justi_november

Dobro. Priznam. Vreme je sivo, mokro, žalostno novembrsko. Novembrsko se počutimo, novembrsko se obnašajo sosedje in učitelji, v šoli vas mučijo z novembrskimi testi in tega novembrskega sluzastega vzdušja ne morejo popraviti niti dva meseca prezgodaj predvajani veseli filmi o božiču in novem letu, ki so bili že stokrat na programu. Na prvonovembrske počitnice smo že pozabili, decembrske so svetlobna leta daleč. Vmes pa »depra,  sivina in mokro, lepljivo odpadlo listje na tleh«. Še žulj na roki sem dobila od dežnika. Jejhata, sem pa tako lepo in slikovito, da ne rečem prepričljivo, opisala tale mesec, da me je kar mrzlo spreletelo in v čevljih čutim mokre nogavice, čeprav imamo danes za spremembo celo nekaj sončka. Ampak dajmo razmišljati malo drugače. Če ne bi bilo tega zoprnega novembra, če ne bi bilo teh sivih, mokrih in mrzlih dni, kako bi potem znali ceniti tiste mrzle sončne dni, ko pri škripajočem snegu pravimo, o kako lep dan? Kako bi znali ceniti pomladni topli vetrič in v njem valujoče cvetoče travnike in kako tople poletne večere na morski obali? Torej, če si novembra res ne moremo zapomniti po ničemer posebej lepem, je tudi ta mesec opravil zelo pomembno nalogo – spomnil nas je, da je v življenju vendarle lahko tudi sivo, zoprno, neprijetno. Zato uživajmo, ko lahko, in se ne jezimo, kadar dežuje.

Justi

 

Helooooo tetika!

Imam en čuden problem. V eni aplikaciji za fene enega filma imam tud jaz profil. No pač tam imam eno frendico, s katero se dopisujeva in je fuullll ok. No, je pa še en fant, ki ima ime lika iz filma, v katerega sm jst nenormalo zatreskana. No, čeprau tega fanta sploh ne poznam in ne vem, kakšen je in nič, je zelo prijazen do mene. In nekaj časa me je bilo najbolj sram, da mi kdaj pa kdaj napiše, da sem tako perfektna kot lik v filmu, katerega ime imam. Kdaj mi pošlje tudi srčke in po malem sem zatreskana tud v njega. In ja, jaz sem ga enkrat vprašala, koliko je star in on je pač 14 in sm mu rekla, da sem jaz 10 in je reku, o, škoda da nisva isti letnik. No, najhuje je pa, da moja mami sploh ne ve, da se s komer koli dopisujem na tej aplikaciji. PROSIMMM, POMAGAJ MII… KAJ NAJ NAREDIM?!?!

P.S.: Ne reci mi, da enostavno povem staršem in se z njimi pogovorim, ker tega ne bom niti poskušala.

Muma, 10 let

Čavči, Muma!

Nič  ne bom komplicirala, se zapletala in se plazila kot mačka okrog vrele kaše. Kar naravnost bom povedala, vi pa mi lahko potem rečete, da sem zaostala, da me je čas povozil, da ne razumem mladih, da sem tercijalka, da sem boječka … Jaz pač ne verjamem v iskrenost teh spletnih zvez, v trosenje čustev na raznih družbenih omrežjih, ker dokler ne vidim človeka v živo, dokler mu ne morem pogledati v oči, dokler se ga ne morem dotakniti, potem je vse to samo navidezno, daleč od resničnega sveta. Ja, da na ta način  navežeš stik z nekom, da si izmenjaš nekaj vsakodnevnih čvekov, to še sprejmem, čeprav še vedno pravim, da je lepše klepetati z nekom, sede v travi ob potoku. Da pa se zaljubiš v nekoga, ki ti rožice sadi po portalih, Twitih, Instagramih, Facebookih, da v njem vidiš najlepše božansko bitje na svetu, obenem pa sploh ne veš, ali je on res to, za kar se predstavlja, in ali je fotografija, ki jo ponuja, res njegova, pač, ljubčki moji, tega ne kupim in pika. On je 14 let star. To ti je povedal. Kaj boš rekla, če ti jaz povem, da sem stara 22 let in nimam pojma, zakaj me je naš zlati in ljubi ilustrator narisal tako staro? Hecam se. Tisto, kar hočem povedati, je, in tega bi se končno morali zavedati vsi, ki ste preveč svojih stikov z drugimi spravili zgolj  na družbena omrežja, da so bile te povezave velikokrat zlorabljene, veliko vaših vrstnikov je imelo hude težave, ker so verjeli »simpatičnim, luštnim, zabavnim in celo zaljubljenim« dopisovalcem, ki pa so bili, kot se je pozneje razkrilo, stari, zavaljeni moški, ki so tako lovili mlada dekleta.  Najprej prijazni, potem še malo bolj prijazni, dokler jim niso zaupala svoje podatke, naslov, starost, začela pošiljati slike, najprej oblečene, potem s čedalje manj obleke, ker so bili »tako zaljubljeni«, da bi radi videli najprej njeno golo ramo, potem trebušček, nato … kot dokaz svoje ljubezni do mladeniča na drugi strani. In potem nekega lepega dne ugotovite, da vaše fotografije in vaše besede, namenjene »samo njemu«, krožijo po vsem spletu, ker jih je ta prijazni pobič, ta, ki pošilja srčke in je ful prijazen,  »prodal ali pa razposlal naokrog iz štosa«.  Ne razumite me napak. Niso vsi takšni in nisem čisto proti takšnemu komuniciranju, a če že to počnete, lepo prosim, pamet v glavo. Včasih ljudi, s katerimi smo skoraj vsak dan, napačno ocenimo in se v določenih situacijah nenadoma pokažejo v čisto drugačni, neprepoznavni luči. Kako je potem šele težko nekoga pravilno oceniti zgolj na podlagi nekaj kratkih dopisovanj?

Preberi kakšen članek o zlorabah na spletu, če že meni ne verjameš. In tudi z mamo malo poklepetaj o tem problemu. Saj ni treba, da ji takoj razkriješ svojo skrivnost, a če sta v dobrih odnosih, potem med vama ne bi smelo biti večjih skrivnosti. Najbrž se strinjaš, da dve glavi vesta več kot ena, tri pa sploh. Zato se o tem problemu pogovorite tudi v šoli, na razredni uri, z učitelji. Tudi oni bi lahko kaj svetovali. Do takrat pa se imej lepo in ne verjemi ravno vsaki besedi, ki se ti pripelje po aplikacijah.

 

Hej!

Imam nekaj težavic:

  1. Sem biseksualna (rada imam fante in dekleta) in trenutno sta mi všeč 2 osebi. Poznam ju že kakšno leto in sta moja najboljša prijatelja iz Instagrama/Snapchata. Ena je punca, en pa fant; punci je ime Lucy in je za kakšen mesec starejša od mene, fantu pa Jamie in je 2 leti starejši od mene. Oba živita v Angliji in vemo, kako se kdo počuti in kako ga razveseliti. No, všeč sta mi oba; lažje bi bilo povedati Lucy, da mi je všeč kot pa Jamieju, saj je imel zdaj že kakšnih 5 punc. Imaš kakšen nasvet zame?
  1. Od takrat ko sem spoznala Lucy, me je spraševala, če imam Pokémon igrice. Rekla sem ji, da imam samo Pokémon GO, ona pa je rekla: »Aha, mislila sem, da imaš Nintendo, da bi lahko skupaj igrali.« Malo sem raziskovala po spletu in odkrila, da prodajajo to konzolo, ki si jo želim, v Milerju ali v Big Bang-u. Mami sem vprašala, če si lahko kupim Nintendo. Malo se je pozanimala in mi rekla: »Ne, ne boš si kupila tega, to je najbolj neumna stvar, ki jo lahko človek kadarkoli kupi! Zato bolje zate, da sploh ne razmišljaš, da bi si to kupila!« Nekaj dni sem bila zelo žalostna zaradi tega, potem sem pa gledala »kako prepričati svoje starše« videe, ampak nič ni delovalo…(oprosti za to, to ni tako resno, ampak prosim, daj mi kakšen nasvet~)
  1. Včasih sem zelo hiperaktivna, včasih pa zelo žalostna, nezainteresirana, jokam se pogosto ITD … prijatelji mi pravijo, da sem občutljiva, včasih pa tudi razmišljam o rezanju ali celo samomoru. Zato ne vem, če je to depresija ali ne …
  1. Moje noge so precej debele. Moja BFF se zato norčuje iz mene in me po navadi udari po stegnih in mi govori, da moram shujšat, mami mi pa pravi, da ni nič hudega, ampak bi bilo dobro, če bi se malo več gibala. Poskušam delati, kar mi je mami rekla, ampak imam se vedno debele noge … nasvet?
  1. Sedmi razred mi je šel slabo zaradi moje treme in stresa. Sploh ne morem biti normalno ocenjena, brez da se tresem in skoraj na bruhanje mi gre od strahu. Imela sem že inštruktorja za to, ampak nič ni pomagalo …

Rozukii, 13 let

Draga Rozukii!

Tole, kar si naložila na moja šibka stara pleča, je za tri tetke Justi, pa za cele dve strani v Pilu. To pa ne gre. Ker imamo tudi druga pisma in ker gre, kot pravijo, samo liter v liter, bomo poskušali z metodo stiskalnice. Nekaj ne tako hudih vprašanj bomo obravnavali bolj na kratko, da bo vsem zadoščeno. Saj razumeš. A ja, ko smo  že pri tistem, da v »liter gre samo liter«, moram povedati zgodbo iz mojega otroštva, ko se je dalo v liter spraviti celo majceno več kot liter. Tiste čase niso imeli olja v steklenicah, ampak v sodih, mi pa smo prinesli steklenico od doma, da nam je trgovec natočil iz soda. Naš trgovec, Jelenko se je pisal, ali pa so mu tako rekli, ker je pozimi vedno nosil pulover z vzorcem jelenov na prsih, je vedno, ko so ga gospodinje nagovorile: »Mojster Jelenko, pa dajte malce več olja!« odgovoril: »Moje dame, v liter gre samo liter, ampak za vas bom naredil izjemo!« In potem je v že skoraj do vrha polno steklenico dodal še nekaj kapljic, in to je bil za nekaj kapljic večji liter. Tako bom tudi tebi Rozukii naredila malo večji liter. Prva žrtev »krčenja« bo prvo vprašanje: biseksualnost. Veš kaj, pri trinajstih, kolikor jih imaš,  je res malce prezgodaj govoriti o seksualni usmerjenosti in kar tako reči, da si biseksualna. V teh letih se šele oblikuješ in o tem, koga imaš raje, fante ali punce ali oboje, se bova pogovarjali čez nekaj let. To je, kot da bi zame, ki sem se raje igrala s fanti, in to kar precej let,  pri desetih rekli, da sem »pravilno« usmerjena, za mojo sestro, ki se je raje igrala s punčkami iz soseščine do svojega 11. leta, pa da je oziroma da bo lezbijka. Obe sva v letih, ko je bilo to primerno, rade imele fante, z dekleti pa sva se družili. Sploh pa v zaljubljenost po spletu ne verjamem, še manj pa sem prepričana, da se biseksualnost da ugotoviti že s tem, da sta ti spletna prijatelja iz Anglije všeč.  Priznam, da sem glede igric na spletu, glede Nintenda in Pokemona, popolna amaterka. Sorči, a upoštevaj moja leta. Saj sem že videla vnukinjo Anjo in otroke iz bloka nabijati na računalniku in po pametnih telefonih številne igrice, a jaz še vedno prisegam na pasjanso, tarok, človek, ne jezi se, balinanje in nogomet za blokom,  pod pogojem, da sem vratarka. Ne vem, kako naj ti pomagam. Kaj pa, če bi prepričala najprej svoja spletna prijatelja iz Anglije, potem pa še mamo, da se oni med sabo pomenijo preko spleta,  zakaj bi bilo fajn, da bi še ti imela konzolo. Poskusi, nič te ne stane. Reci mami, da bo v očeh tvojih prijateljev prava carica, če bo malce »četala« z njimi po Instagramu/Snapchatu. Greva naprej. Kakšna depresija, lepo te prosim. Pa kdo danes ni en dan vesel, drugi dan žalosten, tretji dan ga razganja, četrti dan pa se počuti kot golob na veji v močnem nalivu. A ti misliš, da sem jaz vsak dan enaka, vedno vesela, zadovoljna, klepetava, umirjena …? Daj no. Vsi smo vsak naslednji dan drugačni, če pa si še v letih, ko razsaja puberteta, potem pa, ljuba moja, ni čudno, da ti tudi solze pricurljajo, že če ti kdo pokaže mezinček. Najbrž te ne bo kaj prida potolažilo, če ti povem, da tudi jaz nimam nog za na modne steze, po katerih korakajo dekleta, ki bi jih jaz najraje peljala na eno dobro kmečko pojedino, tako suha so namreč. Eni imamo malo močnejša stegna, drugi ne, nekateri imajo velika štrleča ušesa ali pa kljukast nos, ali pa noge na X, ali pa … Torej, nihče ni popoln. Resnica o tvojih nogah je najbrž nekje vmes – med tistim, kar pravi prijateljica, in kar pravi mama. Ni pa nič narobe, da upoštevaš mamin nasvet. Zdaj pa, kako resno si ti to vzela in kaj dejansko počneš, mislim, kakšne vaje in koliko jih narediš, ne vem. Več jih narediš in dlje jih boš delala, večja možnost je, da daš nogam lepšo in pravilno obliko. Mišičasta stegna, tudi če so malce močnejša, so še vedno lepša od mehkih. To pač tako je. Pa še za zdravje je dobro veliko gibanja. Jaz vsak dan prehodim osem do dvanajst kilometrov. Naj bo sonce, dež ali sneg. Pa še kakšne vaje naredim doma, za trebušne in ročne mišice, da me poštar Geza, ki je suhec od rojstva, zafrkava, da se pripravljam za tekmovanje miss univerzum. Glede treme pa ne vidim druge rešitve, kot da se pogovoriš z razredničarko in učitelji, kako in kdaj bi potekala spraševanja, ali ne bi morda kdaj pa kdaj raje pisno odgovarjala. Treba jim je razložiti, kaj je tvoj problem. In problem je tudi samozavest. Ta pa se dobi tudi s pogovorom s šolsko svetovalko, s starši, s prijatelji, s teto Justi, da ne pozabim. Počasi, strpno. Predvsem pa se moraš snov zelo dobro naučiti. Takrat je lažje biti samozavesten. Naj te doma sprašujejo, da se navadiš odgovarjati na glas. Boš videla, da bo šlo. Dolga leta sem imela tudi sama tremo pred vsakršnim javnim nastopom. Še ko sem na kakšnem sestanku samo vprašanje postavila, se mi je tresel glas. A nisem odnehala, nisem molčala, ampak sem se prisilila, da sem čim več govorila pred več ljudmi, in počasi sem dobila toliko samozavesti, da so me na fakulteti v našem letniku vedno prosili, naj jaz v njihovem imenu, pred celim letnikom, govorim s profesorji, ker sem, so rekli, dovolj samozavestna in prepričljiva. Danes pa me je težko ustaviti. No, to zadnje pa je malce hudomušna pripomba poštarja Geze, ki pa sam dobesedno uživa govoriti pred množico.

 

Pomagaj, prosim!

Moja družina me sovraži, brat me pretepa, se norčuje iz mene, mami se mi posmehuje (redko), dere se name, me včasih tudi udari, govori, kako si drznem govoriti grdo z njo, za najmanjše malenkosti mi vzame telefon.

Očim nima besede pri ničemer, niti pri malenkostih (mami mu je prepovedala), nimam prijatlov, bil sem že na drugi šoli, tam sem imel prijatle, imam samo 4 prave, ampak ti so na prejšnji šoli, z njimi pa se ne morem dobivat, ker živijo zelo daleč stran.

Večkrat sem pomislil na samomor. Hodim k psihologu, težave smo poskusili reševati doma, v šoli in prav tako pri psihologu, pa nič ne pomaga. Prosim, pomagaj, ker ne vem, zakaj bi živel. 😞

Črna ovca, 14 let

Živijo, Črna ovca!

Veš kaj, že ime, ki si si ga dal v pismu, tale Črna ovca, mi ni všeč. Z njim si se že kar sam določil, da si drugačen, poseben, težko sprejemljiv za okolje, torej tudi za svoje družinske člane, ki naj bi po tej logiki bili »bele ovčke«. Bele prav gotovo niso, ovčke pa še manj. Prej nasilneži. Če sam sebi rečeš, da si črna ovčka, si se že vnaprej določil, da si tudi sam kriv za to, kar se ti dogaja. Po tem, kar pišeš, bi človek rekel, da si bolj Pepelka, nad katero se izživljajo mačeha in polsestri. Ampak tvoja zgodba ni pravljica bratov Grimm in ne bo princa, v tvojem primeru princese, ki bi našla tvoj čevelj, našla tebe in te na globoko razočaranje tvojih mučiteljev odpeljala na lepše.  Glej, sam veš, da je zgolj iz pisma težko določiti, kdo je kakšen in kakšna je vsa resnica. Težko je ugotoviti, kakšna je dejanska zgodba, ki jo skrivajo štirje zidovi vašega doma. A ne glede na to in četudi tu in tam kakšno ušpičiš, ne nazadnje, kdo je pa ne, še posebej, če je star štirinajst let, nihče, ampak res nihče, se ne sme nad teboj fizično znašati, te trpinčiti, zmerjati, zanemarjati ali poniževati. Ne mama, ne brat, ne kdorkoli drugi. To, o čemer pišeš, bolj spominja na stare čase pred sto leti. Takrat je bil tak način vzgoje in reševanja družinskih nesporazumov nekaj čisto normalnega. Danes gotovo ne. Kar pa ne pomeni, da tega ni. Žal to najdemo v številnih družinah, in ne samo v vaši. Včasih je to posledica socialnih razmer, pomanjkanja denarja po domače, včasih neizobraženosti odraslih, ki vzgajajo tako, kot so njih njihovi starši. Ne glede na vzroke pa ni nobenega razloga, da bi se dogajalo to, kar se dogaja tebi. Dobro, bil si na pogovoru pri psihologu. Ampak to pomeni, da poskušajo rešiti samo del problema – torej tvoj odnos do družine, tvoje obnašanje. Čakaj malo. V družini je veliko ljudi, torej ne moreš k psihologu samo ti, ker nisi samo ti kriv. Poskušaj  doseči, da se šolska psihologinja oziroma psiholog usede in resno pogovori tudi s tvojo mamo in očimom. Že to, da je mama očima povsem izločila iz tvoje vzgoje in soodločanja, se mi zdi res nenavadno in narobe. Sicer pa so na voljo še socialni delavci, ki naj jih šolski psiholog vključi v reševanje vašega problema. Malo boš pa tudi ti moral pomagati. Razmisli, ali morda nisi kdaj res prehitro in preburno, da ne rečem grobo, reagiral. Poskušaj vsaj ti »umiriti žogo«, kot pravite fantje, ki se razumete na nogomet. Preveri, ali ne bi bilo mogoče bolje kdaj pa kdaj reči, »Da, prav imaš,« ali pa »OK, bom naredil, kar hočeš«. Pač tudi ti pokaži dobro voljo. Poštar Geza pravi, da je imel prijatelja, ki je bil takšen temperament, da je hitro znorel, tako kot se vžge cunja, namočena v bencin. In da ne bi nenehno »gasili požarov« v medsebojnih odnosih, tudi Geza je bolj eksplozivne narave, je ugotovil, da je treba prijatelju včasih prikimati, mu pokazati prijazen obraz, četudi morda pretirava. In je bil »mir v hiši« takoj zagotovljen.

Tistega, da bi si najraje kaj grdega naredil, pa nočem več slišati!  Se razumeva? Veš, da bomo ta problem rešili. Počasi. Ti boš odraščal. Dozorel. Tudi če nam ne uspe rešiti čisto vseh vaših družinskih težav, ne pozabi, da boš kmalu počasi šel na svojo lastno življenjsko pot, kjer boš čisto o vsem odločal samo ti. Nihče te ne bo več zmerjal ali poniževal. A obljubi mi, da ko boš velik in boš imel svojo družino, ne boš ponavljal tega vzorca in kaj podobnega počel svojim otrokom. To se namreč rado zgodi. Da ponavljamo napake svojih staršev. Sicer pa mi vedno lahko pišeš in bova spet malo poklepetala. Velja?

Objavljeno v Pilu, november 2018