*i*PROLOG*i*
Gledam te v oči in boli me, ko pomislim, da si prav ti tisti, ki me je izdal. *i*Ti bom še lahko kdaj zaupala?*i* To je vprašanje ki se vsakič znova pojavi, ko te zagledam. Nekatera prijateljstva se na koncu izkažejo kot, da so bila le predstava. A pod to spada tudi najino?

*b*Angelina*b*
"Angelina!" krik je šel skozi moja ušesa, juhu, nov dan v mojem življenju...Spet!
Torej, ne morem reči, da ne maram svojega življenja, ampak včasih je tako težko dosegati standarde svojih staršev. In standardi zame in mojo sestro Manuelo so, da postaneva visoko izobraženi *i*dami*i*. Priznam tisti del z izobrazbo mi je všeč, vendar jaz dama?! Manuela je vse kar jaz nisem: *i*elegantna, vedno urejena, ima lepe modre oči in dolge rjave lase*i*. In moja mama, meni - citiram: *i*"Če želita v tem svetu uspeti, morata biti elegantni, damski... kot balerini."*i*
Tako sta z mojim očetom, ki nima nič kaj drugačnega prepričanja kot ona, odločila, da bomo šli v deželo dam in kavalirjev, kraljev in kraljic, oz. v Združeno kraljestvo. Manuela je bila seveda navdušena, jaz pa, no...malo manj (moja soba se je spremenila v postapokaliptičen svet - samo če vam ni jasno, ponavadi je apokaliptičen).
"Pridi že!" Manuela na stežaj odpre vrata v mojo sobo.
"Ja, nooo. Saj je komaj šest zjutraj, v soboto!" vstanem iz postelje. Za njo se odpravim v prostorno jedilnico, kjer so na mizi lepo nastavljenih pet krožnikov. Odpravim se v kuhinjo in zagledam Cecilijo, ki pripravlja zajtrk. Objamem jo kot že vsako jutro v zadnjih desetih letih. Cecilija je gospodinja v našem domu, in oseba ki mi je kot najboljša prijateljica. Stara je 30 let in mi je blizu odkar je prišla v našo hišo.
"Dobro jutro." se mi prijazno nasmehne, ko zlaga opečence na umetelni krožnik.
"Lahko bi bilo boljše, ampak vseeno tudi tebi *b*dobro*b* jutro." se nasmehnem nazaj.
Pomigne mi s krožnikom, ki ga odnesem v jedilnico in odložim na mizo. V jedilnico stopi moja mami, oblečena je v oprijeto krilo in skuknjič pod katerim ima svetlo modro bluzo. Lase ima spete v tesno figo. Za njo pa še stopi moj oče, ki je že prav tako urejen za službo.
Vsi se posedemo za mizo: oče na čelo, mami na njegovo desno, Manuela na njegovo levo, jaz sedem poleg Manuele, Cecilija pa nasproti mene.
"Jutri gremo v London. Dekleti povejta mi kaj mislita." si oče nanaša marmelado na kruh.
"Verjamem, da se bom odlično vključila v družbo." elegantno reče Manuela.
Oče pričakujoče pogleda mene.
"Mhmmmm..." izdavim in pogledam Cecilijo, ki žalostno zre v krožnik. Hudo mi je, ker ne gre z nami in ker vem, da bo izgubila službo. Še bolj hudo pa mi je, ker se mi zdi, da je edina oseba, ki me razume.
"No dekleti, danes si še pripravita zadnje stvari. Jutri imamo let ob osmih zjutraj, in popoldan se bomo že oglasili v šoli." mami prekine tišino. Nato več ne poslušam pogovora.
Prostanek dneva še pripravljam stvari, in se poslavjam od svoje sobe. Junija, ko sem bila zadnjič v slovenski šoli, sem se poslovila od prijateljic, oz. od Hane, Pije in Eme, deklet s katerimi sem se družila. One, bodo skupaj končale še zadnji razred osnovne šole, šle na valeto in potem v normalno srednjo šolo, jaz pa grem stran v neko šolo za dekleta, ker je verjetno moja mami že deset let pred začetkom mojega obstoja naredila načrt mojega življenja.
*i*Trk trk*i*
"Jaaa!" se zaderem v sobo stopi Cecilija z zadnjim kupom mojih oblačil.
"Tvoja mama, mi je naročila naj ti prinesem tole v sobo." odloži oblačila na mojo mizo in sede poleg mene na posteljo in me objame. Po licih se mi zlijejo solze.
"Ššššš, vse bo še v redu" mi prigovarja.
"Kaj boš pa ti?" vprašam s solznimi očmi.
"Jaz bom že našla pravo pot Angie, brez skrbi. Ampak pomembno je, da tudi ti najdeš svojo. Ne pusti se zmesti. Čeprav se seliš 1.200 kilometrov stran ne opusti svojih sanj. Prav?"
"Pisala ti bom, prav? In vsak vikend me pokliči." hlipam.
"Čeprav greš stran še to ne pomeni, da je najinega prijateljstva konec. Čakaj, zloživa še to v tvoj kovček." me pobože po glavi in se vstane.
Odprem kovček in notri dava še zadnje kose oblačil, med njimi so večinoma pletenine, ki sva jih spletli skupaj s Cecilijo. Nato me še enkrat objame in zapusti sobo. Sama ponovno sedem na posteljo in gledam kako nebo sprva porumeni in nato svetloba izgine, prikaže pa se avgustovska noč.