justi_oktober18

Še malo, pa bodo prve počitnice, krompirjeve jim pravimo, ker so menda nekoč, še za rajnke cesarice Marije Terezije, otrokom v šoli dali »fraj« (prosto), da so lahko staršem na kmetijah pomagali pospraviti krompir z njive. Res, ni res,  ne vem, ni važno. Pomembno je, da boste imeli čas, da zajamete sapo pred nadaljevanjem tlake, tja do božiča in novega leta. No, in ko smo že pri lepih jesenskih stvareh, med njimi so denimo »indijansko poletje«, vonj po pečenem kostanju, šumeči kupi listja pod nogami na sprehodu, jate ptičev, ki še zadnjič preletavajo nad glavami, preden odrinejo proti južnim krajem, obiranje poznih sort grozdja, naj vam povem še eno mojo lepo skrivnost. Zame je bil oktober od nekdaj eden od najbolj ljubih mesecev. Tudi največkrat sem se zaljubila, če sem prav štela, prav oktobra. Mene tedaj zagrabi melanholija, čustva premagajo pamet, vsa se zmehčam kot jesensko porumenelo listje in potem … ja, nič. Mimo je prikorakal on in meni so se kolena zašibila in kar malce težje sem dihala jesenski zrak in … Dobro, ne bom zdaj šla v podrobnosti. Dovolj sem vam povedala. No, da vas slišim, kakšni pa ste vi oktobra?

Jesenska Justi

 

Živjo!

Če imaš minutko časa, bi te prosila, če mi svetuješ, kaj naj naredim. Sem normalna najstnica, ki živi v majhnem kraju in ima svoje sanje. Obožujem ples, sanjam o tem, da bi nekega dne plesala na velikem odru pred množico ljudi, ki bi uživali v ritmu glasbe in plesali z menoj. A za to je potrebno veliko dela in vztrajnosti. Pri nas ni skoraj nič plesnih studiev, večina je bolj za mlajše. Treniram šport, ki vsebuje ples, gimnastiko in palico-twirling. A sam ples me veliko bolj osrečuje. Starši mislim, da ne vejo za moje velike sanje in da si želim ples početi tudi v prihodnosti. Zato ne vem, če bi mi dovolila privatne ure treninga in če bi finančno to zmogli. Prosim, svetuj mi, kako naj prispem čim bliže sanjam, to mi pomeni vse. Hvala za vnaprej.

Dancer forever, 14 let

Živijo, Dancerka for ever!

Kaj minutko časa! Za vas, ljubčki moji, si vzamem tudi več ur, ker kratko malo ne prenesem, da imate težave in da ne veste, kako bi jih rešili. Ker pa tudi v resnici verjamem v pregovor, da več glav več ve, k vašim problemom pritaknem ne samo svojo sivolaso glavo, ampak občasno še Gezovo, pa Milivojevo, pa glavo vnukinje Anje, pa še mesarja na koncu ulice včasih kaj povprašam. No, tokrat tako velikega možganskega potenciala ne potrebujem. Bova tele plesne zagate poskušali rešiti sami. No ja, če sem natančna, bova vendarle potrebovali pomoč. Tvojih staršev. Po pravici povedano, se mi kar malo čudno zdi, da teh svojih sanj, plesnih želja in dileme doslej nisi zaupala svojim staršem. Iz tvojega pisma nimam občutka, da bi starši imeli kaj proti temu, kar že zdaj počneš in vsebuje osnovne elemente plesa, zato mislim, da je vendarle pravšnja pot do rešitve, če ju nekega lepega popoldneva, po dobrem nedeljskem kosilu prosiš, da ti malce prisluhneta, in jima lepo razložiš, kaj bi neizmerno rada počela v življenju, ob šoli, seveda (!!!), in ali bi ti lahko kakorkoli pomagala. Ali bi ti bila pripravljena pomagati pri iskanju plesne šole, te voziti nekam na vaje, te podpreti, ko bo naporno … In naporno bo. Pa tega se tudi sama zavedaš, a morda ne čisto dovolj. Vsaka stvar, ki se je lotimo res s srcem, v želji, da dosežemo najboljše rezultate, pa najsi gre za šport, tekmovanje v fiziki, ples ali pisanje poezije, zahteva veliko truda in še več odpovedovanja – krajši spanec, pravilno prehrano, potovanja, pisanje domačih nalog med vožnjo na trening ali na tekmovanja ali med odmori na vajah, boleče mišice, morda kakšno poškodbo. Si pripravljena vztrajati tudi, ko ti ne gre, ko si razočarana, ker nisi bila izbrana v prvo postavo …? Vse to je dobro vsaj do neke mere imeti jasno v glavi, da ne bi bila pozneje razočarana. Ko sem nekoč davno, v srednji šoli, nihala med treningom rokometne vratarke in gledališkim krožkom, sem se odločila za slednjega po res tehtnem premisleku, ki je trajal kar dva meseca. Ne rečem, rokomet me je vlekel kot magnet, a sem pomislila, da zaradi njega ne bom na odru, da se ne bom mogla preleviti in uprizoriti nekaj slavnih gledaliških likov (Ano Karenino denimo) … Moja gledališka kariera ni bila ne dolga, ne slavna. Nekje sredi študija me je življenje odneslo stran od odrskih desk in luči, a mi ni bilo nič žal, da se nisem odločila za vratarko. Gledališče sem imela rada, v njem sem uživala, in ker v življenju vsega res ne moreš imeti, so mi ure, preživete na odru, dolge ure, tudi nočne, študiranje vlog, potovanja, nastopi, tudi z vročino, še vedno zelo ljub spomin. No, toliko o meni. Zdaj pa nazaj k tvojemu problemu. Ne vem, kje živiš, a sem prepričana, da je ne tako daleč od vas kakšna plesna šola, le za računalnik je treba stopiti, malo »poguglati« in nekaj se bo našlo. Kot si sama rekla: ples terja odločnost, vztrajnost, odpovedovanje, ambicijo, trmo … vse to lahko uporabiš že pri iskanju informacij o tem, kje in kako boš uresničila svoje sanje. Saj si gledala film Billy Elliot, saj veš, o fantu, ki je v nekem angleškem rudarskem mestu, kjer so vsi igrali nogomet in boksali, hotel postati plesalec. Potem ti je vse jasno. Nisi gledala? Potem pa nujno takoj, še ta teden poišči ta film in si ga poglej. Več ti bo povedal kot vse te moje besede. Pa le glej, da pošlješ kakšno vstopnico za tvoj prvi veliki nastop.

 

Hei!

Si najboljša in verjamem, da mi lahko pomagaš! Pišem ti že 3. in upam, da mi tokrat le odgovoriš.

Imam nekaj problemov …

  1. Imam sošolca, ki je že 2 leti zaljubljen vame. Neprestano hodi za mano, se mi smehlja in podobno. Meni pa to ni všeč! Ne prenesem njegovih »ljubezenskih metod« in sporočilc, ki me vsak dan pričakajo! (poleg vsega imam na dan še 30 neodgovorjenih klicev, ker mi neprestano teži.) Kot fant pa mi sploh ni všeč, čeprav mu tega nočem naravnost povedati, saj nočem izpasti kot »najbolj nesramna«.
  2. Res pa je, da imam simpatijo! Spoznala sem ga v kampu (ime kampa bom zadržala zase;). Že tiste dni, ko sem bila tam, so naju vsi zafrkavali, da sva par in da sva zaljubljena … Meni je bilo to kar všeč in izgledalo je, kot da tudi on ni imel nič proti. Velikokrat sva skupaj sedela na kavču in se pogovarjala (enkrat me je celo »objel« oz. naslonil roke čez moja ramena; zgodilo se je tudi, da sva v kinu, ki je bil v kampu, sedela skupaj in se držala za roke!!! Kako mu naj povem, da mi je všeč in da bi želela, da sva več kot le prijatelja!? Kako naj neham misliti nanj, če živi na drugem koncu Slovenije?! Kako naj povem staršem?! (ps. moji starši so ZELO zaščitniški in strogi.) Zadnje čase sem čisto zasanjana, ker razmišljam le še o njem!

Prosim, Justi, pomagaj mi, saj ne zdržim več! Megla v moji glavi in metuljčki v trebuhu mi ne dajo miru! Srčno upam, da mi odgovoriš, saj me ta težava trpinči že mesece!!!

Lep LJUBEZENSKI pozdrav …

Nora nanj, 13 let

Ojla, Nora nanj!

Ne mi zameriti, ampak saj me poznaš, nimam dlake na jeziku in moram povedati tako, kot mislim ali čutim, sicer bom eksplodirala kot balon ob stiku s trnom. Tale tvoj »že dve leti zaljubljen« mi je prav simpatičen. Ne razumi me narobe. Vem, da je sila neprijetno in naporno, če te nekdo nenehno »obmetava z rožicami in te na svoj način razglaša za princesko«, tebi pa on ni niti malo všeč. Ampak to, da vztraja že dve leti, čeprav od njegovega dvorjenja doslej ni imel čisto nič in je več kot jasno, da iz te moke nikoli ne bo kruha, je pa tudi nekaj, kar je vredno vsaj spoštovanja. Če bo tudi pri drugih stvareh v življenju tako zagnan in vztrajen, bo mladi mož še daleč pririnil. Edino, kar ga na tej poti lahko ustavi, je, da ga bo občasno doletela kakšna kazen, ker ne bo pravočasno odnehal in bo kar naprej rinil z glavo skozi zid. Ampak, draga moja, kaj pa si pričakovala, ko pa mladenič ves ta čas ni dobil jasnega sporočila o tem, koliko je ura. Če doslej ni slišal od tebe, da je to že zelo moteče in da si ne želiš njegovih ljubezenskih darov, potem si je najbrž ustvaril mnenje, da boš morda prej ali slej vendarle dahnila – da. To me malce spominja na ljubezenski pripetljaj poštarja Geze, ki je prav tako dvoril neki dami, ki sicer ni rekla da, a tudi ne ni izdahnila, in si je Geza obetal »boljše čase«. Mogoče pa je dama samo bolj sramežljiva, zadržana, neodločna po značaju, je mislil. Dokler je nekega lepega dne ni videl na sprehodu z možem in dvema otrokoma … Justi, mi je rekel, če mi takrat niso zrasla oslovska ušesa, mi ne bodo nikoli. Torej, odgovor je na dlani. Treba je pač povedati resnico. Seveda se lahko pogovarjamo o tem, kako to narediti. Nahruliti nekoga, ki si mu všeč in si ne more pomagati, bi res bilo malo nizkotno, a ne? Lahko pa mu poveš, da je simpatičen, da je čisto v redu fant, da pa imaš drugega, denimo tega iz kampa. Da je pač tvoje srce že nekaj časa oddano in da je zato ves njegov trud, čeprav simpatičen in ti na nek način laska, totalno zaman. Mogoče ga to prvi hip ne bo ustavilo, ampak če mu boš prijazno to ponovila še nekajkrat, bo, prepričana sem, počasi odnehal. In če je odkrita beseda pot do tega, kako se nekoga znebiti, je odkrita beseda pot do tega, kako nekoga pridobiti. Po vsem, kar si napisala, je jasno, da mladenič iz kampa, ki ga ne bomo imenovali, preprosto ni zbral dovolj poguma, da pove, h komu ga vleče srce. Zato pa ti je na mnogo drobnih načinov pokazal, da si mu všeč, in najbrž se strinjaš z menoj, da včasih dejanja  povedo več kot stotine besed. In ko so stvari tako jasne, kot so pri vaju dveh, je toliko lažje prevaliti čez ustnice priznanje, da ti je všeč, da ga imaš rada … Ker se ti ni treba bati tistega neprijetnega negativnega odgovora. Mimogrede, pa ja menda ne verjameš, da se prijatelji v kinu držijo za roko. Ne bom  pa na tem mestu, draga moja, učila tebe in druge tvoje vrstnike, kako lahko ob vseh zdaj obstoječih družbenih omrežjih brez težav vzdržuješ stik z nekom, ki ti je všeč, pa najsi je ne zgolj na drugem koncu države, ampak celo na drugi celini. To, da nista skupaj, je dobra preizkušnja vajinih čustev. Če čustva  prestanejo izzive in težave, kilometre razdalje, čas, ko se ne bosta videla, bosta naslednje leto v tem istem kampu imela najlepše počitnice doslej. Zato, prosim, bodi še naprej zasanjana in ne preganjaj metuljčkov iz trebuha. Verjemi mi, pogrešala jih boš.

 

Hej, si najboljša tetka in upam, da mi boš lahko pomagala, ker ti pišem že tretjič.

  1. Zdi se mi, da starši mojemu mlajšemu bratcu vse, kar si zaželi, dovolijo, meni pa nič.
  2. Zaljubljena sem v enega fanta (moj sosed) in zdi se mi, da je tudi on vame, ampak ne vem, kako naj mu to povem, in kaj če on ni vame, jaz mu pa povem, da sem v njega. Joj.
  3. Ne vem, ali je to normalno, ampak z očijem se velikokrat (zelo pogosto) kregava. Zadnjič ko smo šli v trgovino in sem si našminkala ustnice s svetlo roza šminko, me je pustil doma. A ne razume, da sem v teh letih, ko mi je to zanimivo.

Oprosti, ker te gnjavim, ampak je nujno in prosim za nasvet. Hvala že vnaprej.

nesrečnica47, 13 let

Čavči, nesrečnica47!

Enkrat ob priložnosti mi boš, upam, razložila, kaj v resnici pomeni tisti 47 ob tvojem izmišljenem imenu. Niso tvoja leta, dvomim, da je hišna številka ali številka čevljev. Kaj pa bi lahko bilo, se mi ne sanja. Ali sem v življenju kaj zamudila ali pa je bilo na poročilih, pa sem raje posedala z mularijo ob vrtičku za blokom in mi je ušlo. Kakorkoli, problem je mlajši bratec. Da najmlajšemu članu družine od nekdaj več dovolijo kot drugim, je stara zgodba, kot je star svet, in če si količkaj brala tale naš kotiček, veš, da bi lahko  ustanovili svetovno združenje starejših sester in bratov, ki so žrtev svojih mlajših sestric in bratov. To bi bilo eno največjih svetovnih združenj, toliko vas je. Sosed Milivoj pa tudi poštar Geza pravita, da sta se rodila 70 let prezgodaj. Oba sta bila namreč najmlajša v družini, a tiste čase najmlajših niso tako ujčkali in jim tako stregli, kot jim danes. Geza pravi, da je že pri petih letih moral navsezgodaj s kravama na pašo in starejšim bratom in sestram, pa tudi mami in očetu, se ni nič smilil. Milivoj pa je med smehom pravil, da pa mu res ni bilo treba pri petih letih drv za zimo sekat. To je bil edini privilegij najmlajšega. Torej, časi so drugačni, popustljivost staršev je večja, nemalokrat tudi na račun starejših, ki naj vendarle razumejo, da so mlajši bratci majhni, nebogljeni, občutljivi, nežni … in še bla, bla, čvek, čvek na to temo. Brez pogovora s starši ne bo šlo. Pa še to bo mukotrpno in dolgotrajno delo. Starši vedno mislijo, da vse, kar počnejo, počnejo najbolje za svoje otroke. Tudi ko jih tepejo. Je pa dobro, da se malo pripraviš na tak pogovor. Denimo malo statistike. Zapiši si, kdaj, kje in kako se je zgodila krivica, da je bilo njemu dovoljeno ali odpuščeno, tebi pa ne. Denimo, posvinjal je dnevno sobo, pa so ga samo blago okarali, tebi pa rekli, naj pospraviš, pa še za nepospravljeno sobo so te nahrulili. Kdaj so njemu dovolili igrati igrice, tebi pa ne … Primera sem si izmislila, ampak glavno je, da razumeš. Potem pa je s temi podatki treba seznaniti starše in jim na ta način pokazati, kje grešijo, kje so krivični. To bodo morda bolje in lažje razumeli. Ponavljam, ne bo lahko. Joj, in kaj groznega bo, če sosedovemu fantu  poveš, da ti je všeč, in on reče, ti pa meni nisi. »OK,« boš rekla in dodala: »Pa brez zamere, vso srečo ti želim.« Geza je tu dodal: »Pa naj mu reče, naj ostane zdrav kot planinski kozel!«, ampak jaz ti ta dodatek odsvetujem. Ostanimo na nivoju. Pač fantu nisi všeč in konec zgodbe. Če bi se mi vsakokrat podrl svet, ko mi je kakšen fant »dal košarico« oziroma rekel, da pač nisem njegov tip, bi bil danes svet ena sama žalostna ruševina, toliko teh »sorči, me ne zanimaš« je bilo. Če ne boš poskusila, nikoli ne boš vedela, tako preprosto je to. Ampak za začetek se poskušaj samo malo več družiti z njim, mu dati kakšno darilce za rojstni dan, pojdita v kino, glejta kakšen film skupaj, bodi prijazna, nasmejana, sproščena … Mogoče pa bo on rekel to, česar se ti ne upaš. Bi mi pa lahko malo več napisala o tem, zakaj oziroma okrog česa se prepirata z očetom. Da se najstniki sprejo s starši, ni nekaj posebnega. Starši vas hočejo zadržati čim dlje v otroštvu, da bi vas lažje obvladovali, saj jih je malce strah vašega odraščanja. Vi pa bi razprli krila in vsak dan poleteli malce dlje od gnezda. Potem se pa prepirate. Tudi okrog svetlo roza ličila za ustnice. Če ne bi bila v igri šminka, bi bilo pa kaj drugega. Ampak raje kot da se prepiraš, se pogovarjaj z njim, sprašuj ga. Tudi mama naj sodeluje. Naj pojasni, zakaj reče to ali ono, zakaj nekaj prepove, zakaj nekaj dovoli … Prosi ga, naj pove, kdaj po njegovem se lahko naličiš s svetlo roza, komaj vidnim ličilom za ustnice. No, tudi ti razmišljaj, kdaj je nekaj primerno, kdaj ne. Vprašaj, kdaj lahko s prijateljicami ostaneš zunaj do 10. ure zvečer, kdaj je on lahko bil zunaj do te ure, kdaj je spil prvo pivo, ali je naredil kakšno traparijo, ko je bil star 13 let … Tako bo mogoče še sam prišel do ugotovitev, da so nekatere prepovedi trapaste, da jih je povozil čas. Mislim, da je to boljši način od prepira in visokih tonov. Tako mu boš pokazala, da si veliko bolj odrasla, kot si on to prizna.

 

Objavljeno v Pilu, oktober 2018