ČUDAKINJA- lepe misli

Stekla sem v gozd. To je najboljši kraj za premislek. Zadihano sem se ustavila. Srce mi je bílo kot noro. To v bistvu ni nič nenavadnega, ker sem na vso moč pretekla skoran 3km, ampak sem vedela da mi ni tako bílo samo zato. Jaz sem kriva. To spoznanje me je boleče prešinilo. Sem res taka pošast? Nenadoma sem zaslišala pomirjujoče šepetanje: "ta dogodek ni tvoja krivda. ne moreš nadzorovati svojih čustev." Ugovarjala sem:"Jaz sem kriva! Jaz sem želela udariti Nerys!" šlo mi je na jok. Veter pa je vztrajal:"če je že kdo kriv, sem to jaz. jaz sem ti prihitel na pomoč ter pri tem razbil okno ter poškodoval Nerys. če pa ti to kaj pomaga, ti vsaj ne bo več tako težila. bodi prijazna do nje." Nasmehnila sem se:"Ti me vedno tako dobro potolažiš!" Veter pa ni odkgovoril. Čakala sem. Čez par minut pa se je le oglasil:"ni problema!" ter spet izginil. "Veter kje si?" sem na slepo vprašala. Spet ga ni bilo približno 10 minut. "tukaj sem." je na hitro odgovoril. Nenadoma me je prešinilo spoznanje. "Veter, tu je še nekdo drug kajne? Nisem edina ki govori s tabo. Ne laži mi!" Čez nekaj časa mi je odgovil:"res je." ter odšel. Temu moram priti do dna, sem si mislila. Ampak najprej bom Nerys podarila rože!
Se nadaljuje...