Z Auroro sva sedeli na mrzlih tleh poplavljenega dekliškega separeja. Bila sem tako nestrpna, da se mi je želodec v skokih prekopiceval po telesu in srepo sem strmela v svetlolasko. »No?!« sem čez čas zasikala, a potiho, saj me je bilo strah, da mi bo še kaj naredila. Usta so me namreč močno bolela.
»Še enkrat mi prisezi,« šepne Aurora še bolj bleda kot običajno.
»Pa saj vem, da si duh!« vzkliknem in spet me utiša.
»Bi že nehala? Prav. Prisežem!«
»In tudi Calu ne smeš povedati,« ne odneha.
»Nisem toži baba.«
Prav,« zmagoslavno odvrne Aurora. »Ampak, če se kaj razve, si greš lahko kar zbirat barvo krste.«
Očitajoče jo pogledam: »Obljubila sem ti in zdaj mi povej!«
»Prav. Gre za to da sem duh.«
»To že vem,« zdolgočaseno skomignem.
»Pa daj ne prekinjaj me. Saj še nisem povedala do konca.«
»Oprosti.«
»Skratka, duh sem. A imam težavo. Ob rojstvu mi je umrla mama. Že res, od takrat naprej je zame skrbel oče, a pred nekaj tedni je umrl in tako drugi duhovi v meni niso videli koristi. Grajali so me in bila sem jezna, zato sem razkrila naš kraj bližnjemu novinarju. Ker pa so dovolj hitro izvedeli zanj, so zbežali nekam drugam. A bili so resnično jezni name in morala sem jim ubežati, kajti zdaj me iščejo...«
»Še vedno ne razumem,« jo osorno prekinem.
»Saj še nisem prišla do konca. Torej, morala sem zbežati in zatekla sem se k neki daljni sorodnici, ki živi tu in ne ve, da sem duh. Na žalost pa me je vpisala v šolo. In tako sem nekega dne po naključju videla članek nekega starčka, ki je trdil, da so v našem kraju duhovi. Takoj sem vedela, da je to moj trop in prestrašila sem se. Najhuje pa je, da gremo na izlet prav v tisti gozd in če me vidijo, nas bodo vse pobili.«
»Še enkrat mi prisezi,« šepne Aurora še bolj bleda kot običajno.
»Pa saj vem, da si duh!« vzkliknem in spet me utiša.
»Bi že nehala? Prav. Prisežem!«
»In tudi Calu ne smeš povedati,« ne odneha.
»Nisem toži baba.«
Prav,« zmagoslavno odvrne Aurora. »Ampak, če se kaj razve, si greš lahko kar zbirat barvo krste.«
Očitajoče jo pogledam: »Obljubila sem ti in zdaj mi povej!«
»Prav. Gre za to da sem duh.«
»To že vem,« zdolgočaseno skomignem.
»Pa daj ne prekinjaj me. Saj še nisem povedala do konca.«
»Oprosti.«
»Skratka, duh sem. A imam težavo. Ob rojstvu mi je umrla mama. Že res, od takrat naprej je zame skrbel oče, a pred nekaj tedni je umrl in tako drugi duhovi v meni niso videli koristi. Grajali so me in bila sem jezna, zato sem razkrila naš kraj bližnjemu novinarju. Ker pa so dovolj hitro izvedeli zanj, so zbežali nekam drugam. A bili so resnično jezni name in morala sem jim ubežati, kajti zdaj me iščejo...«
»Še vedno ne razumem,« jo osorno prekinem.
»Saj še nisem prišla do konca. Torej, morala sem zbežati in zatekla sem se k neki daljni sorodnici, ki živi tu in ne ve, da sem duh. Na žalost pa me je vpisala v šolo. In tako sem nekega dne po naključju videla članek nekega starčka, ki je trdil, da so v našem kraju duhovi. Takoj sem vedela, da je to moj trop in prestrašila sem se. Najhuje pa je, da gremo na izlet prav v tisti gozd in če me vidijo, nas bodo vse pobili.«
Moj odgovor:
Problem na svetu
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Počutim se koda je en moj sošolec vame
Pred parimi tedni nazaj je en moj sošolec začel me pač ful motet pa ta šit (klical ga bomo Boi). In še nikoli ni to delal ker sem pač bolj tiha pa se nikoli ne družem z njim ali se pogovarjam, on je bolj bi rekla class clown. Mogoče to dela ker se nikoli ne smejim ko pove en joke pa še ker se na spološno NIKOLI se smejim v šoli.
Ne vem če je Boi vame al samo mu je dolgčas...
Hvala ker ste to bral <33
Ne vem če je Boi vame al samo mu je dolgčas...
Hvala ker ste to bral <33
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Oglas
Bravo. :clap::clap::clap::clap::clap::clap::clap::clap::clap::clap::clap::clap: ...
ful dobro:heart_eyes_cat::heart_eyes_cat::heart_eyes_cat::heart_eyes_cat::heart_eyes_cat::