajo leta in leta. Zbiranje predmetov je lahko preprost hobi, saj navadno ne zahteva veliko znanja in preiskovanja. Ukvarjanje s športom je že zahtevnejše, zlasti ko količina treningov naraste in ko se s športom začnemo ukvarjati tekmovalno. Hobi je lahko tudi raziskovanje. Nekatere tako prevzame kemija, da si doma zgradijo pravi laboratorij, pa čeprav se je morda vse skupaj začelo s čisto preprostimi poskusi mešanja dveh tekočin. Spet tretje, tako kot Aleksa, prevzame vesolje. Vsi smo del vesolja, vesolje je pravzaprav tu, na našem pragu, hkrati pa se razteza v neskončnost. Veliko stvari v vesolju nam je še vedno nedoumljivih, tako na primer ne vemo, ali so poleg nas v vesolju še kakšna živa bitja.

Aleks

Aleks se je odločil, da so v vesolju še druga živa bitja, ki jim je nujno treba predstaviti naš planet. Zato je začel snemati zvočne prispevke o Zemlji, o vsakodnevnem življenju, o sebi. Po njegovem mnenju namreč ni pomembno, kakšna so bitja, ampak kaj jih bomo o nas naučili. Najprimerneje se mu je zdelo, da posnetke s svojo raketo pošlje v vesolje na srečanju amaterskih raketnih modelarjev. Ampak na srečanje v Novi Mehiki je treba najprej priti. Ker je Aleks zelo samostojen fant, oče je namreč mrtev, starejši brat živi v Los Angelesu, mama pa je pogosto v svojem svetu, se mu ne zdi nič nenavadnega, da se na pot odpravi sam s svojim psom.

Potovanje

Če mislite, da je tako, kot če bi se usedli na mestni avtobus in se iz Šiške odpeljali za Bežigrad, ali pa morda z vlakom iz Maribora do Jesenic, se nekoliko motite. Razdalje so v Ameriki nekoliko večje in zaplete se že na domači železniški postaji, saj otroci ne smejo potovati sami. Sreča je, da Aleks naleti na ljudi, ki mu pomagajo, in nekateri med njimi postanejo celo njegovi prijatelji. Izkaže pa se, da cilj potovanja ne bo le pošiljanje rakete v vesolje in izobraževanje neznanih bitij, ampak da bo Aleksu uspelo odkriti kar nekaj skrivnosti njegove družine. Navadno sicer ni dovolj, da si upamo in da na svet gledamo z mavričnimi očali, zagotovo pa to pomaga, da se problemi razrešujejo. Raztreščena raketa in izgubljeni pes sta le začetek, objokanih robčkov in Aleksovega hlipanja bo še kar nekaj, hkrati pa tudi srečanj z izjemnimi ljudmi. Splača se prebiti čez Aleksove posnetke in slediti njegovi poti.

Objavljeno v Pilu, september 2018