Dva zlato - rjava volkova sta pritekla k meni. Oba sta samo renčala, a sem vseeno razumela, kaj govorita.

"O. Moj. Bog. Neitha, tako čudovita si," je eden zavzdihnil. Satherine.

Drugi mi je pomignil, naj mu sledim. Peljal me je do potoka in pokazal nanj, češ, poglej se. In sem se. Vame je zrl bel volk z rdečo dlako vse okoli vratu. Tam, kjer je bila drugače moja ogrlica iz brazgotin.

"Zdaj pa pojdi lovit, če nočeš izgubiti stave. In umreti od lakote," je rekel Athril in pokazal zobe. Nasmeh.

Tudi sama sem se nasmehnila in šele zdaj ugotovila, kako zelo sem lačna.

Stekla sem za Athrilom in Satherine nazaj do tropa. Postala sem živčna. Kako se sploh lovi?

"Ne skrbi. Zavohaj zajca. Ko ga boš videla, boš vedela, kako," je rekel eden izmed volkov. Mislim, da je bila Becca, saj je imela ponekod že siv kožuh, na čelu pa narisano zvezdo. Tako je imela tudi, ko je bila lunin. Satherine mi je razložila, da je to znamenje vodje tropa.

Prikimala sem. Kot na ukaz so se vsi razpšili, le Satherine je ostala z mano. Nenadoma pa sem nekaj zavohala. Srna. Zagledala sem jo priti izza drevesa. Becca je imela prav. Videla sem jo in že se zagnala vanjo, kot bi to počela že neštetokrat.

Satherine je samo gledala in nato začela teči za nekim zajcem. Tu je bila najbrž samo zato, ker se je želela prepričati, da vem, kako loviti.

Do konca noči sem ujela vsega skupaj dvaindvajset živali. Kri mi je kapljala z gobca in počasi sem čutila, kako se mi vid spet slabša in spet stojim na dveh nogah. Bolečina ni bila tako neznsona kot prej, ampak vseeno sem se zrušila po tleh. Bila sem oblečena enako kot prej, oblačila sploh niso bila strgana. V vseh filmih o volkodlakih oblačila raztrgajo in ko se spremenijo nazaj, so goli.

"Ja, to je čudno. Resničnost ni tako prostaška," mi je rekel nekdo za mojim hrbtom. Obrnila sem se. Za mano je stal šestnajstletnik s kratkimi zlatimi lasmi in očmi.

"Lahko bereš misli?" sem izdavila.

Prikimal je. "Nekateri smo se rodili s tem darom. Becca pravi, da nas je blagoslovila sama Nox in smo že s kakšnim namenom na tem svetu." Zahahljal se je.

Debelo sem pogoltnila. Kaj vse je še videl v moji glavi?

"Oh, nič takega. Za Noxin sij bi misli, da bo razmišljala bolj zanimive stvari," je rekel z nasmeškom na ustih.

Zarenčala sem vanj in vstala. Namenila sem se nazaj k Satherine, a me je utavil njegov glas, ki je bil zdaj belj prijazen: "Jaz sem Ethan."

Nasmehnila sem se. "Neitha."

Ko sem prišla k Satherine, se je prav zlobno smehljala. "Ethan, kaj? Raje vidim njega kot svojega idiotskega brata."

Sumila sem jo s komolcem v rebra. "Nehaj."

Zasmejala se je. "Koliko živali si pobila? Jaz sem jih petnajst," je rekla ponosno. Skoraj žal mi je bilo zanjo.

"Jaz sem jih dvaindvajset," sem rekla in se zasmejala zaprepadenemu izrazu na Satherinimem obrazu.

Začutila sem, da se jetudi Ethan, ki je stal pred mano, nasmehnil.