Dobro jutro!
To je nova zgodba, upam, da vam bo všeč.

Zbudila sem se. Spala sem v svoji postelji. A bila je drugačna. V kupoli sem spala? Šla sem po stopnicah navzdol. Tam je bila mami. Katerega leta pa smo mami? »Leta 3020« mi je odgovorila. Kako je še živa pa je skrivnost. Spala sem 1000 let pa so vsi enaki. Šla sem ven. Avtomobili so lebdeli. Ljudje so imeli posebna oblačia. Z računalnički. Namesto psa so imeli robotskega psa. Hrana sploh ni bila hrana. Bil je nekakšen žele brez okusa. Hiše so bile okrogle. Lebdele so. Imeli so preveč tehnologij. Ni bilo dreves, trave narave. Šla sem izven vasi. A tam je bila sama puščava. Vse kar sem imela rada je izginilo. Sesedla sem se na tla. Nisem sprejela spreembe. Kako naj jo? Zbežala sem v puščavo in odšla iskat še edini zeleni del sveta.

To je bil uvod. Jutri po vsej verjetnosti nov del.