*i*Sovražim*i* pogrebe.
Sovražim jih.
Ogabna hrana, polno ljudi, ki se pretvarjajo da jim je mar, jok, osladni govori, a najbolj pa tista tesnoba v prsih katera me *i*žre*i*. *i*Razžira*i*. *i*Boli*i*. *i*Peče*i*.

Strmela sem v krsto pred sabo. Popolno narejena iz gladkega smrekovega lesa. Ležal je notri. Z zaprtimi očmi in čisto rahlim, komaj opaznim nasmeškom. V tistem trenutku sem si želela jokati. Želela sem si začutiti tisti moker občutek v očeh, pritisk in cmok v grlu. Pa ga ni bilo. Tako kot že par tednov od očetove smrti.

Tako grozno močno je bolelo, da se ni dalo opisati z besedami. Tako grozno. Tako boleče. Tako zelo grozno, da je bila bolečina nevzdržna. Tako zelo, zelo sem si želela jokati. A vse kar sem lahko storila v trenutku je bilo to, da sem strmela v očeta in stala na mestu, ne da bi se premaknila. Za mano so klepetali ljudje, izmenjali mnenja o tem, kako zelo je bila izguba mojega očeta, za njih boleča. A vedela sem, da je bilo večina ljudi tu le zato, ker so bežno poznali očeta in se zdaj pretvarjali, da jim je mar. Vedela sem, da nikogar od njih ne bi bilo tu, če oče ne bi imel tistega "vplivnega" položaja zaradi katerega je poznal veliko ljudi in tudi nekaj štel med njimi. A ničesar nisem mogla storiti, ker je vse te ljudi itak povabila mami. Sovražim to.
Za sabo sem zaslišala tihe, celo malo prestrašene korake in takoj vedela komu pripadajo.
"B-Bella?"
Obrnila sem se in takoj pristopila k majhnmu dekletcu v črni oblekici, ko sem opazila solze v njenih očeh. V nasprotju z mano ni imela težav z jokom.
"Hej, hej, ššš," sem jo potegnila v objem in hotela za vsaj sekundo ustaviti izbruhe obupa v moji glavi. Če ne bom delovala vsaj približno v redu, tudi njej ne bom mogla pomagati.
"V redu bo čebelica moja, vse bo v redu."
"K-kdaj gremo domov?"
Je zahlipala.
Točno to sem se spraševala tudi jaz ampak vse je bilo odvisno od mami, za katero nisem imela pojma kje je.
"Kmalu. Pridi, pojdiva pojesti še nekaj."
V bistvu se mi je gabila hrana, a nekako jo moram pomiriti.
"Misliš, da imajo puding?"
Obrisala si je nos z rokavom svoje oblekice.
Za sekundo se mi je uspelo nasmehniti.
"Poglejva."

Sprehodili sva se do miz s hrano in medtem trčili v mamo.
"Končno," sem zamrmrala. "Tukaj si," pogledala sem jo. "Poslušaj, Hailey bi šla domov. A lahko vzamem avto..."
"Dekleti to je Anton," mama me je prekinila sredi stavka in pokazala na čednega, moškega srednjih let, ki se nama je prijazno nasmehnil. "Bil je eden od očijevih kolegov. Prišel je izreči sožalje."
Stisnila sem pesti. Opazovala sem enega in drugega. Mami je imela še vedno rdeče oči od vseh prejšnjih dni, ki jih je prejokala in vedela sem, da ji ni vseeno. Še zdaleč od tega. Očeta je imela rada, bila sta srečno poročena in mogoče, jo je nesreča zdelala še najbolj od obeh naju s Hailey. A kljub vsemu nisem mogla spregledati tistega ljubečega pogleda s katerim jo je gledal. Mogoče ona tega še ni opazila a jaz definitivno sem. Zato sem globoko vdihnila, nato pa s stisnjenimi ustnicami izrekla: "Celo *i*"sožalje*i*?" priprla sem oči. "Najlepša hvala, ampak ne potrebujem vašega sožalja saj vam je tako ali tako verjetno vseeno, tako kot polno ljudem tukaj."
Pogledala sem mami, ki je razprla oči.
"Isabella!"
Je vzkliknila in me zgroženo pogledala. Sovražim, ko me pokliče po celem imenu.
"Mi lahko zdaj prosim poveš, če lahko vzamem tvoj avto..."
"Isabella, samo sožalje je hotel izreči!"
Zadrhtela sem od jeze, ki se je nabrala v meni.
"Ne potrebujem še stopetdesetega "sožalja", česa ne razumeš?! Ena beseda ne bo ničesar rešila!"
Sem zakričala in nekaj ljudi okoli nas je radovedno pogledalo kaj se dogaja.
Lahko bi rekla še marsikaj a sem opazila Hailey, ki je bila že res na robu joka in se kar tresla. Ugriznila sem se v jezik.
"Poglej, nama misliš dati avto ali ne?"
Ko sem videla, da se še ni mislila nehati kregati, sem jo vstavila še predem bi lahko karkoli rekla.
"Prav, bova šli pa z avtobusom."
Prijela sem Hailey za roko in že hotela iti, ko sem se ustavila in se obrnila nazaj k Antonu.
"*i*Adijo*i* in hvala za *i*sožalje*i*."
Nato pa sem se sklonila k njegovemu ušesu in tako, da me je lahko slišal samo on, šepnila: "In prste stran od moje mami, prasec."
Samo še en trenutek sem ostala, da sem lahko videla njegov šokiran izraz na obrazu nato pa se zavrtela na petah in odšla skupaj s Hailey.
----------
okejjj hahhh. kaj praute? js sm tok vesela kr tale zgodba bo res prsla do konca, cutm to hahahg, tkodaa ja res bi bla vesela vasih mnenjj, kr vasa podpora je vedno neki najboljsga yk:joy::heart: tkoda ja, tole je prvii deu, se bom potrudla objaulat kr rednoo, definitivno paa BOM koncala to zgodbo hahaha<3
okejj js vam res zelim da uzivate na polno v tehh pocitncah se do koncaa, pa ress upam da se mate fajn:kissing_heart:
~vasaa rapooo hihi<3