»Zala, Maša in...Kera je že tista ta tretja...«
Zavila sem z očmi nad bratovo nevednostjo. Od prvega srečanja z dekleti, smo ves čas visele skupaj. Brat jih je spoznal do potankosti. Ali se malo heca, ali je tako neumen da mu je ušlo iz glave, ali pa me hoče le živcirati. Kot ponavadi. Zavzdihnila sem in rekla:
»Nobena ”ta tretja” ni. Nežo misliš, pomoje«
»Ja, ta. No, pridejo sem. Prvič na obisk, in drugič za prespat.«
Pobuljila sem. Nato sem sprostila svoje presenečenje in Nejca pazljivo premerila. Saj veste kako, od glave do peta. Še posebaj sem posvetila obrazu. Ko sem zagledala zadržujoč nasmešek sem zmagoslavno vzkliknila:
»AHA! Hecaš se!«
Prekrižala sem noge in čakala na njegov odgovor. Mogoče bo rekel: ”Heeej, nisem jaz!« Ali pa se bo začel režati ko zmešan. Nekaj časa je odpiral usta kot riba na suhem, potem je pogledal v tla in zaječal, češ da se mu zdi bedno, da je to resnica in bi lahko to bila spektakularna potegavščina.
»Resno mislim, mami je rekla naj ti povem. Nasmešek je bil lažen. I swear!«
»Reeeees?«
»Verjameš ali ne« je skomignil in odšel iz sobe.
Nisem bila prepričana če mu lahko verjamem. Bila sem nekje na sredi zaupanja. Half-half, 50%, 0,5....Odločila sem se preveriti na najlažji način. Vprašati Nežo, Zalo in Mašo. Že drugič ta dan bom kontaktirala po Vibru. Ob tem, ko sem odprla našo grupo: »WC prijateljice« sem nehote pomislila na naše prvo srečanje:
Ko sem bila majhna sem hodila v vrtec ”Pri sedmih zvezdah“ , ostale tri punce pa tudi. Bile smo v ločenih skupinah, jaz v Malčkih, Maša v Ribicah, Zala v Stolčkih in Neža v Hobotnicah. Sredi ”popoldanskega dremeža” ki sem ga sovražila me je prijelo na stranišče. Učiteljico sem vprašala po dovoljenju, in ker sem bila stara že pet let me je samo spustila na stranišče. Na WC ju so bile še tri punce. Maša, Neža in Zala. Dve sta se že poznali in sta med sabo razpravljali o popoldanskem dremežu. Kako da je beden, neumen in nasploh dolgočasen. Jaz sem temu pritrdila, ker se nisem mogla zadržati. Tista, ki pa si je umivala roke je enako prikimala. No, hočeš nočeš smo se zapletle v razpravo o dremežu, v stranišču. Od takrat smo najboljše prijateljice. Dobesedno se nam ni nič nenavadnega zgodilo, le na WC ju smo govorile o slabostih vrtca. To je bilo dejansko vse, kar nas je takrat povezovalo...
Nasmehnila sem se. Imenu naše grupe se nismo mogle upreti. Tako svečano zveni hah. No, končno sem se do obisti iztrgala iz prijema že dotrajanih dogodkov in se povlekla v sedanjost. Kaj sem že hotela...Aja! Napisati sporočilo če res pridejo na obisk in prespat. Ko sem bila že pri: »Ej, a ve res pridete na ob..« je zazvonilo. To je bilo kot: »Ja, pridemo« zato sem se hitro lotila ”pospravljanja” sobe. Temu sicer ne moremo reči pospravljanje sobe, ker je bilo bolj podobno še hujšemu razmetavanju. Obleke sem nametala v predal, igrače, ki sem se jih sramovala pa divje odnesla bratu, češ da mu jih podarjam. Ta jih je sprejel in dvomila sem, da bodo zvečer še cele. Šolsko torbo sem vrgla na balkon, potem pa ko sem se zavedla kaj sem naredila sem jo hitro zabasala v omaro na najvišjo polico. Ko sem končala z ”pospravljanjem” sem zdivjala dol po stopnicah.
»Ojjj!«
»Ejjj!«
Objele smo se in povabila sem jih gor.
Minila je ura, dve, če ne celo tri. Me pa smo le sedele v sobi, ter se pogovarjale. Nazadnje sem se odločila, da tako ne gre več naprej in sem raje vstala ter brez besed stopila do omare v kateri sem imela družabne igre.
»Se gremo activity?« sem se z modro škatlo v rokah obrnila k dekletom.
»Ne, ne da se mi« je odkimala Neža.
»Kaj pa...Igra življenja? Cluedo? Labirint? BrainBox? Monopoly? Scrabble? Se gremo Enko?«
Bila sem že obupana. »Kaj naj se gremoo« mi je odpevalo v možganih. Nisem hotela izpasti kot zdolgočasenka, zato sem hitro zaprla vrata omare, da ne bi opazile še več bednih in dolgočasnih iger. Sedla sem v krog, v katerem smo sedele obmolknila. Tako smo sedele v tišini, dokler te svečane tišine ni presekala Maša:
»Kaj pa če...«
»Če kaj?!« smo v en glas vprašale.
»Kaj, če naredimo svojo družabno igro?«
»Dobra ideja!« sem vzkliknila, hvaležna da me je nekdo rešil mojega položaja zdolgočasenke in se bomo vendarle nekaj igrale in se zabavale.
»Jaaaa.!« se je navdušila še Neža »Samo ne bo nič v zvezi Harryjem Potterjem, Maša, Ok?«
»Ah, daj no!« je zavzdihnila Maša in sklonila glavo.
Maša se mi je zasmilila. Morala sem se domisliti ene res res, res dobre ideje, ki bo celo Maši všeč, da bo naredila kompromis. Ona je namreč oboževala Harryja Potterja. Filme je pogledala dvakrat, knjige pa celo petkrat prebrala. Takrat mi je v glavo priletela tako dobra ideja, da se še bog ne bi mogel boljše zamislilti.
»Kaj če naredimo družabno igro o...«
»Sanjaj da o slovenščini!« je odkimala Zala
»Ne, ne o tem. Mislila sem o...«

Vsakega lajka in komentarja bom res vesela!
Nova vprašanja so v igralnici. Tu je link:
https://pil.si/igralnica/objava/choose-my-story/3
Ostanite zdravi in lepo potovanje po domišljiji vam želi,
P1