Hej, sem Tia. Nisem tista dolgočasna, a včasih sem kar prijetna v družbi. Stara sem skoraj 14 let in od 1. septembra bom v razredu z novimi sošolci, ker sem ponavljala (hja, se zgodi). Tega se ne veselim preveč, saj so se moji prejšnji sošolci do mene obnašali malce grdo. No, ampak še vedno sem prepričana, da se bom imela lepo in da bo to leto polno dogodivščin vsaj tako slutim.

*b* ČEZ NEKAJ DNI *b*


Vstopila sem v nov razred. Bilo je veliko novih sošolcev. Nekatere sem poznala že po obrazih, nekatere pa ne. Res mi ni bilo prijetno, saj so vsi strmeli vame. Zagledala sem Lano, Dorotejo – prijateljici, ki sem ju spoznala že lani. Pomahala sem jima in oni sta pomahali nazaj. Tudi Urbana sem opazila. Njega sem tudi spoznala lansko leto. Kadar sem z njimi preživela cel dan, so se mi zdeli čisto v redu, čeprav se mi je zdelo, da me nekateri ne marajo. In v razredu nisem bila cisto nova. Tam je bila moja prijateljica Eldina, ki sem jo poznala ze veliko casa in včasih smo klepetale.

*b* ČEZ NEKAJ TEDNOV *b*

Prvi tedni v novem razredu niso bili najlažji. Čeprav sem se trudila biti nasmejana, sem se pogosto počutila malo izgubljeno. Vsi so že imeli svoje skupinice, svoje fore, svoje navade. Jaz pa… jaz sem bila tista “nova”, čeprav sem bila v šoli že prej.
Včasih sem med odmori bila sama in se pretvarjala da nekaj počnem samo zato, da ne bi izpadlo čudno.

Ampak počasi se je nekaj začelo spreminjati.

Najprej sta prišli Lana, Doroteja in seveda Eldina. Včasih sta me povabili, da sedim z njima, in počasi sem se spet začela počutiti… normalno.
A najbolj me je presenetil Urban.

Nisem ga poznala dobro, a ko me je prvič ogovoril, sem opazila, da je drugačen od ostalih. Ni bil vsiljiv, ni me zasliševal, samo… bil je prijazen.
Včasih je rekel kakšno bedno foro, ki me je spravila v smeh, čeprav sem poskušala ostati resna.
In vsakič, ko me je kdo v razredu pogledal malo postrani, sem imela občutek, da on to opazi.

Nekega dne med odmorom je sedel poleg mene in rekel:

“Veš… ni ti treba bit sama. Če hočeš, lahko sediš z menoj.”

Pretvarjala sem se, da mi je vseeno, a resnica je bila, da sem prvič v tem letu začutila tisto majhno, toplo iskro – upanje, da mogoče to leto res ne bo tako slabo kot je bilo....






--------------

Zgodba je malo resnična in tudi izmišljena, a vseeno upam da vam bo všeč. Govori pa predvsem o punci, ki je bila skoraj vedno tarča nasilja kot mu rečemo "bullying". Sooča se z problemi poleg tega pa spozna veliko novih prijateljov in končno začuti tisto majhno iskro:two_hearts:
O tem sem si seveda malo izmislila razen o imenih ker nisem dobila nobenih boljsih.
Upam da boste ob branju uživali:))