intervju_november

Besedilo: Jana Zirkelbach

Vzljubila sem Saro

V reki ljubezni se je Sara sicer že poslovila, a njen lik vam je ostal zelo v spominu, saj ste kar nekajkrat pisali, da vas zanima, kdo se skriva za prijazno Saro. Tako smo prosili Lizo Marijo Grašič, da nam predstavi pravo Lizo, takšno, kot je danes, in takšno, kot je bila v vaših letih.

Liza, pilovci te poznajo predvsem kot Saro iz serije Reka Ljubezni. Kako ti doživljaš Saro?

Sara je zdaj zame nekako mimo. Ni dolgo tega, ko sem si ogledala zadnje prizore. Sem jo vzljubila v tem letu snemanja (tudi sodelavce), moram pa priznati, da je bilo eno leto čisto dovolj.

Sta si Sara in Liza kaj podobni?

Ne, čeprav je pa res, da sem v vlogo vložila veliko sebe in tako sta si sčasoma postali vseeno malo podobni. Saro je bilo treba še oblikovati, ni bila tako dodelana vloga.

Kaj ti je bilo v seriji najtežje odigrati?

Zadnje prizore ob Blaževi smrti.

Je to za igralca težko, takšno čustveno vživljanje?

Ja, seveda. Pa itak je bilo kakšna dva tedna tega žalovanja, kar je bilo malo naporno.

Se je zgodil med snemanjem tudi kakšen smešen pripetljaj?

Ja, veliko je bilo tega. Naj omenim kar tega na začetku mojega pojavljanja, ko je bila veselica in sta se Sara in Blaž tam spoznala, spoznala pa sem tudi Mojco (Nino Ivanič), dala sem ji roko in ji rekla: »Živjo, Liza!«

Je Sara tvoja prva televizijska vloga ali si na TV nastopala že prej?

Za televizijo sem malo nastopala, imela sem dva prizora v Novih dvajsetih, drugače pa je to moja prva vloga.

Kako pa si dobila ponudbo za Reko ljubezni?

Klical me je asistent režiserja in me povabil na kasting. Tam sem poskusila vlogo Sare in jo tudi dobila.

Kaj pa filmi? Če se prav spomnim, si igrala v slovenski grozljivki. Nam lahko kaj poveš o tem?

No, ne vem, če so pilovci gledali ta film. V filmu sem bila prijateljica glavne junakinje in pojavim se bolj na začetku. Moj prizor ni nič kaj strašen, tako da težko kaj povem o snemanju grozljivih prizorov.

Je razlika stati na odru ali za kamero? Kaj imaš rajši?

Ja, je neka druga koncentracija. Predstava se odigra v kosu, na primer vse v eni uri, medtem ko se na filmu vedno nekaj ustavlja, se popravlja, kamera ti tudi pride bližje, če drugega ne, moraš bolj glasno govoriti. Kaj imam rajši? Hm, težko rečem. Ničemur se ne bi želela odreči. Zdaj, ko sem bila precej za kamero in ne na odru, pogrešam oder. Obratno pa bi najbrž kamero.

Kdaj pa si začela svojo igralsko pot?

V osnovni šoli smo imeli predstave za starše, v četrtem letniku srednje šole pa smo imeli neko gledališko skupino, sicer pa sem šla po srednji šoli kar direktno na akademijo.

Nekaj časa si bila članica Celjskega gledališča. Kaj počneš zdaj, ko si »na svobodi«?

Trenutno se pripravljam na snemanje celovečernega film režiserja Damjana Kozoleta Polsestra, ki ga boste lahko videli čez približno eno leto, sicer pa »vandram« naokrog.

In kaj rada počneš v  prostem času?

Rada žuram, se družim s prijatelji, trenutno imamo kužico, s katero rada hodim na sprehode, sem tudi vlogarka in se ukvarjam še s tem.

Vrniva  se v čas tvojega odraščanja. Si kot šolarka počela kakšne lumparije?

Haha, no, kakšno pa že. Sicer sem bila kar pridna, ampak spomnim se, ko smo enkrat s sošolkami šle na rolerjih do stolpnic v Jaršah nasproti BTC-ja in smo s selotejpom zlepile skupaj vse zvonce, potem pa pičile …

Kaj ti je bilo v šoli najbolj všeč in kaj najmanj?

V šolo sem rada hodila, rada sem imela družbo, druženje, odmore, telovadbo. Zato tudi nisem bila rada bolna, ker sem pogrešala družbo. No, v srednji šoli je bilo drugače. Takrat je pasalo biti malo doma. Najmanj mi je bilo všeč naravoslovje, najbolj pa glasba, ko smo peli, in likovni pouk.

Si pa v tem času pisala tudi pesmi, če se ne motim.

Res je, kar nekaj časa sem jih pisala.

Kako pa je bilo v teh časih s tvojo ljubeznijo?

Pestro. Nekaj je bilo ljubezni s sošolci, v vsem osmem razredu pa sem imela fanta in je bilo super. Sva začela že v sedmem razredu in se že takrat zmenila, da bova skupaj plesala na valeti.

Se morda spomniš Pila?

Seveda se ga, vedno smo ga brali. Najbolj všeč mi je bila teta Justi!

Kaj bi za konec povedala pilovcem, ki si želijo postati igralci?

Pilovcem bi rekla, naj bodo radovedni, naj čim bolj opazujejo svet okoli sebe, naj pogledajo stran od ekranov, preberejo kakšno knjigo. No, predvsem naj bodo čim bolj radovedni, naj opazujejo življenje in druge ljudi, naj bodo iskreni in naj ostanejo čim dlje otroci, če razumejo, kaj jim s tem želim povedati.

Objavljeno v Pilu, november 2018