»Sem Rayan. Pa ti?«
»Ni pomembno. Ena neroda.«
Ah, kaj sem pa zdaj izustila. Kot, da mu ne morem povedati imena. Saj ni takšna skrivnost. Ali je? Samo ko le nebi imela tega imena. Niti najmanj mi ne všeč.
Prhnil je in me pogledal naravnost v oči. Mislila sem, da se mi bo zvrtelo. Stopil je korak bližje k meni in me premeril od glave do pet.
»Ne, ne povej.«
»Ava.«
Sem rekla hitro in tiho. Čutila sem njegove oči na sebi, a si ga nisem drznila pogledati. Ne vem več koliko sem zamujala k pouku, ampak mi je bilo vseeno. Želena sem se samo pogrezniti v zemljo.
»Dobro. Katero učilnico pa iščeš?«
Zakaj vrta vame? Ne opazi, da mi ni do pogovora.
»Ni pomembno!« sem se že skoraj v obupu jokala.
»Povej. Lahko ti pomagam, tu sem že celo leto in misliš, da ne vem kje je katera učilnica! Pff!«
»Ne, ne mislim tega. Le, ne rabim pomoči! Mislim eno učilnico pa bom našla.«
Premeril me je spet in tokrat nisem več zdržala. Tu nekaj ni bilo prav. Nekaj hoče od mene. Moje sanje so opozorilo. Čeprav ne vem kakšno. Vem, da so! Ne bom se vdala nekem fantu iz 2. letnika. Kako mu je že ime? Rayan ali Reyan?
»Poglej! Takole je. Jaz sem Ava, Ava Steele! Mene so učili, da se neznancem ne zaupa in tako bo ostalo. Ne poznam te, niti ne vem če si res na tej šoli! Poglej nisem pripravljena do daljšega razglabljanja. Mogoče drugič, danes sem tako ali tako že prepozna.«
»To ti misliš!« je že skoraj kričal name. »Z vstopom se marsikaj spremeni! Ne misli si, da boš ostala tista prikupna punčka iz osnovne šole. Ne, vse se spremeni. Izkusil sem! Na boljše! In ti greš zdaj z mano!«
Prestrašeno sem ga pogledala.
»Ni pomembno. Ena neroda.«
Ah, kaj sem pa zdaj izustila. Kot, da mu ne morem povedati imena. Saj ni takšna skrivnost. Ali je? Samo ko le nebi imela tega imena. Niti najmanj mi ne všeč.
Prhnil je in me pogledal naravnost v oči. Mislila sem, da se mi bo zvrtelo. Stopil je korak bližje k meni in me premeril od glave do pet.
»Ne, ne povej.«
»Ava.«
Sem rekla hitro in tiho. Čutila sem njegove oči na sebi, a si ga nisem drznila pogledati. Ne vem več koliko sem zamujala k pouku, ampak mi je bilo vseeno. Želena sem se samo pogrezniti v zemljo.
»Dobro. Katero učilnico pa iščeš?«
Zakaj vrta vame? Ne opazi, da mi ni do pogovora.
»Ni pomembno!« sem se že skoraj v obupu jokala.
»Povej. Lahko ti pomagam, tu sem že celo leto in misliš, da ne vem kje je katera učilnica! Pff!«
»Ne, ne mislim tega. Le, ne rabim pomoči! Mislim eno učilnico pa bom našla.«
Premeril me je spet in tokrat nisem več zdržala. Tu nekaj ni bilo prav. Nekaj hoče od mene. Moje sanje so opozorilo. Čeprav ne vem kakšno. Vem, da so! Ne bom se vdala nekem fantu iz 2. letnika. Kako mu je že ime? Rayan ali Reyan?
»Poglej! Takole je. Jaz sem Ava, Ava Steele! Mene so učili, da se neznancem ne zaupa in tako bo ostalo. Ne poznam te, niti ne vem če si res na tej šoli! Poglej nisem pripravljena do daljšega razglabljanja. Mogoče drugič, danes sem tako ali tako že prepozna.«
»To ti misliš!« je že skoraj kričal name. »Z vstopom se marsikaj spremeni! Ne misli si, da boš ostala tista prikupna punčka iz osnovne šole. Ne, vse se spremeni. Izkusil sem! Na boljše! In ti greš zdaj z mano!«
Prestrašeno sem ga pogledala.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ojoj.... komej čakam naslednji del!
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Kok fajn:thumbsup:, k je tok uau pa napeto da sm sam tko::hushed::hushed::hushed:, pac res je dobr.
lp
lp
0
c🍪🍪kie
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Všeč so mi napete zgodbe. :relaxed: Kooomej čakam na nasledn del:grinning::upside_down:
0
Moj odgovor:
kdosplohsem
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
hkrati bi rada bla punca in fant
Hej!
Js ne vem, kdo sploh sem. Pač različno sem razpoložena in se zato tut vsak dan/teden mal drgač počutim. Že tko mi pa tut samozavest ful niha (enkrat sem glih nekak samozavestna, pol pa npr. vidm koga bolj kul od mene in spet nism). Da grem k bistvu: nekak bi bla hkrati punca in fant. Stara sem 15, moj stil je tko oversized in baggy - seprav tomboy (delno zato, ker sem bolj fantovska punca, delno pa zato, ker me je sram mojga telesa - nočm nost oprijetih stvari). Sem bolj fantovska punca za ene stvari (so mi všeč stvari, ki so stereotipno všeč fantom, se obnašam mal bolj tko kot fantje - sedim tko, jem tko ig ... na tak način) in to me ne mot. Verjetno taka pač sem in to mi je všeč. Ampak pol so pa momenti, ko si pa želim bit bolj girly. Pač velikrat sem v konfliktu sama s sabo. Po eni strani bi rada bla dominant v odnosu, po drugi strani ne ... Ne vem. Pa tut pridejo trenutki, ko bi rada nosila oprijete stvari, tope, bikini kopalke (tut na morju me je ful sram in mam enodelne) ... Sram me je mojga telesa ig, nekak ne bi mela ženskega telesa, ampak basically flat vse, hkrati pa bi rada bla ponosna na svoje telo in pač nosila ženske obleke. Dejansko ne vem kako nej to razložim ... Pač nekak bi rada ravnala kot moški, ampak včasih bi pa rada, da nekdo ravna z mano kot moški. Rada bi nosila obleke pa oblekce, hkrati pa suite (ampak vem, da mi ne bojo nikol stal tko kot moškim, ker mam prsi - to je še en problem). A mate kakšno idejo, kako nej se bolj spoznam? Pa kako nej se sprijaznim s tem, da sem pač ženska in se vzljubim tako, kakršna sem (s telesom in vsem vred)? Plus kako nej premagam to sramežljivost in začnem nosit oprijete stvari, ker si to (včasih) želim? In a se vam zdi normalno, da menjavam svoj stil (neke dneve bolj tomboy, druge bolj girly)?
Upam, da ste razumel, kaj sem hotla povedat. Vesela bom vsazga komentarja!
Lp
Js ne vem, kdo sploh sem. Pač različno sem razpoložena in se zato tut vsak dan/teden mal drgač počutim. Že tko mi pa tut samozavest ful niha (enkrat sem glih nekak samozavestna, pol pa npr. vidm koga bolj kul od mene in spet nism). Da grem k bistvu: nekak bi bla hkrati punca in fant. Stara sem 15, moj stil je tko oversized in baggy - seprav tomboy (delno zato, ker sem bolj fantovska punca, delno pa zato, ker me je sram mojga telesa - nočm nost oprijetih stvari). Sem bolj fantovska punca za ene stvari (so mi všeč stvari, ki so stereotipno všeč fantom, se obnašam mal bolj tko kot fantje - sedim tko, jem tko ig ... na tak način) in to me ne mot. Verjetno taka pač sem in to mi je všeč. Ampak pol so pa momenti, ko si pa želim bit bolj girly. Pač velikrat sem v konfliktu sama s sabo. Po eni strani bi rada bla dominant v odnosu, po drugi strani ne ... Ne vem. Pa tut pridejo trenutki, ko bi rada nosila oprijete stvari, tope, bikini kopalke (tut na morju me je ful sram in mam enodelne) ... Sram me je mojga telesa ig, nekak ne bi mela ženskega telesa, ampak basically flat vse, hkrati pa bi rada bla ponosna na svoje telo in pač nosila ženske obleke. Dejansko ne vem kako nej to razložim ... Pač nekak bi rada ravnala kot moški, ampak včasih bi pa rada, da nekdo ravna z mano kot moški. Rada bi nosila obleke pa oblekce, hkrati pa suite (ampak vem, da mi ne bojo nikol stal tko kot moškim, ker mam prsi - to je še en problem). A mate kakšno idejo, kako nej se bolj spoznam? Pa kako nej se sprijaznim s tem, da sem pač ženska in se vzljubim tako, kakršna sem (s telesom in vsem vred)? Plus kako nej premagam to sramežljivost in začnem nosit oprijete stvari, ker si to (včasih) želim? In a se vam zdi normalno, da menjavam svoj stil (neke dneve bolj tomboy, druge bolj girly)?
Upam, da ste razumel, kaj sem hotla povedat. Vesela bom vsazga komentarja!
Lp
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
:joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy:
zakaj, morte delat te dolge brezvezne objave, ...