...Zunaj je že skoraj svetlo, očitno sem res zelo dolgo razmišljala, to je čisto meni podobno. Najraje plujem v svojih svetovih domišljije, se utapljam v jezerih misli, iščem navdih…Sredi mojih misli k mojih mislih pozvoni na vratih…

*b*Sobota 14
Mia*b*
Ne razumem. Kot se bi se za mojimi starši izbrisala vsaka sled, kot, da nikoli ne bi obstajala. V takih trenutkih si res želim prijateljic s katerimi bi se pogovorila. Straršev moja nedružabnost nikoli ni motila. Menila sta, da se tako lažje osredotočam na šolo Ko takole razmišljam ju prav sovražim. Uničila sta mi vseh devet let osnovne šole s tem, da sta me prepričevala naj se le učim, se izogibam sošolcem…Nikoli mi nista dovolila družbenih omrežij. Sošolci so me zafrkavali, mi šušljali za hrbtom, me zmerjali s piflarko ampak staršem je bilo pomembno le, da dosežem cilj, ki ga njima ni uspelo. Uporabila sta me kot lutko. Kako, da tega nisem opazila. Slepo sem jima verjela na besedo, brez da bi zares razmislila. Ne morem verjeti, da ju imam kljub vsemu tako zelo rada. Bila sem lutka za uresničitev njunih sanj ne pa mojih.

Čas je da to spremenim. Sedaj ko ju ni je pravi čas za to. Vsaj nekaj lahko popravim. No, ali vsaj poizkusim…Kako bi to izvedla? Hmm Ashley živi čisto blizu, tudi ona se mi zdi osamljena…no gremo v akcijo. Misija najdi si prijatelje se začenja!

Hitro se oblečem in in skoraj poletim do njene hiše. Ampak…kaj naj rečem? O čem se naj pogovarjam? Kaj če mi odprejo njeni starši? Kaj če…v meni se nabira dvom.

Že se mislim odpraviti nazaj domov, saj ugotovim, da je moja ideja naravnost neumna, ko si premislim in stečem do njenih vrat. Njihov dovoz je pokrit s kamenčki zato nekajkrat skoraj padem. Ko pridem do vrat že mislim potrkati, nato pa opazim kup stikal. Na enem je narisan zvonček. Verjetno je to zvonec? Pritisnem stikalo in zaslišim zvonec. Nato se zaslišijo previdni koraki. Vsa živčna stojim in se vsa potim.
Hvala Bogu mi vsa prestrašena odpre Ashley
»Živjo, ji rečem«
»A sploh veš kako si me prestrašila? Kdo normalen zvoni zjutraj ob somraku« mi odvrne jezno, nato pa vljudneje nadaljuje: »No, zakaj si tu? Kaj rabiš?«
Šele zdaj sem se spomnila, da nimam zares dobrega razloga zakaj sem tu. Zato ji skoraj enako odrezavo odvrnem: »Kot prvo, hvala za tako lep sprejem in ja vem, da nisem normalna, kot drugo pa hm, amm emmm no pač, no, mislila, mislim mislim, da, da, da«
Ohh zakaj je tako težko reči prav ne morem spraviti iz sebe. Ashley me nepotrpežljivo gleda.
»Jaz, mislilasem,dabilahkopostaliprijateljici« rečem tako hitro, da še sama sebe ne razumem. Ashley me zmedeno gleda. Vdih, izdih »rada bi, da postaneva prijateljici« ponovim, tokrat počasneje.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~`
ojla, sem že mislila prenehati z pisanjem zgodbe, zahvaljujem se tini, da me je spodbudila da napišem nov del. Zaradi tega sem se odločila, da morda ta agodba vseeno ni takšna polomija...ali pa tudi je, v glavnem
Nevaren zločin se vrača!!!
Lp Loons