7.marec-S tem dnevom, se je vse začelo

Podstrešje.
Dolgo časa sem se mu izogibala. Ne zato, ker bi me bilo strah teme ; pravzaprav sem se vedno počutila najbolj doma tam zgoraj, med prahom in tišino. Ampak spomini, ki čakajo na podstrešju, niso vedno prijazni. Nekateri ležijo v kotih kot pozabljene igrače, drugi pa čakajo, da te ugriznejo, ko se najmanj nadejaš.
Ime mi je Niva. Stara sem 13 let. In čeprav pravijo, da je to čas brezskrbnosti, tega nisem nikoli čisto razumela. Svet se mi zdi drugačen. Ljudje okoli mene govorijo, se smejejo, bežijo pred tišino.
Jaz pa jo iščem.
V njej slišim stvari, ki jih drugi ne.
Včasih prijetne. Pogosteje… ne.
Lahko bi rekla, da sem bila vedno nekoliko drugačna. Učiteljica je nekoč mami rekla, da "preveč sanjam".
Pa kaj.
V sanjah je vsaj iskrenost.
V njih ni mask, ni praznih nasmehov.
Samo slike, občutki ter resnica.
Tisti večer me je nekaj potegnilo navzgor. Ničesar nisem iskala.
Roke so mi kar same odprle vrata na podstrešje.
Les je škripal, zrak je bil mrzel in zadušljiv, kot da ni bil premaknjen že več let.
Luč iz hodnika je ujela oblake prahu, ki so zaplesali kot duhovi starih skrivnosti.
Stopila sem gor. Počasi. Previdno. Kot da bi nekdo spal in ga nisem hotela zbuditi.
Vse je bilo, kot sem si zapomnila.Škatle z oblačili, polomljen fotelj, rumeni spomini v okvirjih brez stekla. A potem sem jo zagledala....knjigo.
Skrita je bila za starim ogledalom, potisnjena med dve škatli.
Ne bi je opazila, če ne bi iz nje sijala svetloba? Ne.
Ne svetloba. Utrip. Kot da bije srce, zakopano v strani.
Približala sem se. Platnice so bile iz temne, razpokane kože. Brez naslova. Brez znakov. Ko sem se je dotaknila, sem začutila mrzel sunek.Kot bi me nekaj posrkalo vase že z enim samim stikom.
°°°°°
Knjiga je bila živa.
In jaz sem jo... ne da bi razumela zakaj... odprla.
Najprej so bile strani prazne. Ampak potem, ss je črnilo začelo razlivati.
Ne z roba, temveč iz mojih prstov. Teklo je vanjo. Vlekel me je vsak znak, vsak vdih črnine, in sredi strani se je zapisalo moje ime.
Niva.
"Dobrodošla."
Je zazvenelo. Ne v prostoru. V meni.
Hotela sem jo zapreti. A knjiga ni dovolila. Strani so bile lepljive, kot da jih drži nekaj onkraj razuma. Zrak se je stisnil.
In potem...eksplozija.
Veter. Temen, leden. Glasovi, šepetajoči stvari, ki jih nisem razumela. Usta so mi bila odprta, a brez glasu. Nekaj me je držalo, nekaj me je potegnilo.
In potem sem padla.
Ne po stopnicah. Ne v praznino.
Padla sem v knjigo.
Svet se je raztopil. Poti, ki so nekoč imele smisel, so izginile. Gravitacija se je spremenila. Barve so zbledela. Zvoki so postali kriki.
Ko sem pristala, nisem vedela, ali sem še vedno Niva. Ne v celoti.
Knjiga me je pogoltnila.
In vem… da me še ni izpustila.