bralni_november

Pripravila: Katja Stergar v sodelovanju z Bralno značko

Mami me iz razlogov, ki jih ni nikoli pojasnila, pogosto kliče Bučka. Kar sem o podeljevanju vzdevkov prebrala (priznati moram, da ne prav veliko), mi ni pomagalo razrešiti uganke. Kot kaže, je v Franciji običajno nekomu reči »mon petit chou«, kar pomeni »moje malo zelje«. Za ljudi galske čudi je torej sprejemljivo, da drug drugega ljubkovalno poimenujejo po zeleni listnati zelenjavi. To je težko razumeti. A jasno je – o tem pričajo bučke in zelje –, da ljudje najrazličnejših narodnosti svet užitnih buč ali sestavin zeljne solate povezujejo s toplino in naklonjenostjo. Kaj bi rekla Jen Marshall, če bi jo poklicala beluš ali kitajsko zelje ali koleraba ali jeruzalemska artičoka? Prisolila bi mi zaušnico. Tudi če bi bilo mišljeno ljubkovalno. Še posebej, če bi bilo mišljeno ljubkovalno. Dopisno prijateljico Denille sem nekoč vprašala, ali je ljudem v Ameriki v navadi, da svojo naklonjenost do drugih izkažejo tako, da jim rečejo krompir (na primer), a – kot sem že omenila – mi ni nikoli odgovorila, zato še vedno blodim v mraku.

Candice

Candice ima 12 let, mamo, očeta, mrtvo sestro Sinjo, Ribico podzemno svinjko, bogatega strica Briana in najboljšega prijatelja iz druge dimenzije. Tole je uvod. Da sploh lahko začnemo zgodbo o malce posebnem dekletu, ki marsikaj razume zelo dobesedno, ki marsičesa ne razume, pa si to želi razumeti in zato misli, da si želijo razumeti tudi drugi. Zanjo obstaja samo resničnost in iskrenost. Zato pogosto ob nepravem trenutku iztegne jezik in blekne tisto, kar zares misli. Potem lahko pride do težav. Zagotovo obstaja nekaj poklicev, ki zanjo niso primerni, težko bi bila diplomatka ali političarka, ne da bi hitro zanetila kakšno vojno. Sicer nas vedno učijo, da lagati ni lepo, a včasih je treba znati jezik držati za zobmi in ne izreči čisto vsega. A s Candice to ne gre, njen bogati stric Brian pravi, da pleše, kot žvižga sama, saj svet vidi drugače kot drugi. Nekateri sošolci to povedo precej bolj grobo – kličejo jo Pepe – kar je fonetični zapis kratice P. P., ki pomeni posebne potrebe.

Douglas

Douglas je Candicin sošolec in pravzaprav edini prijatelj – zadnjič je bila na rojstnodnevno zabavo povabljena pri šestih letih. Tudi on ima na svet poseben pogled – on sicer pravi, da zato, ker prihaja iz druge dimenzije. Že večkrat se je skušal vrniti v svojo, zato intenzivno skače z drevesa, a dokler je v tem svetu, se druži s Candice. Njegovi starši sicer pravijo, da je nor, a kaj oni sploh vedo, ko pa so le bedne kopije njegovih pravih staršev. V tej dimenziji je parkiran s poštarico in zdravstvenim tehnikom, njegova prava mama in oče pa sta kvantna fizičarka in slaven eksperimentalni glasbenik.

Težave v življenju

Težko bi rekli, da ima Candice težave s starši, mama zaradi depresije večino časa preživi zaprta v svoji spalnici, potrta je zaradi Sinjine smrti ter svoje bolezni. Očka pred vzdušjem v hiši pobegne v vrtno uto za računalnike. In v hiši se nihče ne smeje. Že dolgo. Človek bi si mislil, da se bo smejal vsaj bogati stric Brian, če je že obogatel, a je tudi on prežet z žalostjo. Pa tudi Douglas ga kvačka, saj skakanje z drevesa ali poigravanje z idejo še globljih skokov ni najbolj bistro. Zato Candice sklene, da je treba ukrepati. Vseeno je, če je čudna, ampak doma se morajo začeti spet smejati, očka in Brian morata spet začeti komunicirati drug z drugim, Douglas pa, no, če se že ne more sprijazniti, da je iz te dimenzije, se pri poskusih prehajanja v drugo vsaj ne sme ubiti. Načrt je načrt in treba ga je izpeljati – pa čeprav to pomeni, da mora marsikdo storiti stvari, ki jih sicer ne bi. In to, da Candice motijo še njene ploske prsi, načrta prav nič ne olajša – le še ena težava več ali pa možnost za nasmeh na naših obrazih. Načrt vendar pravi, da je treba dvigniti raven smeha na svetu.

Objavljeno v Pilu, november 2018