justi_december

Živijo!

Ne morem verjeti, da sem  vam na tem mestu pred kratkim pisala spodbudne besede ob začetku novega šolskega leta, zdaj pa vam že pošiljam na tisoče najlepših želja ob novem letu. Ljubčki moji, čas tako leti, da ne vem, ali se mi sploh splača pospraviti kopalke na zgornjo polico v omari. Dobro, priznam, da vam, ki v mesecu treh bradatih mož, ki nosijo darila, čas teče počasneje, saj morate guliti šolske klopi. Tako nekako bolj v skladu z Einsteinovo teorijo relativnosti: »Pet minut klepeta z ljubljenim dekletom mine kot sekunda, ena sekunda sedenja na vročem štedilniku pa se zdi, kot da traja pet minut.« Torej kot bi sedeli na vroči plošči. Toda glavo gor, pogum velja in dobra volja tudi. December je, zato zdaj ko to pišem, hkrati plešem indijanski ples, ki naj bi priklical sneg, in delam seznam, kje, kdaj in s kom bomo praznovali. Lahko mi kdo očita, da padam na prednovoletne potrošniške kičaste finte prodajalcev, toda sorči, jaz sem imela rada decembrsko praznično vzdušje  tudi tiste čase, ko ni bilo vse tako naphano s stojnicami, milijoni lučk, ognjemeti, reklamami in treskanjem glasbe na vsakem vogalu. Meni bi že težko pripisali preproščino, kič in cenenost. Ne nazadnje, a ni to čisto normalno, da imamo v življenju neke mejnike, neke prehode, neke zaznamke, po katerih vemo, kje smo, kam gremo, kje smo že bili. Če praznujemo rojstne dneve, zakaj ne bi tudi čas imel na novega leta dan svoj rojstni dan. In mi z njim razlog, da se veselimo. Zato – praznujte, uživajte, veselite se (po pameti!), obdarujte skromno, a od srca, imejte se radi in ne pozabite na osamljene, žalostne, bolne, revne … Vse najboljše!

Vaša Justi

 

Hvala ker pomagaš, upam da boš tudi meni. Tega nisem še nobenemu povedala, v bistvu ne smem. Moja mami ima shizofrenijo (večinoma tisti del s prividi in prisluhi) in ima za to zdravila. Traja že nekje 10 let, menda je nastala zaradi stresa. Ko je dobila zdravila, so stvari šle malo na bolje, hodi k zdravniku za to. Nekajkrat je vmes nehala jesti zdravila in je bilo grozno, dokler jih ni vzela nazaj, je bila samo v svojem namišljenem svetu in je trajalo nekaj časa da je bilo vse spet normalno (ko je zdravila, večinoma je in spi in ukazuje vsem). Takrat je vpila na vse in rekla nekaj grdih stvari. Strah me je bilo. Od takrat mi je to ostalo v glavi in sem drugače gledala na situacijo. Ne morem je več videti kot svojo mami in zaradi tega sem žalostna in jezna nase. Občutek imam, da živim z nekom, ki ga ne poznam. Ne morem je pogledati v oči. Ne vem, ali sta moja jeza in slaba volja upravičeni, ko se medtem drugi otroci moje starosti borijo v vojnah in se jim dogajajo slabše stvari. Kako naj bom v pomoč družini? Kaj naj naredim, da se ne bom počutila krivo za vse to? Ali bo vse kdaj normalno?

Ujku, 14 let

Ojla, Ujku!

Ne bi bila povsem iskrena, če bi ti napisala, kako vesela sem tvojega pisma. No ja, sem vesela, ker si se opogumila in spregovorila, saj o stiskah in težavah, o katerih si pisala, odrasli, kaj šele najstniki, težko in neradi govorijo. S tem, da si odkrito pisala, s tem pomagaš tudi drugim, ki se spopadajo s takšnim ali podobnim problemom, da o njem spregovorijo odkrito, brez sramu in občutka krivde. Vidijo namreč, da niso edini in osamljeni. Nisem pa vesela, ker me takšne življenjske zgodbe kar prizadenejo, jaz pa se, kot sama dobro veš, rada v svojih odgovorih pohecam, poiščem smešno in zabavno stran življenja in problema. Tokrat to ne gre, ker se zavedam, da se je pri štirinajstih težko spopadati s posledicami  bolezni, ki je prizadejala tvojo mamo. Presneto močan in trden mora biti človek, da s tem živi, da temu prilagaja svoje življenje, da pomaga in da hkrati poskuša kar se da normalno živeti. Poštar Geza bi sigurno dejal, da je to skorajda neizvedljivo, nekaj takšnega, kot če bi poskušala z eno roko v zraku risati osmico, z drugo čisto navaden krog, pa še z nogo tolči v taktu dunajskega valčka. Uf, življenje pa se res zna včasih zaplesti in grobo poigrati z nami in nas testirati, kaj in koliko zmoremo. Zanimivo, da se največkrat izkaže, da zmoremo veliko več, kot smo mislili. Ko sem prebrala tvoje pismo in se potem sprehodila po prijetnem decembrskem soncu, da še malo premeljem v glavi tvojo zgodbo, sem ugotovila, da si vendarle bolj zrela in odgovorna od večine tvojih vrstnikov. O tem priča tudi čisto kratek stavek, v katerem ugotavljaš, da se mnogi otroci ukvarjajo s še hujšimi težavami. Sposobna si prestopiti okvirje, ki obdajajo naše življenje, vidiš sliko sveta  širše, vidiš tudi druge ljudi in njihove stiske. Tega ne premorejo niti mnogi odrasli. Je pa povsem razumljivo, da si zmedena in da ne najdeš vseh odgovorov na težave, ki izvirajo iz mamine bolezni. Naj ti nekaj predlagam. Ne imej slabe vesti in ne nosi občutka krivde, če mame v njeni bolezni ne razumeš in če ti je včasih tuja. V svoji bolezni je po moje tudi sama sebi včasih tujec v lastnem telesu. Verjemi mi, da ji prav gotovo ni lahko. Pozabi tudi na to, da jo ti lahko pozdraviš. Lahko pa ji pomagaš, da kar se da redno jemlje zdravila, redno hodi na preglede in živi kar se da razgibano življenje, kar bo vsaj občasno zamotilo njeno bolezen. S tem jo boš morda pripravila do tega, da svoje stanje jemlje resno in odgovorno in ne prekinja zdravljenja. Tvoj optimizem zna biti nalezljiv in morda se ga bo tudi ona delno navzela. Velik del mora opraviti medicinska stroka, kanček pa lahko prispevaš tudi sama. Strah in slaba volja najbrž nista upravičena, kajti mama ni sama kriva, da je zbolela in da ima zaradi tega spremenjeno osebnost, da ti je postala tujka, sta pa strah in slaba volja razumljiva. Kdo za vraga pa bi bil vesel in razigran  ob bolezni, ki se je ne da pozdraviti, ampak samo blažiti. Zamisli si, kako je staršem, ko zvedo, da ima njihov otrok trajno okvaro, zaradi katere ne bo nikoli kot večina drugih otrok in bo treba življenje korenito spremeniti in temu prilagoditi. Če padejo v depro, bodo svojemu otroku naredili samo medvedjo uslugo. Kljub vsemu in najsi je to zelo težko, morajo najti zase in zanj tiste lepe plati življenja, sicer jih bosta žalost in slaba volj požrla, spremenila, zatrla.  Pa še nekaj. Posvetuj se tudi z njenim zdravnikom, morda ti še kaj pametnega svetuje, in z brezplačnimi svetovalci, psihiatri, ki se jih dobi po telefonu. Več glav več ve. Drži se, in če boš še kaj potrebovala, mi kar piši.

 

Hei!!!

Justi, si najboljša teta in reeeesss upam, da mi lahko pomagaš!! Mudi se, saj se mi moje psihično zdravje samo še slabša … Imam resen problem in sploh ne vem, kako ga naj opišem …

Imam bivšega sošolca (premestili so ga v A razred), ki me je zadnjič vprašal, če bi bila z njim … Pred tem pa se je pri vseh mojih prijateljicah pozanimal, kakšen bi bil moj odgovor … No, skratka … Vprašal me je in jaz sem mu rekla NE, saj sem nanj vedno gledala kot na prijatelja ter sošolca in nič drugega. Nisem pripravljena na kaj resnejšega! Sploh pa ne z njim … Upala sem, da bo to dobro sprejel in razumel, vendar ni. Ko sem naslednji dan prišla v šolo, so me vsi sošolci vprašali, če vem, kaj je z njim … Ni mi bilo jasno, o čem govorijo. Ko pa mi je sošolka povedala, da se reže, sem bila čisto zaprepadena. Nisem vedela, da ga bo to tako potrlo! Povedala je tudi, da mu je poskušala nož (majhen nož, s katerim se je rezal) vzeti, vendar je on iz omarice potegnil še večjega! Tako se je rezal … Naslednjo uro sem mojo prijateljico (njegovo sošolko) vprašala, kakšna je njegova roka in če je že nehal. Rekla je, da je samo še slabše in da je njegova roka kot razjarjen vrt in kot »scefrano« blago, tekla mu je kri in okoli žil je imel vse modrikasto. Bilo mi je grozno. Res ne vem, kaj naj naredim. Počutim se krivo, ker sem ga zavrnila, vendar imam občutek, da če bi ga zdaj sprejela in rekla JA, bi bilo potem  (čez čas, ko bi ga zopet odslovila)  še slabše. Povedal mi je, da se reže le zaradi mene in da njegovo življenje ni več smiselno. Sedaj mi je še težje. Ni mi vseeno zanj in ne morem mu dopovedati, da bi rada, da je tako kot prej, da sva prijatelja in nič več … Kako naj rešim problem???? Ne bi rada, da ga pošljejo tja, kamor vse druge, ki se režejo in imajo psihične težave.  Justi, pomagaj mi, saj izgubljam upanje in bi se ob pisanju tega pisma najraje zjokala!!! Prosim, svetuj mi nekaj!!! (hešteg…sed fejs). Lp

Čisto na tleh, 12 let

Ljuba Čisto na tleh!

Kako je šele na tleh mladenič, ki se ne more sprijazniti s tem, da pač ni in tudi najbrž ne bo tvoja največja ljubezen, s katero bo preživel srečno življenje in pričakal visoko starost. Poglej, jaz razumem žalost, prizadetost, srčne bolečine in vse tiste občutke, ki gredo zraven, ko nekdo ne dobi v življenju tistega, kar si želi. Kaj misliš, da se jaz nisem cmerila  in nisem hlipala, ko je »princ na belem konju« odjahal v svetlo in lepo prihodnost z mojo sošolko. No ja, tudi onadva nista bila skupaj dlje kot pol leta, a je kljub temu bolelo. Priznam,  je bolelo. Nisem pa te srčne bolečine nosila naokrog kot nekakšno zastavo, da bi ja vsi videli in vedeli, kako mi je hudo. Jaz razumem bolečino in prizadetost sošolca, ki je dobil košarico. Če je mislil iskreno in če si mu res všeč, potem je povsem razumljivo, da ga boli, ampak to, kar zdaj počne, je čisto navadno izsiljevanje in, prosim lepo, zame nekdo, ki hoče z rezanjem rok izsiliti ljubezen, ni resno zaljubljen. Bolj je prizadet njegov ego, prizadeto je njegovo prepričanje, da njemu pa nobena ne more reči NE. Pa se je ravno to zgodilo in zdaj sledi nekakšno maščevanje in nabijanje slabe vesti. Pa misliš, da je to kaj novega in posebnega? Nekaj podobnega sem doživela pred mnogimi leti, mislim, da sem ravno končevala faks, pisala diplomsko, ko zaslišim huronsko vpitje na ulici. Možak, ves objokan je letal gor in dol, lase si je pulil in tulil: »Odšla je, odpeljala otroke,  jaz jo ljubim, ona pa me je zavrnila, ljudje, groza, sramota …« in bogme se je možak marsikomu smilil in ljudje so obsojali brezsrčno ženščino, ki je zavrgla tako ogromno ljubezen. Dokler nekaj dni pozneje nismo slišali, da mu je v resnici ušla in otroke odpeljala, ker jih je pijan mlatil in zmerjal, da tega ni bilo več mogoče prenašati. Vem za primer, ko je neki mladec, ker ga je vaška natakarica zavrnila, zažgal gozdiček na manjšem otoku, da so komaj rešili bližnjo vas. Končal je v zaporu, natakarica pa se je poročila z drugim in ima dva krasna otroka. Tisti požigalec se je pozneje vrnil, a vse otočanke se ga še danes na daleč izogibajo in s strahom gledajo, kam bo vrgel vžigalico, ko si prižge cigareto. Nisem strokovnjakinja psihiatrične stroke, a se mi ne zdi, da bo zadeva šla tako daleč, da ga bodo peljali v posebno ustanovo. Ampak ti si ne smeš ničesar očitati in, kar ni nič manj pomembno, da ti ne bi niti v sanjah prišlo na misel, da bi zaradi ljubega miru in njegove kože na rokah rekla DA. Češ, bo potem dal mir, se malo potolažil, pa mu bo lažje razložiti, da ta zgodba ne more imeti srečnega konca. On bo razumel  čisto drugače – da se z grožnjami in izsiljevanjem vendarle da doseči tudi nedosegljivo. Verjemi mi, globoko v sebi se nikoli ne bo znebil občutka, da je tvoj DA nekakšna miloščina,  in v resnici nikoli ne bo srečen in zadovoljen, čeprav bo imel tebe ob strani. Zato pa boš sebi zagrenila življenje do skrajnosti. Ne bi pa bilo nič narobe, če bi ti stopila tako do razredničarke kot do šolske psihologinje oziroma svetovalke, sigurno jo imate, in odkrito povedala to zgodbo in prosila, da ti pomagajo. Tebe in sošolcev prizadeti mladenič ne bo poslušal, zdaj je šel predaleč s svojo igro, avtoriteta učitelja in strokovnjaka pa bi morda le pomagala, da spozna, da ni konec sveta in da se je treba v življenju sprijazniti tudi z neuresničenimi željami. Prej bo to spoznal in si priznal, da je življenje polno zmag in porazov, lažje se bo prebijal skozi razburkano morje življenja.

 

Pozdravček,

si zelo kul in rada berem tvojo rubriko in si vedno predstavljam, kako najstnice berejo tvoje odgovore in se zamislijo nad svojimi dejanji in razmišljanjem. Verjamem da imaš veliko pisem, ampak sem se vseeno odločila da ti pišem tudi jaz. Moj problem je tak, da velikokrat razmišljam o prihodnosti, kar pa me nemalokrat spravi v jok. Npr. sedim v šoli in gledam čez okno učilnice in ne poslušam učiteljice, nakar začnem razmišljati o tem, kako bodo nekoč osebe, ki jih imam na tem svetu najraje, umrle. Takrat čisto pozabim, da sedim v razredu, ker sem z mislimi v beli pusti sobi, kjer jočem za mojimi starši. Potem pa sredi razreda po mojemu licu priteče solza in vsi začnejo zganjati paniko, če je z mano vse  v redu … Ampak meni ni nič. V tistem trenutku, ko takole z mislimi odpotujem v prihodnost, se počutim samo samcato in hladno mi je pri srcu, nakar se začnem zavedati, da v sedanjosti sedim v šoli in je moja mami le 5 km stran v svoji službi in jaz se jočem za brez veze. Zelo se bojim smrti, ampak vem, da se bom morala z njo enkrat soočiti. Vsak večer prejokam v postelji ob misli, da sem sama in me nihče ne mora objeti, da bi mi bilo toplo, pa čeprav me ima družina najraje na svetu in bi mi z veseljem pomagala. Oprosti za takoooo dolg roman in upam, da mi boš znala pomagati, če pa ne, pa ni nič hudega, saj bom že razumela …

 Žalostno dekle, 12let

Čavči, Žalostno dekle!

Tvoje pismo dooooolg roman?!. Ti si med krajšimi, ljubica moja. So pisemca, ki bi jih zaradi dolžine morali objavljati v nadaljevanjih. Če pa k temu dodamo moje globokoumne odgovore, bi to bile kar zajetne knjige. No, pa dodajmo še eno kratko zanimivo poglavje na temo »bežanja v prihodnost«, kar je  glavna vsebina tvojega pisma. Najprej, draga moja, kam pa naj bi te pri dvanajstih odpeljalo sanjarjenje, domišljija kot v prihodnost. Negotova, neznana, neugotovljiva, nenapovedljiva je vsekakor kot nekakšen ogromen bazen, v katerega se spuščamo na eni strani s strahom, na drugi z neštetimi vprašanji: kaj nas tam čaka, kako se bomo v njem znašli, kako in kakšni bomo iz njega izplavali … Seveda te mislijo peljejo v prihodnost. V preteklost se ozirava midva z Gezo. Toliko tega je za nama, da se res lahko neskončno ozirava nazaj, pred nama pa ni več nič kaj velikega, presenetljivega. Midva imava spomine, ti in tvoji vrstniki pa pričakovanja. Mnogi med njimi sicer živijo predvsem za danes, morda še za jutri, kaj dlje pa ne gredo. Kot čriček iz  znane La Fontainove basni, v kateri čriček veselo gode celo poletje in ne razmišlja o zimi, mravljice pa garajo … Tebe pa za razliko od njih tvoja domišljija nosi in nosi daleč, daleč v neznano, in kar je človeku neznanega, to v njem vzbuja strah, nelagodje in tam, kjer ni vnaprej danih odgovorov na vprašanje, kaj nas čaka, si zelo radi narišemo črne scenarije. Svoje podzavestne strahove o tem, da se bo enkrat treba ločiti od ljudi, ki jih imaš rada, si prenesla v fantazije o prihodnosti. Ker ne veš, kaj te tam čaka in kdo te čaka in kje je v vsem tem tvoje mesto, se v tem oddaljenem času počutiš samo in zapuščeno. Nič novega, nič posebnega. Ne pozabi, nekateri se tako počutijo danes, v realnosti, v vsakdanjem življenju, sredi vrveža, med stotinami sošolcev, sodelavcev, sosedov, obiskovalcev gledališča … Mislim, da je njim pravzaprav še hujše. Tvoja potovanja v neznano prihodnost bodo počasi vse redkejša, kajti to prihodnost boš čedalje manj sanjala in jo čedalje bolj živela. In jo kar začni živeti. Polno in veselo. Zakaj bi objokovala žalostne dogodke vnaprej, torej dvakrat. Danes, preden so se zgodili, in jutri, ko se bodo zares zgodili. Veseli se druženja z vsemi, ki jih imaš ob sebi in jih imaš rada, in ne pozabi, da nikoli ne boš sama, če tega ne boš hotela. Vedno bo okrog tebe dovolj ljudi, ki te bodo imeli radi in ti njih. Jaz sem se v svojem življenju morala ločiti od mnogih ljubih mi oseb, pa so mi ostali Geza, sosed Milivoj, vnukinja Anja, sestra v Ameriki, mesar na koncu naše ulice, mali Mihec iz sosednjega bloka, ki je zdaj že srednješolec, mularija iz našega bloka, s katero igram nogomet, nekaj sošolk … Ti povem, da bi me že zdavnaj pobralo, če bi vnaprej objokovala naše neizogibno slovo. Kdo pa bo koga prej zapustil, itak piše nekje v zvezdah. Ampak tam tudi piše, da nismo sami. In jaz v to verjamem.

Objavljeno v Pilu, december 2018