Sem obljubila, da bom začela pisati zgodbo. Tukaj je.
--------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------- Zakaj vedno mi? To vprašanje mi odmeva v glavi, ko tečem po polju. Tam kričijo eni, tam drugi. Nisem se vsega zavedala. Vedela sem samo, da nam je šola zagorela. Spet. Vsi govorijo, da je to zato, ker je zgrajena na Polju pogube. Prejšnjič smo izgubili samo del šole v požaru. Zdaj smo izgubili vso. Zrak je moten, ne vidim vsega, vrti se mi v glavi, ker mi manjka kisika. Trava me udarja v noge, in mi prebada kožo. To ni navadna trava, saj še vsak butelj ve, da ti pač navadna trava ne more prebadati kože. Trava tukaj je črna. Črna, kot da je gnila, samo, da ni gnila. Obmene priteče prijateljica. Kako se je znašla tam? Njenih besed nisem razumela. Nenadoma me boksne, da se skoraj prevrnem. "Hej, meditiraš? Kyra, prosim, ne zdaj. Pobegnili bomo v gozd, in samo do tja zdrži. Prav?" Ko bi le razumela. "Ne bom prišla do gozda." Ji odvrnem. "Pa boš." Ampak nisem zmogla. Onesvestila sem se po nekaj korakih potem. Slišala sem samo še krik.
Prvo nisem vsega dobro razločila. Še vedno nisem imela dovolj kisika. Slika se mi izostri. Nisem se edina onesvestila. Ob drevesih blizu mene je ležalo še polno drugih. Vstala sem. In padla. "Carl!" Sem zaklicala, ko sem videla sošolca. Zaklical je nekaj v drugo smer in stekel proti meni. Podpr me je. Prihitel je še en fant. Njega sem takoj prepoznala. Ethan. Ljubim ga. Seveda ne vem, če on to ve, in če je vame, ampak nisem zmogla razmišljati o tem. Ko sta me dvignila, sem se uspela ujeti. Nisem padla. "Hvala" Zasopem. Položita me na posteljo in spet omedlim.
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------- upam, da vam je zgodba všeč <33