justi_januar19

Obožujem januar. Po tistem norem decembru, ki se mu ne moreš izogniti, tudi če se skriješ v zadnjo slovensko vas in si stokrat obljubiš, da te »letos ne bo potegnilo v  divji ples proslav, obiskov, obdarovanj, nakupov, voščil, objemov, poljubov, pitja in pretiravanja s hrano, tako čudovito na dušo in telo sede januarski mir. Čas, ko skozi okno gledaš zdaj miren, zdaj divji ples snežink v soju uličnih svetilk in tiho pokrivanje sledi, ki si jih na opustelem pločniku pustil na večernem sprehodu do bližnjega parka. Je tisti pravi čas, da se ozreš nazaj in narediš majhno inventuro, in čas, da si zarišeš vsaj smer, če ne že pot, kam boš peljal svoje življenje. V tišini in miru, ki ležeta na zemljo, je veliko lažje sprejemati odločitve in obljube kot v trenutku, ko v treskanju raket in petard ter pokanju šampanjcev odvržemo staro leto kot staro trenirko in si odenemo nova oblačila. Srebam svoj metin čaj, grizljam že malo trde novoletne piškote in si ne morem kaj, da ne bi tudi vam zaželela en tak lep, miren, snežen in modrosti poln januar. Ljubčki moji, glavo gor, v žepe si naphajte veliko dobre volje in gremo dalje, novim zmagam in kakšni polomiji naproti. Važno je, da se imamo radi.

Vaša Justi

 

Ste najboljša revija na svetu. Rada prebiram tvoje nasvete in upam, da mi lahko pomagaš.

  1. Imam prijateljico (sošolko), s katero se veliko prepirava, saj je dobra prijateljica, ampak to kar počne, pa ni prav. Vedno, ko sedimo pri omaricah ob koncu pouka in se oblačimo, mi vzame kapo in čevlje in jih vrže na drug konec hodnika. Imam zelo drage čevlje in nočem, da mi jih uniči. Lani mi je za zabavo izgubila dežnik in plastenko. To mi gre že res na živce. Vedno, ko se vidiva, priteče k meni in me porine. Zadnjič pri omaricah me je s trdim čevljem na polno udarila v prste. Imela sem podkožno krvavljenje in me je zelo bolelo. Ker sem bila jezna, me je še enkrat brcnila. Takrat sem se res zelo razjezila in mislim, da sem bila dovolj resna. Ampak to se še vedno dogaja. Pomagaj mi, prosim!
  2. Imam fanta, za katerega nisem prepričana, če me res ljubi. Vanj sem zaljubljena že zelo dolgo časa. Vedno sem imela občutek, da nič ne čuti do mene. Prejšnji mesec pa mi je povedal, da je vame 5% od stotih. Vprašal me je, če bova skupaj. Rekla sem DA, ker sem si to zelo želela. Prijateljice, ki so bile nekoč z njim, mi vedno govorijo, da me bo zelo hitro pustil. Poleg tega, pa vidim, da med poukom večino časa gleda mojo sošolko. Ona ni vanj, ampak izgleda, kot da je on zaljubljen vanjo. Prijateljice so tudi rekle, da je z mano samo zato, da se lahko važi, da ima punco. Govorile so tudi, da se na skrivaj norčuje iz mene. O tem se ravno nočem pogovarjati z njim, ker res nočem, da me pusti, saj sem zelo zaljubljena vanj. Občutek imam, kot da mu je vseeno zame. Kaj lahko storim? Res upam, da mi odgovoriš. Upam, da ni pismo predolgo. Veselim se branja tvojih prihodnjih nasvetov.

Larisa, 12 let

Larisa, Larisa!

Joj, sem si rekla, ko sem trikrat prebrala tvoje pismo, pa menda ja ne še ena, ki je na najboljši poti, da bo, ko zraste, ena tistih, ki bolj ko jo kdo trpinči, bolj se nanj lepi in veže. Res sem mislila, da med mladimi ni več takšnih pohlevnih in boječih, ki so za kanček ljubezni ali občasne prijateljske pozornosti pripravljeni potrpeti in trpeti do neskončnosti. Koliko brc in vrženih čevljev, izgubljenih stvari in nasilja boš še sprejela, da se ti končno posveti, da je omenjena prijateljica že zdavnaj izgubila to častivredno titulo in da ti njej nisi prijateljica, ampak čisto navadna boksarska vreča? Draga moja, daj še enkrat preberi svoje pismo, in če v njem najdeš eno samo lepo  stvar o njej, zaradi katere bi ji upravičeno lahko rekla prijateljica, te peljem na počitnice na Havaje. Kaj za vraga pa ima ta sošolka takšnega, da ji odpuščaš najbolj hudobna početja, ki si jih še Denis pokora ne bi mogel izmisliti? Toda zdaj ni več čas za filozofska vprašanja v smislu »Kaj je to v človeškem bitju, kar ga žene k nasilju«, ampak je treba ukrepati. Malo je pozno, a ne  prepozno. Ti si jo namreč že navadila, da jo odnese brez kazni za svoje nič kaj prijateljsko obnašanje in početje. Deklič ima vtis, da ti lahko pleše tango na glavi in da boš ti z nekaj malega nerganja vedno znova to dovolila, odpustila, pozabila. Čemu bi se torej ona prilagajala in spreminjala, če pa ti še kar strpno, zavoljo ohranjanja prijateljstva, v nekakšnem strahu, da bi ostala brez kakršnegakoli prijateljstva, prenašaš vse njene večje in manjše hudobije. Draga moja, če ne boš zdaj vstala in odločno rekla dovolj(!), potem tega ne boš naredila nikoli. Ne v tem primeru, ne v vseh naslednjih. Ti boš prijateljica drugim, sama pa boš v resnici brez prijatelja, tiste osebe, ki te razume, ki ti pomaga, ki te spoštuje, spodbuja in stoji ob strani, ne pa meče čevlje, stopa po prstih in buta na hodnikih. Če bi meni poštar Geza naredil samo eno od stvari, ki si jih ti naštela, pa se mi zdi, da je tega še in še, in se mi ne bi opravičil, ne bi bila prijatelja več kot deset minut. Četudi  bi tvegala, da potem vse življenje ne bi imela nikogar, ki bi mu rekla – prijatelj. Če ne boš spoštovala same sebe, potem težko zahtevaš od drugih, da te spoštujejo. Zato ponosno in odločno dvigni glavo, povej tej prijateljici, naj si najde drugo boksarsko vrečo in naj ti ne trka na vrata, vse dokler se ti najprej ne opraviči, potem pa ti mora obljubiti, da bo korenito spremenila svoje obnašanje, in bo potem še nekaj časa na »opazovanju«, ali res lahko drži obljubo in ali je res lahko prava prijateljica v pravem pomenu te besede. Če ji ni jasno, kaj to pomeni, ji lahko svobodno ponoviš tisti del mojega razmišljanja nekaj stavkov prej,  v katerem naštevam, kakšna je v resnici prijateljica. Poštar Geza ima eno zelo zanimivo definicijo, kdo je veliki prijatelj: »Veliki prijatelj je tisti, ki ugotovi, da imaš problem, in ti pomaga, še preden mu ti karkoli omeniš.« In ko se postaviš zase v odnosu s prijateljico, samo nadaljuj s tem pristopom v odnosu s fantom, ki ga imaš rada, a v strahu, da bi ostala brez njega, pristajaš na nekakšne ljubezenske drobtinice. Da te ima pet odstotkov rad? Ljubica, če bi te imel rad 105 odstotkov, bi bilo premalo. Če si v nekoga iskreno zaljubljen, če ti res ogromno pomeni, če ni samo začasen izhod v sili, postajališče, na katerem na suhem počakaš boljšo priložnost, potem te mora imeti neskončno rad. In ti si to zaslužiš. In v to moraš verjeti. Poglej, ne maram biti stara, tečna gospa, ki povsod vidi slabe stvari, ampak moram te posvariti, da v reku »Ljubezen je slepa« vendarle najdemo tudi zrno resnice. Fant ti je všeč, rada ga imaš in zato nočeš videti, ne slišati niti tistega, kar si mi napisala, samo zato, ker bi ga rada obdržala ob sebi. Vidiš, da je nestanoviten, vidiš, da se spogleduje z drugimi, sam ti prizna, da ni 100-odstotno tvoj, in tudi drugi ti sporočajo, da si morda samo »vmesna postaja«, ti pa vse to odrivaš, pristajaš na nekakšne ostanke ljubezni, pozornosti, naklonjenosti, ker ti je všeč, ne pa tudi zato, ker bi te on imel močno rad. In kje si v tej zgodbi ti? Nekje na robu, potrpežljiva in v usodo vdana, čakajoč, da se zgodi mali čudež in te fant vzljubi. Bojim se, da se boš načakala in boš na koncu spet ostala sama. Kaj narediti? Najprej odločno vstani, dvigni glavo, poglej se v ogledalo in reci: »Jaz sem Larisa. Lepa in pametna in dobra. In si zaslužim, da me ima nekdo rad najmanj 100 odstotkov. Če ne, naj svojih pet odstotkov ljubezni podari kakšni drugi.« Potem si nadeni najbolj šarmanten nasmeh, ki ga premoreš, in odkorakaj novim dogodivščinam, da ne rečem ljubeznim, naproti. Velja?

 

Hejla!

Da ne bom preveč govorila, si najboljša in upam, da mi lahko pomagaš, ker rabim NUJNO pomoč. Stvar je taka: hodim v 8. razred, matematika, fizika, kemija in še nekaj drugih predmetov mi ne gre … Po navadi dobivam 3 in me je Z E L O strah, saj mi vsi govorijo, da ne bom mogla priti na nobeno gimnazijo … Mislim, moja družina je pozitivna, ampak mene resno skrbi, vsi so boljši od mene, razen nekateri, mislim, saj mam tudi 5 pa 4, ampak matematika mi ne gre to leto imam že dve 2 in nisem navdušena … Prosim, nujno rabim pomoč, ker sem ti že večkrat pisala, ampak mi nisi odgovorila, tole pa je nujno res nujno!!

Obupana nad gimnazijo, 13 let

Ojla! Najprej se res opravičujem, če sem doslej spregledala kakšno tvoje pismo. To je samo še en dokaz, da tudi »najboljši« nismo vsemogočni in nezmotljivi. Hecam se  glede najboljši. Najbrž so ravno takrat, ko so prispela tvoja pisma, bila na moji mizi nekatera, ki so se mi tisti trenutek zdela bolj zahtevna in so terjala še hitrejši odgovor. A mimogrede, so tudi boljši od mene in to brez težav priznam. Poštar Geza se pri tej moji izjavi smeji kot pečen maček in s palcem kaže nase, češ, že on je boljši od Justi. Prav, mu rečem, zato Geza, ker si ti najboljši, pa zdaj ti napiši pismo obupanki, ampak takšno, da bo dobila najmanj štiri iz matematike. No, tu se je hipoma zresnil in zamrmral, da on že ne more svetovati, ko tudi sam ni imel matematike več kot dve, pa še ko je dobil dvojko, so imeli v njegovi vasi tridnevni državni praznik, tako redke so bile te dvojke. Tako, do tu smo se malo šalili, da bova lahko nekoliko bolj sproščeni stopili v resen problem, ki te tako muči in ti krati spanec. Ne nazadnje, noben problem se na koncu ne izkaže tako grozen, kot je videti na začetku. Ampak da ti najprej povem, kar sem v tem našem kotičku že nekajkrat omenila: gimnazija, ljubčki moji, ni edina srednja šola, ki jo lahko obiskujete, ki vas lahko osreči in ki vam bo zagotovila kruh. Toliko lesarskih tehnikov, računalniških programerjev, gradbincev, prodajalcev, medicinskih sester, varušk v vrtcu in delavcev v turizmu, da ne naštevam dalje, potrebujemo, da bomo lačni in nesrečni, če bo vsa mladina šla na gimnazije. Ali drugače, toliko lepih poklicev ponujajo druge šole, iz katerih se je, če je volja in želja, mogoče odpraviti tudi na študij, da je vedno dobro temeljito premisliti, se informirati, predebatirati vse možnosti, preden rečemo – to je tisto, kar hočem. V življenju je pogostokrat poti do cilja več in ne samo ena. Poštar Geza je oni dan rahlo prehlajen srebal čaj pri meni in modroval, da je bilo njemu enostavno izbrati srednjo šolo. Lahko bi šel na katerokoli, samo na gimnazijo ne. Tako se mu je gimnazija upirala, da ni hotel poleti niti košarke igrati na gimnazijskem igrišču, pa še danes ne ve točno zakaj. Ampak recimo, da je pri tebi za zdaj odločitev ena –  brez gimnazije mi živeti ni. Čeprav si šele v osmem in bo na voljo za razmislek še pol tega in celo prihodnje šolsko leto, nimava veliko časa, da uresničiš svojo željo, kajti sistem je res takšen, da se je brez dobrih ocen v zadnjih razredih osnovne šole težko zriniti na gimnazijo. Pa ni problem samo to. Četudi se vpišeš na gimnazijo, a s slabim znanjem iz nekaterih najpomembnejših predmetov, se boš strašansko mučila, da bi dobila ne samo pozitivne ocene, ampak tudi nekoliko boljše, brez katerih se boš potem težko vpisala na želen študij. Namesto da bi uživala na šoli, ki si si jo tako želela, bo to ena sama muka, in se boš spraševala: »Kateri hudič me je gnal na to ladjo?«  Torej se je treba že zdaj spraviti h knjigi in se lotiti matematičnih in fizikalnih nalog, vztrajno in odločno, poiskati pomoč, pri starših, sošolcih, učiteljih, poiskati občasne inštrukcije in ob vsem tem biti pripravljen odpovedati se marsikaterem užitku, lenarjenju, gledanju filmov, potepanju, skratka vsemu, kar naredi življenje veliko bolj prijetno. Sosed Milivoj, upokojeni profesor sociologije na univerzi, je znal že na prvem predavanju oktobra reči študentom: »Kolegice in kolegi, lep pozdrav. Ste že začeli študirati? Ne še? Je že prepozno, je že prepozno!« Seveda je bilo to rečeno napol v šali, ampak nekaj resnice pa je v teh besedah tudi bilo. Ali drugače, za dober uspeh se je treba ne le potruditi, ampak se tudi začeti truditi dovolj zgodaj. In ti moraš začeti zdaj. Pogovori se s starši, učitelji, naredite načrt učenja, pomoči, nekakšno časovnico, kdaj in koliko ter kaj se boš učila. Če imaš podporo staršev, potem je to zelo dobro, a predvsem boš morala opraviti nekakšno samoizpraševanje ter ugotoviti, koliko in čemu si se pripravljena podrediti oziroma odpovedati, da dosežeš cilj. Saj to ni nič takšnega,  v življenju je to skorajda vsakodnevno vprašanje. Videla boš, da se boš z njim še velikokrat srečala – enkrat glede službe, drugič glede vzgoje otrok, tretjič glede prijateljstva, morda potovanja ali pa ljubezni …

 

Zdravo, teta Justi!

Mislim, da že sama veš, da si najboljša tetka in vem, da imaš rešitev, ali pa vsaj kakšno idejo za moj(e) problem(e):

Na splošno gledano bi lahko rekli, da živim v popolni družini. Sem edinec, imam odličen uspeh v šoli, moji starši se ne prepirajo na veliko, imajo dobro plačo in so kar precej splošno razgledani. Kaj se dogaja v hiši, pa je malo drugače.

Sam se rad sprostim z igranjem igric, to pa je njim popolnoma nesprejemljivo. V zadnjih nekaj letih smo se dogovorili, da jih med tednom lahko igram eno, med vikendom pa dve uri na dan (kar je jima bilo še vedno absolutno preveč). V zadnjih tednih pa sem zaradi šole praktično opustil še to tedensko igranje in se tako z igricami ukvarjam le še v soboto in nedeljo, včasih še v petek. Če bi to bilo vse, bi bil še zadovoljen, a mi starša gledanje zaslona hočeta popolnoma izbrisati iz življenja. Tako dobi mama nenadno željo po njeni najljubši seriji ravno takrat, ko vklopim XBOX in mi grozi z odvzemom telefona. Na tem telefonu pa ne smem biti, ker sem po očetovem mnenju ves čas na »tem ***** YouTubu«. Tu je po njunem mnenju vsa vsebina isto »smotana«. Ne bom niti omenjal, kako rada iz konteksta vzameta vse mogoče.

Moj nekako drugi problem pa se tiče samih pogovorov s starši. Reševanje nesoglasij je nemogoče. V prepiru preprosto ni mogoče zmagati. Ali dokažeta svoj prav, ali pa prenehajo pogovor s »tega se več ne grem«. Po njunem mnenju sem nesramen in prepogosto dvignem glas. Lahko se pol ure pripravljam ta pogovor in previdno izberem vse besede, a nikoli nič ne dosežem. Če so moji argumenti res dobri, pa me kratko malo ignorirata.

Morda te težave niso ravno tako kritične kot težave ostalih, ampak bi vseeno bil vesel odgovora. Lep pozdrav tebi in tvojim bližnjim.

Jakec, 15 let

Lep pozdrav tudi tebi, Jakec!

Na prvi pogled se morda res zdi, da tvoj problem ni tako resen, da bi zaradi njega s prižganimi lučmi in sirenami letali rešilci in gasilci, kot je to denimo v primerih »zaljubljen sem, kako naj ji to povem«, ali pa »mama mi ne dovoli nositi tangic«. S tem tvojim problemom se da živeti in preživeti. Priznam. A nič več kot to. Kajti res ni prijetno in za duševni mir in blagor koristno, če poskušaš imeti nekakšen enakopraven dialog, plodno razpravo, v kateri naj bi zmagovali argumenti, pa ne prideš daleč. Ali, kar je še hujše, se morda celo približaš cilju, pa se ti vsa zgradba podre kot hiša iz kart, ker druga stran v nekem trenutku odneha, se ne gre več, še posebej takrat, ko vidi, da je njena resnica na nekoliko trhlih nogah. To je podobno mojim brezplodnim razpravam s tisto sosedo iz prvega nadstropja, ki ji gre na živce moje popevanje med tuširanjem, ki ga sliši samo ona in nihče drug v bloku, ko ji nekaj poskušam razložiti in tik pred tem, ko bi morala popustiti pred vsemi mojimi argumenti in zelo logičnimi dokazi, reče: »Veš kaj, ne grem se več, vedno hočeš imeti prav.« Ne, nočem vedno imeti prav, včasih si celo želim, da bi imela prav ona, ker je dolgočasno, če imaš sam ves čas prav, a kaj, ko ji hitro zmanjka miselne niti in besed in logičnih dokazov, s katerimi bi utemeljila svojo resnico. V razpravi se srečamo z dvema pristopoma: eden je moč dokazov, torej dokazi so tako močni, da jih je treba priznati in spoštovati. Imamo pa tudi dokaz moči, kar pomeni, da nekdo zahteva, da se njegovim dokazom verjame, ker je močnejši. In starši radi uporabijo ta drugi pristop. Ker so »močni«, če pa so tudi njihovi dokazi oziroma argumenti tako močni, je pa postranskega pomena. Moj ded je moji mami, ko je bila že zelo odrasla oseba, znal reči: »To je tako, ker sem to rekel jaz, tvoj oče.« Torej ni bilo tako pomembno, ali  njegova trditev res drži. Tudi moj oče in mama sta včasih svoj prav utemeljila na moči starševske avtoritete, a sta s tem prenehala veliko prej kot moj ded, tam nekje, ko sva bili s sestro v srednji šoli in sta začela upoštevati najine argumente. Sodobni starši, seveda še vedno ne vsi, pa so to mejo še nekoliko spustili in še nekoliko bolj zgodaj sprejmejo svoje otroke kot enakopravne sogovornike. Torej, tudi tvoja dva bosta kmalu bolj upoštevala tvoje dokaze. Pomembno je, da še naprej ohraniš, kot pravimo, »mirno kri in trezno glavo« in da ne »popeniš« prehitro, ampak mirno in vztrajno še naprej z logičnimi dokazi  poskušaš prepričati starše, da nimata prav, ali pa »če jima to bolj ustreza«, da imaš ti »bolj prav«. Tudi glede igric in uporabe telefona. Poišči na spletu, tega po moje kar obvladaš, študije o tem, koliko je pri kateri starosti še sprejemljivo, da mladostniki uporabljajo računalnike in pametne telefone, kdaj pa je to že škodljivo in jim začne »kuriti možgane«, kot bi rekel poštar Geza, ki pravi, da je bolje tri ure nabijati fuzbal, kot pol ure buljiti v migetajoče zaslone. In opremljen s temi podatki in morda z mnenjem šolske psihologinje (stopi do nje s tem problemom, naj ti ne bo težko) znova odpri razpravo s starši, ne glede na to, ali so izsledki v prid tvojim željam glede igric in uporabe pametnega telefona ali  ne (tudi slednje priznaj, ne bodi kot starši). Dolga pot je to, priznam, včasih kar malce naporna (starši smo res kdaj pa kdaj naporni, trmasti), ovinkasta, ampak ne pozabi, na koncu bodo zmagali tvoji argumenti.

Objavljeno v Pilu, januar 2019