Tekla sem na vso moč. Vse zadnje atome moči sem vložila v ta tek. Glasnim škatlam na kolesih je bilo vseeno zame. Vseeno jim je bilo ali obležim kar tam na cesti ali pa kjer koli drugje. Padal je dež, cesta je bila mokra, jaz pa sem bila premražena do kosti in seveda sestradana. A vedela sem da morem teči čez to cesto da bom preživela. Škatle na kolesih so za centimeter od mene drvele po cesti človečnjaki v njih pa so se jezno drli. "Pes! Pes! Umakni se s poti!" Seveda sem bila pes kaj pa mislijo, sem se jezila. A to bi lahko počakalo saj mi je v tistem trenutku, tik pred koncem ceste spodrsnilo in hrumeča ogromna škatla na kolesih je zapeljala po moji zadnji tački. Zvalila sem se iz ceste tačke pa nisem morala premikati. Grozno me je bolela in nisem imela moči, da bi jo vlekla za sabo zato sem obležala kar tam, zraven ogromne ceste po kateri so drveli človečnjaki. Par se jih je ozrlo in me žalostno pogledalo kot da je že konec z mano in mi ni več pomoči. To me je strašno jezilo a po svoje, sem pomislila imajo mogoče celo prav. Bila sem tako strašno obupana, da so mi iz oči začele teči debele pasje solze. Ne rečem da nisem nikoli jokala. Moje življenje je bilo težko že odkar sem se skotila. Svoje mame nisem nikoli spoznala prav tako ne svojih bratov ali sester. Niti to katere pasme sem, nisem vedela. V tistem trenutku sem bila tako žalostna, da bi mi bilo čisto prav če bi obležala kar tam. Ne mislite, da psi nimamo nikoli črnih misli tako kot ljudje. To je še kako zmotno prepričanje. Solze so mi počasi nehale teči in zdaj sem samo še ležala tam in čakala. Čakala in čakala sem čeprav nisem prav dobro vedela kaj čakam. Oči so se mi začele zapirati in počasi sem vsa lačna in premražena zaspala. Ko sem se zbudila...